Zupanič Slavec: Zakon bi ljudi pritiskal v nekaj, česar si sami ne bi nikoli želeli

Novice 13. 11. 2025, 06:17 Marjana Debevec

Zdravniki v teh dneh pred referendumom opozarjajo predvsem na breme, ki jim na nalaga zakon o asistiranem samomoru in ki je v popolnem nasprotju z njihovim poslanstvom. Poudarjajo pa tudi, da zakon odpira možnost za zlorabe in ima številne pomanjkljivosti. O tem je v sinočnjem mozaiku dneva spregovorila prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec z ljubljanske medicinske fakultete.

Moraš se razčlovečiti

Vloga zdravnika je v procesu asistiranega samomora po besedah dr. Zvonke Zupanič Slavec zelo zahtevna. Zdravniki imajo za zdaj sicer še možnost ugovora vesti, vendar nam primer iz Španije kaže, da so takšne zdravnike uvrstili na črno listo.

»Moja smrt, moja pravica ne pomeni dolžnost zdravnika. Vsak, ki mora nekoga spremljati na poti v smrt, se mora razčlovečiti, stopiti iz sebe,« poudarja profesorica na medicinski fakulteti v Ljubljani.

Povedala je, da zdravniki, ki evtanazijo ali pomoč pri samomoru izvajajo, nosijo izjemno veliko breme. »Potem nosijo v sebi to muko, težka umiranja, ta slovesa, nespečnost, tudi depresijo izstopajo iz poklica bežijo v druge države, kjer takih izkušenj v medicini nimajo.«

Mnogi v državah, kjer imajo sprejete podobne zakone, zapuščajo svoj zdravniški poklic, ali pa odidejo v pokoj, saj ne želijo sodelovati pri usmrtitvi bolnikov. In tudi to je velik problem ob že sedanjem stanju pomanjkanja zdravnikov.

Zakon tudi govori o brezmejnem trpljenju za vse od 18. leta starosti, torej ne gre nujno za terminalne bolnike.

Po petih letih se te ljudi anonimizira

Zdravnik mora pri bolniku počakati do njegove smrti in potem v mrliški list ne sme napisati pravega vzroka smrti – torej asistiranega samomora, ampak neko njegovo prejšnjo diagnozo.

»To je strašno sporno. Potem niti ne vemo, koliko ljudi bi tako umrlo. Zakon namreč zahteva, da se v 5 letih anonimizira umrle, da se njihove podatke zbriše.«

Poglejmo primer čez mejo. V Avstriji si gre po zakonu bolnik sam iskat v lekarno toksično substanco, ki jo potem vzame ali pa tudi ne. In zanimiv je podatke, da se le 10 odstotkov ljudi odloči za samomor. Torej gre za bolj za klic po pomoči.

»Zakon je zelo slab. Zakon je tak, da ne bi nikoli smel biti sprejet, še posebej ne zato, ker ne daje možnosti izbire, ker ni urejena paliativna oskrba, ker ni urejena dolgotrajna oskrba, ker imamo veliko pomanjkanje v osnovni zdravstveni oskrbi.

In dokler to ni urejeno, zakon ne bi smel biti sprejet, ker ljudi pritiska, predvsem tiste, ki so socialno ogroženi, da morajo vstopiti v nekaj, česar drugače nikoli ne bi želeli,« še poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Ceneje je nekoga ubiti, kot zdraviti

Zakon tudi opredeljuje asistirani samomor kot cenejšo rešitev od dolgotrajne ali paliativne oskrbe.

»Ko začnemo razmišljati o smrti kot cenejši rešitvi, pošiljamo nevarno sporočilo, da so starejši, bolni, invalidni ali duševno obremenjeni ljudje breme, ki ga je treba odpraviti, poudarja dr. Zupanič Slavec.

To po njenih besedah ni le etično sporno, temveč tudi globoko humanistično sporno. Človeško življenje namreč ni strošek, temveč je vsak človek dar. Ne glede na svojo zmožnost prispevanja k družbi, ima pravico do dostojanstva do skrbi in spoštovanja.

V Nemčiji se na primer se evtanazija pogosteje izvaja pri starejših, ki nimajo svojcev ali sredstev za oskrbo. Na Nizozemskem več evtanazij izvedejo pred božičem in pred poletnimi počitnicami, ko otroci ne želijo več skrbeti za svoje starše.

V vseh teh državah se tudi močno poveča transplantacijska dejavnost, saj vedno več organov za presaditev pridobivajo od ljudi, ki so jih evtanazirali.

Vsako leto se tudi povečuje število smrti z evtanazijo. V Belgiji in na Nizozemskem skoraj šest odstotkov, v Kanadi sedem. To so po njenih besedah drseči klanci, na katere opozarjajo številni zdravniki.