"Od trinajstih kitic vedno zapojejo vseh šestnajst ..." Dobroti dajemo glas - Južni Sudan 2025 - 3. dan

Dobroti dajemo glas | 24.03.2025, 10:31 Jure Sešek

Naj stvari so tri, pravijo. In res se mi zdi, da je bil tretji dan naše poti “naj”. Doslej. Najbolj razgibana pot, najdaljša pot doslej, največ srečanj s tukajšnjimi ljudmi, največ zanimivih zgodb, najbližje smo bili središču projekta, po katerega stopinjah stopamo. Pa še kaj. Več “naj-ev” najdete v nadaljevanju zapisa.

Nedelja je Gospodov dan. Resnica, ki smo jo danes vzeli zelo zares. Dvakrat smo bili za "mizo Gospodovo", pri dveh mašah smo prepevali afriške slavilne pesmi, dvakrat slišali evangelij in dvakrat prisluhnili dolgim pridigam. Ni čudno, da maše v Afriki tako dolgo trajajo. Fant, kako počasi so brali. Pa koliko kitic imajo njihove pesmi. Od trinajstih kitic, vedno zapojejo vseh šestnajst. 😛 Sicer pa se je v obeh pridigah dalo slutiti, da je sprava središče njihovega oznanjevanja. Slišal sem, da je delo duhovnikov v tej, od vojn utrujeni državi, tudi krepitev miru, klic k zdravemu razumu, ki kriči, da je le v miru mogoč napredek, da luč na koncu tunela lahko zasveti le s spoštljivim sobivanjem. "Če bi se v naši deželi držali starozaveznega pravila "zob za zob", bi bili, dragi sestre in bratje, vsi brez zob," je dejal duhovnik.

Še nekaj povsem posvetnega sem razmišljal pri maši: nekaj časa me že daje zoprni kašelj, prinesel sem ga iz zime in domovine. V cerkvi je bilo 1.500 ljudi, kašljal sem pa sam. Nihče ni zakašljal. Nihče, niti enkrat. Nerodni belec je moral priti in sejati viruse, kot, da bi že sami ne imeli dovolj težav, od kolere naprej in nazaj.

 

 

Z Izidorjem sva razmišljala, da so preglasne električne klaviature, s cenenim "bobnanjem" in umetnimi ritmi, uničile lepoto afriškega večglasja in dinamike njihovega veselja. Le nekaj ur sva morala počakati na potrditev tega spoznanja. Ob sklepu dopoldneva nas je namreč nepričakovano čakalo še eno bogoslužje. Na podeželju, v dobro uro oddaljenem kraju, kjer živijo sadovi slovenske pomoči, kjer deluje "skupnostni center", v katerem žene pridobivajo nova znanja in se pripravljajo tudi na morebitno drobno obrt, ki bo pomagala preživeti njihovim družinam.

 

V mestu se je poznalo, da gre za drugačno skupnost: sem in tja lepa oblačila, velika cerkev in omenjena množica vernikov v njej. Niso se zdeli prav povezani med seboj, drugače je bilo, kot na podeželju. Seveda! Tam so namesto razglašenih in pretirano močno ozvočenih klaviatur, odmevali tradicionalni bobni. Prava Afrika. Preprosta oblačila. No, razen pri gospodih, ki so nas sprejeli po dobri uri "pretresljive" vožnje. V svečanih oblekah s trakovi, kot jih imajo župani na prazničnih gvantih pri nas, z oznakami na uniformah in z dostojanstvenim stiskom roke, so pokazali, da so "šefi". Izgledali so kot temnopolti Franci Jožefi, če si predstavljate njegovo uniforma. Spomnil sem se na Madagaskar in gospode, ki po srečanju z nami, zaradi globine kozarcev, niso mogli vstati s stolov. Južnosudanski poglavarji so pokazali več dostojanstva, moram priznati.

Veste, ob razločni in počasni afriški angleščini sem razumel pridigo in povsem drugače, kot doma, tudi misli v slogu: "Bog je vedno s teboj, nikoli te ne zapusti. Četudi se bo sosed, brat, ves svet obrnil proti tebi, bo Bog ostal s teboj, Božja ljubezen se ne ozira na človeške zamere in napake." Lepo je, če tako razmišljanje poslušaš doma, lepo. Ko pa zreš v, od lakote utrujene, matere in podhranjene otroke, pa Božjo ljubezen čutiš kot edino upanje. Krepčilo, ki pomaga vztrajati, zagotovilo, ki bolečim dnem daje smisel in upanje. Podobno resnico sta duhovnika danes oznanjala po tričetrt ure. Vsak.

