Dobroti dajemo glas - Južni Sudan 2025: 2. dan #video

Dobroti dajemo glas | 23.03.2025, 05:14 Jure Sešek

Javni uslužbenci so že leto dni brez plač, dela jim pa vendar “ne zmanjka”. Na letališču mrgoli možakarjev, ki usmerjajo potnike, vlečejo njihove kovčke, opravljajo obveznosti na različnih “šalterjih”. V civilnih oblačilih so, večinoma brez kakršnih koli oznak ali uniform. Ne veš prav dobro, ali te, smejočega obraza, želi naplahtati ali pa je res tako dobrega srca. Ponavadi je resnica nekje na sredini. Nobena usluga ni zastonj, pet dolarjev pa nikoli ni dovolj.

V jutru sobote smo se znova srečali z "garači" na letališču. "O, se me spomnite? Pomagal sem vam, ko ste prišli v Južni Sudan. How are you, let me help you again!" Prijave na let in oddaje kovčkov ne moreš opraviti sam. Možaki brez kakršnih koli oznak ali uniform prevzamejo kovček, potni list in vozovnico, pa gredo v vrsto in za prijavno okence. Malo nejeverno zreš vanj, ki si mi zaupal vse dokumente, a kmalu se prismeje nazaj. Po petih dolarjih napitnine doda: "Čakaj, čakaj, le pet? Trudil sem se zate, kovček je bil pretežak, pa sem vse uredil! Daj no ... " Pa daš. Hvaležen, da greš lahko naprej.

Letlišče v Džubi v evropskih deželah ne bi opravilo nobenega preverjanja česarkoli. Gotovo ne! Pa vendar služi namenu, z lahkoto smo počakali na razmahanih stolih, nihče ni pretirano pogrešal bleščečih duty free trgovin. Zanimiva je bila zadnja kontrola. Na poti do "gate-a" je šest možakov na plastičnih stolih naredilo špalir. Z leve pravijo: dajte potne liste v pregled! Odprem nahrbtnik, poiščem zlati gral potovanj in ga skušam izročiti v pregled. "Ja, ne meni," pravijo eden za drugim in polažejo na tri gospode brez kakih oznak, ki sedijo na drugi strani špalirja. Strogo "preverijo" potni list in hajdi naprej. Za vsako delo v tej deželi so najmanj trije. Eden opozarja, kaj nas čaka, drugi pokaže na šefa, ta pa prav po afriško "opravi" nalogo.

Poleteli smo v Wau. Kraj, ki je v mnogih pogledih res "wau". Drugo največje mesto nas je sprejelo z vročino, odtenki afriške rdeče na tleh, stavbah in na širokih cestah. Pričakali so nas sodelavci tukajšnje Karitas, ki imajo prav krščanska imena. Po naše so z nami: voznik Sandi (Aleksandro), direktor Luka, sodelavec Stane (Stanislav), iz Djube pa je zaradi našega obiska prišel še Joža (Joseph). Prijazni gospodje, pripravljeni na šalo in na vso moč podkovani v delu Karitas. Tisti so, ki v tej škofiji, do katere je z avtom iz prestolnice dvanajst ur, bdijo nad udejanjanjem "slovenskega projekta".

Na srečanju s sodelavci in prostovoljci smo izvedelli, kakšne stiske skušajo reševati, v kakšnih težavah se prepogosto znajdejo tukajšnje družine in posamezniki. Na letališču sem opazil, da je večina nosila majice z oznakami različnih humanitarnih organizacij. Vse od Karitas in Rdečega križa iz vse Evrope, pa v starih oblačilih Združenih narodov, z napisi o mnogih projektih, ki so tekli ali pa še vedno tečejo tu. Tudi US Aid je pustila mnoge sledi. Zgodba, ki jo je gospod Trump prekinil.

Letališke stavbe v mestu Wau so v rangu vzklikov: "O, Bog pomagaj!". Uničena letala ob stezi pričajo o težkih časih, veselje domačinov, ki so pričakovali Jano in Slovensko karitas, pa o želji po lepših časih. Jana je Džina, Izidor je Isidoro, jaz pa George. Prav, pa tako. Morda nam le vračajo za naše Jožete, Stanete in Sandije. Prav je tako.

Ko smo sedli k skupnemu obroku, sem na televiziji prebiral o petnajstih na novo obolelih za kolero. Letos jih je za to boleznijo, o kateri ponavadi beremo le še v zgodovinskih knjigah, umrlo že 399. Poročila pravijo, da tule še vedno morijo tudi ostale "starodavne" bolezni. Tudi gobavost.

Veliko smo izvedeli o plemenih, v katerih družine še vedno trgujejo z nevestami. Ponekod mlado soprogo dobiš, če kupiš krav za 20.000 dolarjev in jih, seveda, podariš očetu neveste. Že, ko prideš po dovoljenja očeta, ko ga prosiš za roko izvoljenke, moraš "odpreti usta", kar pomeni: moraš darovati sto dolarjev, da sploh lahko vstopiš in dobiš besedo. Sezuti se moraš, potem pa plačati za svoje čevlje. Čudne navade, zanimiva tradicija, ki včasih rahlo spomni na šrange po naših vaseh.

