Obrazi izobrazbe

Naš pogled | 02.09.2025, 13:13 Nataša Ličen

Pot izobrazbe, pridobivanja novega znanja in izkušenj, je za vsakega posameznika svojstvena. Vsak jo zato po svoje tudi vrednoti. Je med ključnimi faktorji ali gradniki našega življenja. Izobrazba oblikuje obraz naše osebnosti. Izobrazba, ki ni ukalupljena zgolj v formalno učenje, ampak izobrazba življenja, ki se nikoli ne konča. Zato se tudi odtenki na obrazu naše osebnosti skozi leta spreminjajo.

Mnogo se piše in govori o pomenu otroštva, in kako močno nas le-to zaznamuje, glede na to, koliko in kako smo bili v ranljivosti otroških let sprejeti in vpeljani, s pozornostjo in sočutjem, spodbudo, razumevanjem, podporo? Kakršnekoli so že bile okoliščine te naše prve družinske, sorodstvene, tudi ožje družbene ter socialne izobrazbe, je ob njih naša osebnost začela dobivati bolj izrazne poteze. Ko se zavemo, da smo za svoje življenje odgovorni sami, da je eno in neponovljivo, začnemo izbirati smeri bolj po svoje. Začnemo presojati, kako bi radi živeli, in v tej smeri delovati. Naša zanimanja dobivajo konkretnejše obrise.

Ko se zavemo, da smo za svoje življenje odgovorni sami, da je eno in neponovljivo, začnemo izbirati smeri bolj po svoje.

Nekaterim uspe gladko slediti smeri, ki so si jo začrtali, večini pa življenje vsake toliko prekriža načrte. Če se uspemo takrat v zaupanju vsaj delno prepustiti, se za večino kljub temu dobro izide. Včasih – se zdi, življenje ve več kot mi v svoji še tako poglobljeni širini. Življenju gre zaupati, ker življenje podpira učenje, razvoj, iskanje. Življenje samo najbolj izobražuje. Ne odneha in se nikoli ne vda. Če znamo prisluhniti življenju, ga čimbolj nepristransko opazovati, nas veliko nauči. Naredi tudi nas, našo osebnost, veliko in širokogrudno.

Med takšne učne snovi iz življenjske knjige lahko umestim tudi prireditve, raznovrstne premišljene dogodke, ki jih tudi to poletje ni manjkalo. Če omenim še vedno aktualnega v gorenjski prestolnici, kjer na ulicah in v več kulturnih in javnih ustanovah, skozi fotografijo lahko pogledamo v svetove, ki so nam morda še neznani. Utrinki sveta, kjer je skoraj vse drugače. Eno pa je povsod po našem planetu, med slehernimi ljudmi, enako: želja živeti dobro, v miru, ustvarjalno. Fotografije (nekatere)prosijo, ječijo pod krivicami, spet druge so polne lepot in človeške ljubezni, med njimi so tudi kritične in takšne, ki s kruto neposrednostjo apelirajo -nas uležane v svoji predvidljivosti, naj spregovorimo v imenu miru. Proti vojnam, v pomoč duševno zapostavljenim, na obrobju revščine in osamelosti. Nekatere glasno opozarjajo na izginotje. Tudi izgubo spomina. Do kdaj še bo svet, kakršnega danes poznamo? In, kakšen bo jutri?

Ko sem pred dnevi na tiho pozno poletno deževno popoldne sledila razstavljenim fotografijam po mestu in prebirala zapise fotografskih ustvarjalcev, kako in zakaj so nastale dotične fotografije, kakšna je njihova sporočilnost in angažiranost, je življenje skoznje govorilo z močnim glasom. Če sprejmem, slišim glas drugih in drugačnih, dobim lekcije, ki jih ne pozabim. Oziroma me vsaj spremljajo nekaj časa, vplivajo name - če se me dotaknejo, ter znova nekoliko spremenijo obris moje osebnosti.

Vem, da veste, kaj vse se ta trenutek godi po svetu, koliko vseh mogočih zgodb se odvija istočasno, kako kaotično je ta trenutek na našem planetu. Ljudje gremo skozi vsa mogoča čustva, vsi naenkrat in vsak sam v svojem majhnem svetu, nekatere trga v vsaki pori telesa zaradi tragike, druge prav zdaj prežema zaradi veselja.

Ljudje gremo skozi vsa mogoča čustva, vsi naenkrat in vsak sam v svojem majhnem svetu, nekatere trga v vsaki pori telesa zaradi tragike, druge prav zdaj prežema zaradi veselja.

Če življenju ne sledimo, in ne zmoremo ostati odprti zanj, začnemo nazadovati, oziroma se vse bolj zapirati v krog ponavljanja. Formalna izobrazba je vrednota, z njo krepimo svoje sposobnosti, ostajamo kreativni in večamo možnosti za to, da smo v družbi koristni. Nič manj ali še bolj, lahko z še več zahtevami in trdim delom, je izobrazba medsebojnih odnosov. Tu nikoli ne diplomiramo in zelo redko uspešno opravimo izpit »s prve«.

Vedoželjnega vstopa v izobraževalni svet želim, učečim kot ostalim, ki se učimo ker ali kolikor si še želimo sami, oziramo kolikor se pustimo, da nas življenje uči in nauči.