Na poti k jutranji maši v mestu Wau, so bile ulice mirne, skoraj prazne, a zelo zanemarjene. "To mesto ne potrebuje vojne, da ga razmaje. Podrto je brez nemirov," je razmišljal Izidor. In res: pred stavbami so stari, razbiti in oropani avtomobili. No, ostanki njihove karoserije, obrnjeni na glavo, goreče smeti. Kot v filmu Nori Max. Pred restavracijo so fantje brusili nože ob na ograjo privezani kokoški. Del menija je bil jasen vnaprej. Sredi ulice.

Ko smo dospeli do kraja na podeželju, kjer že stoji, živi in dela stavba, ki povezuje žene, predstavlja delavnico, učni center in zatočišče obenem, smo zaslišali ubrano petje otrok, doživeli slavnostni sprejem in odšli k že omenjeni sveti maši na prostem, pod platneno streho, ki ne bi zdržala dežja.

Po maši sem opazil, da so replike nogometnih dresiv največjih mojstrov tega športa verjetno najbolj razširjeni artikel tega sveta. No, takoj za coca colo. Nekaj Ronaldov, cela vrsta zvezdnikov belega baleta, pa Barcelone in nekaj predstavnikov različnih evropskih lig je teklo pred menoj. Ob nogometnih dresih pa so mi sodelavci lokalne Karitas še enkrat zatrdili, da je košarka najbolj priljubljen in uspešen šport v njihovi deželi, reprezentanti, ki ograjo po svetu, pa tudi največje zvezde Južnega Sudana. Kmalu po osamosvojitvi so, denimo, na olimpijskih igrah za eno samo točko izgubili proti mogočni reprezentanci ZDA. Bilo je 101:100. Za milijonkrat bogatejšo in bolj opevano Ameriko.

Ko se je na kratkem sprejemu Jana "pogovarjala" z župnikom, mu je zastavila eno vprasanje, gosppod pa je odgovarjal več kot pet minut. Izidor pravi, da govoriti pa znajo in dodaja, da imam tudi jaz, kaže, nekaj afriskega v sebi. Morda, a to funkcijo vključim le, kadar sem pred mikrofonom.

Ko smo poslušali iskrene zahvale za uspehe projekta našega Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, so govorniki, vsi po vrsti, zrli v Jano, sodelavko Karitas, ki je slišala vrsto prošenj, še in še idej, kaj bi potrebovali. "Če Slovenija zmore, bi bili na moč hvaležni za podporo pri gradnji vrtca, šole, obnovi obstoječega centra, pa pri nakupu opreme za to in ono ... Streha pušča, gradiva za učenje nimamo, potrebovali bi šivalne stroje." Dragi darovalci, priložnosti za dobro delo je še veliko.

Ko smo razdelili darila v obliki majic, žog, ki jih je poklonila NZS, mil, ki jih je darovala Karitas, po gasilski fotografiji in stiskih hvaležnih rok, smo se v vročem soncu počasi podali nazaj v Wau. Pred tem pa doživeli še plesno predstavo mladine, ki je pod žgocim soncem že najmanj debelo uro, oprostite, ne znam drugače: plesala kot nora. Neverjetno! Ko se je plesalkam pridružil še eden od rahlo ostarelih starešin, smo se belci le spogledovali. Ponavljam: neverjetno.

Na poti domov smo izvedeli veliko zanimivega: videli dve nesreči na pretirano široki cesti. Prevrnjena tovornjaka, ki, z ozirom na videno, gotovo nista bila prav obremenjena. Za eno teh nesreč smo izvedeli že med mašo, ko smo molili za umrle v njej. Sicer pa res: človeku skoraj zastane srce, ko vidi kako visoko so naloženi ti tovornjaki, kaj vse je navezano na tovor in kako na vrhu teh ogromnih skulptur sedijo ljudje. Med dobjo vožnjo. Držati se morajo za vrvi, spremljati pot, upati in, verjamem, moliti. Strašljivo in tako zelo afriško.

Ker pa smo ravno pri smrtni nesreči: če ženi umre mož, gospa v Južnem Sudanu ne ostane sama. Zanjo mora poskrbeti in jo vzeti na svoj dom brat pokojnega moža.

No, da ne bom končal s smrtjo, naj povem še eno o življenju: v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tukajšnji starši izbirali prav nenavadna imena za svoje otroke. Tako danes ni nič čudnega, če na ulici Djube ali Waua srečaš Tita, Mussolinija ali Gorbačova. Dali so jim "novo življenje". No, ja ...