Vernica pred podobo Jezusa | (foto: pexels)
Dedek kot sonce in smrt prijatelja sta bila trenutek spreobrnjenja Matjaža in Nataše
Srečanja s. Meta Potočnik
V januarski oddaji Srečanja smo gostili Natašo in Matjaža, ki sta nam odstrla nekaj korakov duhovne poti, na kateri sta v nekem trenutku sprejela Jezusa kot Odrešenika in neizrekljivo ljubezen. Danes sta kristjana Katoliške cerkve, ki jo sprejemata kot svojo duhovno družino kljub nekaterim njenim slabostim, kajti ta Cerkev je Kristusovo mistično telo, v katerem sta našla nove brate in sestre.
Ko smo se srečevali v nekih drugih okoliščinah, sem pomislila, kako dobro bi bilo z njima posneti oddajo. Namreč, sta kristjana, ki vere v Jezusa nista živela, če tako rečem, od rojstva naprej in potem v katoliški družini, temveč ju je življenje peljalo po drugi poti. In ta pot me je zanimala. In odlično se to povezuje s svetim letom, ko naj bi vsak od nas sebe in druge videl kot romarje upanja, kar zame z drugo besedo pomeni, da smo iskalci Boga in ne ujetniki obredov in zunanje rutine.
Navadno je za spremembo poti ali pogledov potreben nek zunanji ali notranji impulz, morda nek dogodek. Kako je to bilo pri Matjažu in Nataši?
Matjaž: Naenkrat sem videl, da žari kot sonce
Matjaž: »V družini smo se imeli res radi, a žal je moj oče umrl pri 42 letih. Vsi smo bili nekakšni iskalci, saj nam niso bili tudi vedeževalci, zdravilci in druge alternativne prakse. Sam se vadil jogo, reiki in podobno. Ko sem bil pri koncu študija ekonomije, pridem nekega večer k dedku na obisk in on me kot ponavadi povabi v sobo. Naenkrat sem videl, da žari kot sonce. Pomislil sem, da se mi meša! Nisem mogel verjeti, on pa mi reče: Pridi z menoj. Sedla sva za mizo in on začne moliti Pasijon sv. Brigite Švedske. Pol ure ga gledam, on moli, razumel sem samo to, da nek človek, Jezus, trpi. A ob koncu sem si želel, da bi tak žar imel v sebi tudi jaz. Dedek mi je to molitev zapustil in kmalu zatem umrl. Prišel je 5. avgust, ko sem pospravljal stvari v sobi in naletim na to molitev. Padel sem na kolena in začel moliti. To je bil moj trenutek spreobrnjenja«
Nataša: V Hospicu sem spremljala umirajočega prijatelja
Nataša: »Po birmi v cerkev nisem več stopila in sem vse pustila. Moje iskanje se je začelo pred nekaj leti, ko sem v hospicu spremljala umirajočega prijatelja. Začela sem se spraševati, ali je to res vse, kar nas čaka. Čez nekaj časa sem si kupila Sveto pismo in ga začela brati. Nič drugega. Neko poletje sem za dopust odšla v Hišo kruha, samostan sester uršulink, o katerem mi je pravila Manca Košir. Da bi malo meditirala, ne pa molila. Se mi je zdelo eksotično in romantično. Ko sem videla, da prihajajo sestre k maši, sem šla tudi jaz, da malo vidim, kako to gre. To je bila zame do sedaj najbolj občutena in doživeta maša. Po njej sem prosila za življenjsko spoved, na katero sem se potem več dni pripravljala in doživela, da sem prišla nekako domov.«
Celotnemu pogovoru z izjemnima pričevalcema prisluhnite tukaj.
