Škof Anton Jamnik daroval mašo ob 35. obletnici plebiscita

Novice 27. 12. 2025, 09:30 Marjana Debevec

Na včerajšnji praznik dneva samostojnosti in enotnosti je škof Anton Jamnik pri sveti maši v Svetem Jakobu nad Medvodami nagovor posvetil hvaležnosti za dar samostojne Slovenije ter odgovorni in pogumni usmeritvi v prihodnost. Spomnil je, da je Bog Stvarnik zgodovine in da nas božično sporočilo spodbuja k ljubezni, solidarnosti in bližini človeku, posebej v času negotovosti in preizkušenj.

Ob 35. obletnici plebiscita je poudaril pomen demokratične kulture, aktivne državljanske drže, spoštovanja pluralnosti in civilne družbe. Opozoril je na nevarnosti apatije, izključevanja ter erozije vrednot, ki so temelj demokracije. Vernike je spodbudil k odgovornemu sodelovanju v družbenih procesih in k pogumni gradnji skupnega dobrega.

V zaključku je obudil misel nadškofa Alojzija Šuštarja iz časa osamosvajanja, ki je poudarjal molitev, modrost in zgodovinsko odgovornost naroda — sporočilo, ki po škofovih besedah ostaja aktualno tudi danes.

Pridigo škofa Jamnika objavljamo v celoti

Dragi prijatelji, ob državnem prazniku samostojnosti in enotnosti najprej vsem skupaj iskreno čestitam in želim, da bi vsi skupaj, Slovenci doma, zamejstvu in po svetu, gradili pristne in iskrene odnose, da bi bili hvaležni, da živimo v samostojni Sloveniji, ter v vsej odgovornosti in razumnosti presegali apatijo, izključevana ter z zaupanjem in pogumom gledali v našo prihodnosti.

2. Božič je takrat, ko iz sveta osame stopiš na pot ljubezni

Nismo sami, Emanuel, Bog z nami, vstopa v človeško zgodovino, da bi Njegova ljubezen ožarjala naša srca, pregnala strahove, negotovosti in nemir in nam dajala moči, da bi to ljubezen uresničevali tudi mi: da bomo ljubili, in da bomo tudi sami ljubljeni. Sveta Mati Terezija iz Kalkute, je takole zapisala: »Božič je vsakokrat, ko se nasmehneš bratu in mu podaš roko; vsakokrat, ko ostaneš tiho, da bi poslušal drugega... Božič je vsakokrat, ko Gospodu dovoliš, da po tebi ljubi druge ljudi!«

Marija porodi v zakotnem hlevu in položi otroka v živalske jasli. Lukovo poročilo je zelo trpko! Marija je povila dete in ga položila v jasli. Čeprav smo mi to resničnost olepšali z človeško domišljijo: jaslice, osliček, romantičen večer ...

Kristus je bil vse življenje brez doma; okrog njega se je vedno širila tudi tema nasprotovanja, velikaši in vase zagledani pomembneži tistega časa, so se Jezusa želeli znebiti, preveč jim je s svojo milino in dobroto spraševal vest.

Božič je torej obdan tudi z meglo nesporazumov, temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo nedolžni betlehemski otroci, danes obhajamo praznik prvega mučenca sv. Štefana.

Prav je, da to spoznamo, ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti; trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih, v preizkušnjah slovenskega naroda, v pogledu na našo prihodnost.

2. Stopiti na pot odgovornosti, poguma in bližine človeku

Ob 35. obletnici plebiscita mi še posebej prihajajo na misel besede, ki jih je v času našega osamosvajanja večkrat ponovil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Takole približno je dejal: »Hvala Bogu, imeli smo prve demokratične volitve (spomladi 1990), imamo parlament, vlado, sodno oblast. Strukturne spremembe so izpeljane, živimo v samostojni Sloveniji.

Ampak veliko bolj zahtevna pot nas čaka na poti spreminjanja mišljenja, živeli smo v totalitarnem sistemu komunizma, ki je močno zaznamoval slovenskega človeka. Zato nas čaka daljša pot pri spreminjanju mišljenja, pot aktivne udeležbe v demokratičnih procesih, spoštovanja pluralnosti, pravne države in upoštevanja civilne družbe, ki ne sme biti samo nek podaljšek vladajočih struktur.

Ta pot bo zahtevala veliko naporov in potrpežljivosti, hkrati pa tudi poguma in odločnosti, toda nismo sami, saj je Bog Stvarnik zgodovine.«

Ko danes v spomin kličemo misel nadškofa Šuštarja vidimo, kako zelo prav je imel. Graditev vedno bolj demokratične družbe zahteva osebno odločitev za udeležbo v demokratičnih procesih, državotvorne voditelje, bližino človeku, še posebej tistemu, ki je v najtežjem položaju, kajti če država izgubi stik z realnim življenje, zatava v iluzije, populizme in promocije posameznikov sebičnih interesov, ki se najpogosteje ustavi pri želji po kapitalu in moči, da pa »omami« in privlači ljudi jim ponudi rešitve ugodja, udobja in uživanja življenja brez perspektive smisla in upanja.

Demokracija ni le skupek pravil, temveč tudi sprejemanje skupnih vrednot. Uspeh »projekta« slovenske države ni odvisen le gospodarskega napredka, temveč tudi od sprejetja niza temeljnih pravic in vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, človekove pravice, svoboda, nediskriminacija, skupno dobro, subsidiarnost, pravičnost, strpnost, vključenost, solidarnost in enakost ter verska svoboda, ki podpirajo demokracijo in zagotavljajo njeno pravilno delovanje.

