Mariborski nadškof Alojzij Cvikl pred podobo Ptujske Matere Božje | (foto: Rok Mihevc)
Nadškof Cvikl na Ptujski gori: Ko družba izgubi spoštovanje do življenja, to prizadene oba konca
Cerkev na Slovenskem | 15.08.2025, 13:41 Uredništvo Radia Ognjišče Alen Salihović
Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja se je na Ptujski Gori zbralo veliko romarjev, duhovnikov in Marijinih častilcev. Slovesno somaševanje je vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, ki je v pridigi povabil k posnemanju Marijine zaupne in ponižne vere ter služenja Bogu in ljudem. Sveti maši je sledila procesija. Na praznik pa je nadškof Cvikl še dejal, da še ni dolgo tega, ko je bil pri nas sprejet zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, z utemeljitvijo, da lahko človek sam odloča o koncu svojega življenja. »Tak pogled človeka vidi kot gospodarja življenja, izoliranega od drugih,« je dejal nadškof Cvikl.
Duhovno materinstvo – Marijina največja veličina
Nadškof je poudaril, da Božja beseda razodeva dve razsežnosti Marijinega materinstva: telesno in duhovno. Slednje je po njegovih besedah še pomembnejše, saj izhaja iz Marijine izpolnitve Očetove volje. »Še preden je Kristusa spočela telesno, ga je spočela v svojem srcu,« je spomnil na besede sv. Avguština. Prav njena popolna predanost Božjemu načrtu jo je naredila za prvo in najsvetejšo Božjo hčer ter najučinkovitejšo Kristusovo učenko.
Marija je Božja Mati – naslov, ki ji ga je uradno priznal koncil v Efezu leta 431. Vzhodni kristjani jo še danes pogosto imenujejo Bogorodica. A Jezus v evangeliju blagruje prav njeno duhovno materinstvo – materinstvo v veri, ki temelji na poslušanju in izpolnjevanju Božje volje.
Življenje kot odgovor na ljubezen
Vera, je dejal nadškof Cvikl, pomeni sklenitev zaveze z Bogom – odgovora na njegovo zastonjsko ljubezen. To ni težko breme, ampak vir radosti in polnosti življenja. »V vsakem poklicu in stanu lahko pričujemo, da je naše življenje rodovitno, če ga živimo kot dar Bogu in bližnjemu,« je dejal.
Opozoril je na nevarnost, da človek postane le številka v sistemu, ujet v rutino in odtujen od pravega smisla. V luči Božje besede pa je naše življenje dar in priložnost, da ljubimo. Po zgledu sv. Matere Terezije je tudi nadškof spomnil, da je vera najprej odgovor na ljubezen.
Del pridige na praznik
Tam, kjer si ljudje domišljajo, da se mora vse vrteti samo okoli njih, da pripadajo sami sebi in ne vidijo drugih niti ne slišijo njihovega glasu, tam ni polnega življenja – tam je življenje, ki umira.
Na današnji praznik Marijinega vnebovzetja se nam zastavlja tudi vprašanje o vrednosti človekovega življenja.
Ni še dolgo tega, ko je bil pri nas sprejet zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, z utemeljitvijo, da lahko človek sam odloča o koncu svojega življenja. Tak pogled človeka vidi kot gospodarja življenja, izoliranega od drugih. A vsi se zavedamo, da smo neizbežno vpeti v odnose in odvisni drug od drugega. Vemo tudi, da nismo izvor samim sebi, da je življenje dar in zato sveto.
Že na prvih straneh Svetega pisma beremo, da smo ustvarjeni po Božji podobi. Res je, da Sveto pismo človeka predstavi kot krono stvarstva, ki mu je stvarstvo podvrženo – a to ne pomeni, da z njim lahko dela, kar hoče. To vključuje odgovornost in služenje.
Pokojni papež Frančišek je bil zelo jasen glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ko pravi: to ni skrb za težko bolne in umirajoče, je pomanjkanje ljubezni in izraz kulture, ki jo je on imenoval »kultura odmetavanja«. Zavzemal pa se je za paliativno oskrbo, ki jo je tudi sam bil deležen na koncu življenja. Imenuje jo »pristna oblika sočutja«, ker odgovarja na telesno, čustveno, duševno in duhovno trpljenje in potrjuje človekovo dostojanstvo.
Ko družba izgubi spoštovanje do življenja, to prizadene oba konca: starejše in bolne odpravi, ker so breme otrokom, nerojene pa, ker so breme staršem. S tem izbriše svojo preteklost in svojo prihodnost. Taka družba nima več ne preteklosti in ne prihodnosti. Zato sprejmimo prihodnost, ki se rojeva, z veseljem, ter se učimo iz izkušenj preteklosti, ki nam jih posredujejo starejši.
Sveti Maksimilijan Kolbe – pričevalec vere v najtežjih preizkušnjah
Na praznični večer se je nadškof ozrl tudi k svetniku dneva, sv. Maksimilijanu Kolbeju, ki je svoje življenje zaznamoval z globoko pobožnostjo do Marije in brezpogojnim zaupanjem Bogu. V koncentracijskem taborišču je pokazal najvišjo mero ljubezni, ko je daroval svoje življenje za drugega. »Bil je človek, ki je tudi v najtemnejših trenutkih ostal zvest Kristusu,« je poudaril nadškof.
Marija – prostor za Boga
Kot je Marija pripravila prostor Bogu, tako je tudi vsak kristjan poklican, da mu odpre svoje srce. »Verovati danes velikokrat pomeni plavati proti toku javnega mnenja, ki nam vsiljuje način življenja, ki je v celoti usmerjeno v sedanji trenutek in človeka zreducira zgolj na telesno bitje, ki išče užitek, imetje in koristi,« je opozoril Cvikl.
Praznik Marijinega vnebovzetja nas spominja, da ima človek globljo, duhovno dimenzijo. Vera ni le skupek idej ali tradicija, temveč osebni, živi odnos z Bogom, ki raste in se poglablja.
Povabilo k poglobitvi vere
V zaključku je nadškof romarje spodbudil, naj se odprejo Božji besedi in ljubezni, da bodo postali ljudje vere in zaupanja, odprti za Božjo voljo – tako kot Marija.
