Br. Ambrož Brezovšek o papeškem pridigarju

Svet | 14.03.2025, 13:42 Marta Jerebič

Papež je ta teden prek video povezave iz svoje sobe spremljal duhovne vaje rimske kurije, ki so potekale v dvorani Pavla VI. Razmišljanja je pripravil kapucin p. Roberto Pasolini, biblicist, ki ga je Frančišek novembra lani imenoval za papeškega pridigarja. Na tem mestu je nasledil 90-letnega p. Raniera Cantalamesso, ki je to službo opravljal skoraj 45 let. 53-letni Italijan Roberto Pasolini je znan po svojem delu med revnimi, invalidi in zaporniki. Kot pridigar je priljubljen tudi med mladimi.

Kapucina p. Roberta Pasolinija je v času svoje formacije spoznal tudi naš nekdanji sodelavec, br. Ambrož Brezovšek. »Tri leta pred večnimi zaobljubami je bil vodja vzgojne ekipe, ki je takrat nas, mlajše brate, takoj po prvih začasnih zaobljubah spremljala na tej poti redovnega življenja do večnih zaobljub.«

Osebnost

P. Roberto Pasolini je zelo kreativen in delaven, a tudi zelo preprost in dosegljiv človek. "Z njim res ni bilo problema spiti kavo ali pa začeti preprost pogovor, pa tudi kakšnega bolj resnega.«

Delo in miselnost

»Njegov pristop je, da bi Božjo besedo približal tistim, ki so bili v otroštvu sicer pri verouku - v Italiji je to sicer večina ljudi - potem pa so se zaradi takšnih ali pa drugačnih razlogov oddaljil od Boga ali Cerkve. Želi predvsem prisluhniti tem ljudem, kakšne so njihove ideje, želje, pričakovanja in vzpostaviti dialog brez prepričevanja, ampak zato, da bi ti ljudje končno lahko spet vzpostavili en odnos z Bogom. Tak pristop izvaja tudi v projektu, ki ga vodi v Milanu. Pripravi zelo interaktiven in multimedijsko podprt dogodek, kamor povabi predvsem študente z univerze. S svojo ekipo potem spregovori o aktualnih temah na dialoški način, ne da bi hoteli kogarkoli prepričati v karkoli.«

Upanje večnega življenja

Pater Pasolini je postne duhovne vaje za rimsko kurijo vodil pod naslovom Upanje večnega življenja. »Mene v bistvu nagovarja celotna rdeča nit njegovih meditacij. Z njimi želi pokazati, da s smrtjo ni vsega konec, da je v umiranju samem šele začetek življenja. Pa naj gre to za umiranje nekih idej, majhnih stvari, ali pa dejansko sama smrt, ki nas čaka vse. Kaže na to, da imamo mi kristjani to srečo, da v smrti vedno lahko gledamo življenje, ki je življenje v Bogu,« je v pogovoru za naš radio še povedal br. Ambrož Brezovšek.