Demokracija brez vrednot se zlahka spremeni v totalitarizem ali avtoritarizem. Današnje grožnje demokraciji v Sloveniji izvirajo iz erozije demokracije, oziroma iz totalitarne »matrice« razmišljanja in etatističnega pogleda na družbo, kjer so vse civilne pobude na področju šolstva, zdravstva...itd za trenutne vladajoče v Sloveniji, grožnje, namesto, da bi jih dojemali kot obogatitev ponudbe in uresničevanja pravice državljanov do izbire.

Več kot očiten primer je nova zakonodaja glede zasebnih vrtcev, Božičnica zaposlenih v zasebnih ustanovah z koncesijo (ta je del javne mreže šolstva) je prepuščena ustanoviteljem, pa še bi lahko naštevali: počasna in prikrita, ampak tudi očitna redukcija in pritiski na zasebne pobude.

Na prihajajočih volitvah prihodnje leto želim, da državljani izrazijo svojo zaskrbljenost in mnenje o tem, kako se vrednote uresničujejo v slovenskem prostoru, ter odgovorno oddajo svoj glas za spodbujanje višjih standardov vrednot, da bi okrepili demokracijo, iz udobja pasivnosti je potrebno stopiti na pot dejavnega odločanja in pričevanja.

Ta državljanska zavest participativne demokracije je zagotovilo in nadaljevanje graditve vedno bolj demokratične Slovenije. Vrednote, na katerih temelji demokracija, imajo krščanske korenine. Katoliška cerkev kot pomemben deležnik v slovenski družbi ne more ostati ravnodušna do prihajajočega demokratičnega procesa, saj gre za dostojanstvo vsakega državljana, človekove pravice, pravičnost in solidarnost.

Cerkev ceni demokratični sistem, saj zagotavlja udeležbo državljanov pri sprejemanju političnih odločitev, ki od tistih, ki jim vladajo, zahtevajo odgovornost za zaščito, varovanje in izvajanje vrednot, brez katerih bi bila pristna demokracija oslabljena.

3. Ne pozabimo na ključne korake na poti k samostojnosti: Zrelo, modro in pogumno?!

Adventni tedni leta 1990 so bili za slovenski narod še posebnega pomena. To je bil advent slovenskega naroda saj se je v tistih dneh dopolnil čas, ko naj bi se odločili za samostojno državo. Pri tem je dejavno sodelovala tudi Cerkev na Slovenskem, tako verni laiki kot vodstvo Cerkve.

Slovenska škofovska konferenca je na svoji redni seji 11. decembra 1990 posebno pozornost posvetila odločitvi Skupščine Republike Slovenije za plebiscit. Škofje so sprejeli izjavo z naslovom Zrelo, modro, pogumno: "Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda.

Čeprav se zavedamo, da naša pot v prihodnost ne bo lahka in bo zahtevala velika prizadevanja za duhovno, družbeno in gospodarsko prenovo, odločno zavračamo vsako širjenje malodušja, strahu ali obupanosti. Pošteno in iskreno delo vseh prebivalcev Slovenije, zaupanje v lastne moči in božjo pomoč je edina prava pot v prihodnost."

Nadškof dr. Alojzij Šuštar je v posebni izjavi na nacionalni televiziji 20. 12. 1990 (TV- Dnevnik) ponovno povabil kristjane in vse druge, da se udeležijo plebiscita in glasujejo ZA samostojno Slovenijo: "Glasovanja o samostojni in neodvisni državi prihodnjo nedeljo ni mogoče primerjati s kakimi politični volitvami...

Katoliška Cerkev pa je v Sloveniji večinski sestavni del družbe. Zato imajo katoliški kristjani pravico, nalogo in dolžnost, da sodelujejo pri tem zgodovinsko odgovornem dejanju in se trezno, modro in pogumno odločajo za udeležbo pri glasovanju.

Dragi bratje in sestre, naj današnji nagovor ob 35. obletnici plebiscita zaključim z besedami nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki jih je izrekel pri dan pred plebiscitom, torej v soboto 22. decembra 1990, ko je bila v ljubljanski stolnici sveta maša za domovino.

Med drugim je dejal: »Zakaj se kristjani zbiramo k molitvi za domovino? Iz katerega prepričanja prihaja naša molitev? Najprej iz vere v Boga, ki je stvarnik in gospodar vesoljstva in zgodovine, kajti njegovi so časi in vekovi. On je edini gospodar narodov in ljudstev, kot tako zelo poudarjajo psalmi. [...]

Ta predvečer opravljamo mašno daritev in molimo za odgovorne v političnem življenju, da bi pametno, pošteno in nesebično odločali in oblikovali prihodnost slovenskega naroda. Potrebna jim je človeška modrost, a potrebna je še posebej luč in moč Svetega Duha, da bi v njegovi resnici in ljubezni vztrajno in odločno opravljali svoje delo.

Vendar nocoj ne molimo samo za javne delavce, ampak za vse člane slovenskega naroda in za vse prebivalce na naši slovenski zemlji, da bi se zavedali svoje odgovornosti in izpolnili svojo zgodovinsko nalogo. Vse bi radi zbudili iz njihovega nezanimanja, malodušnosti, prestrašenosti in zmedenosti.«

Kako zelo aktualne so te besede tudi danes, saj nas čaka leto, ki bo v marsičem odločalo o naši prihodnosti. Veliki arhitekt Plečnih ni brez razlogov na svojih spomenikih zapisal tudi: »Molimo za zdravo pamet!«