Zbrani duhovniki | (foto: Jure Sešek)
Pot h koreninam krščanstva je peljala k ljudem
Cerkev po svetu Jure Sešek
Pred dnevi ste lahko na naši spletni strani prebrali o začetku in prvem dnevu romanja, poimenovanega “Potovanje h koreninam krščanstva”. V minulih dneh ste morda slišali oglašanja v program in videli utrinke na družbenih omrežjih. Zdaj pa je čas, da za vas povzamem, kar smo imeli priložnost doživeti na poti, ki je bila polna čudenja, hvaležnosti in iskrenega občudovanja. Priložnost, da povzamem tisto, kar je polnilo moje srce.
Delo, ki ga v velikem večmilijonskem Izmirju, nekdanji Smirni, opravlja naš rojak p. Martin Kmetec, je občudovanja vredno. Nisem si znal predstavljati, da tudi k nazivu "nadškof" sodi beseda "misijonar". Pa je! In to kakšen. Skrb za čredo, ki živi v svetu, ki "drobnici" ni naklonjen, je zahtevna. Biti ordinarij v večinsko tako izrazito islamski deželi, pomeni imeti veliko potrpežljivosti, modrosti, volje, predvsem pa neizmerno mero zaupanja, da Bog ve, kako in s kom ustvarja lepši svet.
Nadškof, rojak, na katerega smo lahko izjemno ponosni, v vsej svoji skromnosti in ponižnosti, prepričan sem, svoje poslanstvo opravlja na ravno pravšnji način. Koliko spoštovanja sem zaznal, ko se je srečeval s tukajšnjimi meščani, kako zelo verjamejo njegovim besedam, kako odprtih src spoznavajo, da živi, kar uči. In verjamem, da je to ena izrednih in najpomembnejših lastnosti pravih misijonarjev. Res smo lahko ponosni, da smemo reči, da je izmirski nadškof naš rojak. Kako lepo je slišati naglas njegovih krajev, ko spregovori slovensko. Ni izginil, ni se potuhnil, ostaja. Pričevalec v različnih jezikih je, pastir različnim čredam. Naj se mu tudi takole zahvalim za njegovo odprtost, gostoljubje in željo družiti se z nami.
V družbi piranskih romarjev smo se čudili nad vztrajnostjo, predanostjo, lahko rečem tudi žrtvovanjem slikarke in restavratorke Mire Ličen. Kako ogromen in neizbrisen pečat bo pustila v mestu Izmir. Starodavna cerkev sv. Polikarpa se po dveh letih, ki jih je preživela na gradbenih odrih visoko pod stropom, pri zunanjih temeljih cerkve in vse vmes, od oltarja do kupole, veseli sijaja, ki ga bo vrnila s svojim moštvom.
Običajni smrtniki težko razumemo to strast, predanost in žrtve, ki so vtkani v garanje dveh let. Že ob pripovedi vsega, sem strmel odprtih ust, ko sem delo videl in ga je umetnica skušala razložiti, pa sem strmel še s srcem. Neverjetno! In ob dneh, ki jih je od jutra do večera preživljala pri omenjenem delu v cerkvi, je zvečer in ponoči ustvarjala še svoja likovna dela. Danes jih je postavila na ogled, deležni smo bili odprtja samostojne razstave v največjem izmirskem kulturnem središču. Iskrene čestitke.
Ob srečanjih z omenjenima ponižnima velkanoma, so dni zaznamovale popotniške in romarske poti. Izmir, Efez, rimske izkopanine, sv. Polikarp, grob sv. Janeza, Marijina hiša, koncert, slovensko grški večer, pesem zbora Georgios, glasba družine Krečič, kramljanja s soromarji, nagovori škofov ... Koliko lepega. Zapis, pri katerem so tri pike res na mestu.
Junak, ki prav tako zasluži svoj odstavek, je piranski župnik, ki je uspel povezati vse omenjeno, zarisati pot in dati marsikaj "na kocko". Odločiti se za posebno letalo, poiskati agencijo Palma za pomoč in upati, da bo vse teklo, kot mora, je odločitev polna poguma in zaupanja Vanj. Slišal je njegovo prošnjo. Vse je teklo, kot si je Zorko Bajc verjetno le želel, mnogi akterji poti v teh dneh, so poskrbeli, da so se načrti izpolnili, da so urniki držali, doživetja pa polnila srca romarjev. Še sonce je sijalo. Lepo je videti nasmejanega organizatorja romanja, župnika, ki mu je uspelo povezati občino, župnijo, Cerkev, kulturo, popotnike in romarje, medije in misijonarja, celo različni veri in različna svetova. Zorko, bravo! Hvala.
Vesel sem, da zaradi povabila Misijonskega središča Slovenije, lahko rečem: del nečesa res lepega sem bil. Spoznal sem novo razsežnost misijonske resničnosti, odkril del dežele, ki sem jo sicer poznal le prek turistične luči. Celo Piran in Pirančani so v mojih očeh dobili novo podobo. Koliko novega, koliko različnih spoznanj. Bogu hvala za lepe dni in projazne sopotnike. Vračamo se bogatejši.
Za konec le še resnica iz naslova danes odprte razstave slikarskih del Mire Ličen: "Le ljubezen lahko ustvarja." Misel, ki bi bila z lahkoto lahko podnaslov vsakega odstavka v tem zapisu. Pustimo ji, da ustvarja tudi preko nas.
P.S. Radijski odmev romanja boste lahko ujeli v različnih rubrikah v naslednjih dneh, predvsem pa v oddaji Prijatelji Radia Ognjišče v ponedeljek, 24. marca, ob 20h.