Na srečanju s prostovoljci Karitas Wau smo izvedeli, da skušajo pomagati na podobne načine in podobnim ljudem, kot to počno v slovenskih škofijskih in župnijskih Karitas. Pripravljajo izobraževanja za nove sodelavce, pomagajo pri razdeljevanju hrane in pripomočkov., nudijo psihosocialno pomoč in podobno. Ampak, pozor: v Juznem Sudanu, ki je velik za trideset Slovenij, imajo 75 prostovoljcev. Pri nas jih je deset tisoč! Blagoslov, ki se ga premalo zavedamo. Ljudje, ki smo jim premalo hvaležni. Hvala, dragi prostovoljci.

Po tistem, ko smo slišali zgodbe desetih prostovoljcev, jih je Jana prav prijazno vprašala: "Kaj pa vaša izobrazba? Ste končali srednjo šolo? Morda osnovno?" Prav tiho in sramežljivo so zrli predse, potem pa se je začelo: "Ne, jaz sem zdravnica, jaz učitelj, jaz pa dipl. ekonomist ... " Vsi visoko izobraženi in s prepričanjem, da je prav pomagati sočloveku. Slišali smo: "Nisem prišel, da bi mi stregli, pač pa, da bi stregel."

Danes smo slišali tudi vrsto zgodb o tem, kaj hudega prinaša sesutje javnega sistema. Kako travmatizirani so mnogi, ki že leto dni prihajajo domov brez plačila. Stopnja samomora se je dvignila, tu so različne travme, ki jih bo treba rešiti, razočaranja, ki bodo vplivala na generacije.

Pogosto, so rekli, sta oba starša brez zaposlitve, mama nabira les, iz njega prideluje oglje in ga skuša prodati na vaški tržnici. Oče je doma. Varuje otroke in je zagotovilo, da jim uporniki in tatovi, ki jih kar mrgoli, ne bodo uničili hiše ali pokradli imetja. Obrnjene vloge spolov v družini znova vodijo v težave. Mnogi očetje si vzamejo življenje, obupajo nad navidez nerešljivimi vozli življenja. Kako boleča spoznanja.

Ko so učitelji še prejemali plačo, je ta znašala kakih 50 dolarjev. Morda si mislite, da v Južnem Sudanu za ta denar dobiš "bogatijo", pa nikakor ni res. Cene so na moč podobne našim. Pomislimo: kako bi preživeli družino s takim "vbogajme?" Kako iznajdljivi bi morali biti, da bi se "izšlo", da bi lahko sklenili začetek meseca z njegovim koncem? Pa tudi: kako hvaležni bi bili za pomoč, ko bi spoznali, da tam "za devetimi gorami" vodijo projekt, ki vam pomaga. Prav konkretno. Tudi s sadikami sadnih dreves in orodjem za delo na njivi.

Južni Sudan se ne more in ne more otresti nasilja. V deželi je tudi v teh časih veliko napetosti.

Vre predvsem med predstavniki plemenov Nuer in Dinka. Eno je naklonjeno vladnim silam, drugo pa uporniško zahteva spremembe. "Vse bomo preživeli, vse se bo uredilo, če bo le mir v deželi!" Misel, resnica, ki sem jo slišal v vseh misijonskih deželah doslej. Včasih sem le kimal, zdaj, ko spremljamo napetosti in vojne vse naokrog, pa bolje razumem to edino željo ubogih ljudi.

Sobota mi je vtisnila v spomin tudi prašne ceste, zanemarjeno okolico, goreče smeti na glavni ulici, oslička s prikolico, motoriste brez čelad, tudi tistega, ki je zaradi hitrosti končal v globokem krožnem otoku ... Ne bom pozabil na letališko, kako že pravijo? Infrastrukturo. Pa na otroke, ki so na trdem peščenem igrišču igrali nogomet. Bosi, v natikačih, morda z enim samim, v čevljih, ki so preveliki za osem številk.

Ohranil bom spomin na ogromne mangovce, sladek sok iz njihovih sadežev in predvsem na prijazne in hvaležne domačine, ki s ponosom, veseljem in hvaležnostjo bdijo nad našo potjo v vroči državi, ki mora uvoziti skoraj vse živilske, prehranske izdelke. Tule je res en velik kup sivih, črnih in na pogled brezupnih začaranih krogov.

Zapomnil si bom tudi intervjuje, v katerih so prijazni sogovorniki tarnali nad bolečim danes, negotovim jutri, pa tudi navdušeno pripovedovali o ljubezni do domovine in njenih ljudi. Ljubezni, ki je tudi nam, bojim se, rahlo pojenjala.

Toliko za danes. Pozdravljeni iz vroče sobe, izpod viseče mreže nad posteljo, ki me varuje pred komarji in s pozdravi drobnih kuščarjev, ki sem in tja priplezajo na steno.