Sveto leto že začeli v Kopru in Murski soboti

Novice | 29.12.2024, 11:13 Marjana Debevec

Sveto leto se danes začenja tudi po vseh škofijah sveta. Tako tudi slovenski škofje po stolnicah darujejo svete maše. Dopoldne so sveto leto začeli v koprski in murskosoboški škofiji.

Škof Jurij Bizjak je v svojem nagovoru poudaril, da nas romanje v razne kraje spominja na to, da nimamo tu stalnega bivališča in smo popotniki na zemlji. »Spominja nas, kako smo krhki in ranljivi.

Ko naletimo na prikrito past ali nas preseneti zvijačna zaseda, se spominjamo, da nimamo vseh nitk v svojih rokah in da smo omejeni. Zunanja doživetja vplivajo na naše notranje drže,« je poudaril škof Bizjak. Potovanje nas po njegovih besedah potegne iz klobčiča vsakdanjih navad, ki nas včasih utesnjujejo.

Romanje pa nam pomaga tudi prebiti hudo uro in nam spet izostri uho in zbistri oko, razveseli srce in sprosti duha. Zaželel je še, da bi v svetem letu tudi k nam od Gospoda prišli časi olajšanja.

Murskosoboški škof Peter Štumpf pa je spregovoril o upanju, ki je geslo letošnjega svetega leta. Prepričan je namreč, da je vsak človek zaznamovan z upanjem. Kdor upa, še ima voljo, da živi. Navezal se je na evangeljski odlomek o iskanju Jezusa v templju.

Marijino in Jožefo romanje je bilo ves čas v iskanju njunega Boga. To je romanje hrepenenja in upanja, ki se nikdar ne ustavi. Na preizkušnji je bila tudi njuna vera. Krepila in ohranjala jo je njuna ponižnost in premišljevanje Božje besede.

Sveti Duh jima je govoril besede o vsem, kar se mora zgoditi v božjem načrtu. V ponižni veri sta jih lahko razumela in tudi sprejela.

Tudi sveto leto je po njegovih besedah podarjen čas iskanja Boga. »Mnogi se sprašujejo, kje je Bog. Kam je odšel? Nikjer ga ni. Kako ga najti?,« je poudaril škof Štumpf in nadaljeval: »Marija in Jožef sta ga našla v templju, ko je razglasil sebe, ki je Božja beseda in Modrost.«

Prepričan je, da bomo v tem letu imeli veliko priložnosti, da Boga srečamo v Svetem pismu pri premišljevanju njegove Besede, v prejemanju svetih zakramentov, v molitvi, v srečanjih drug z drugim, tudi na naših romanjih. »Te priložnosti so svete in od Boga dane. Po njih prihaja do nas,« je ob začetku svetega leta še dejal murskosoboški škof.

 

Pridiga škofa dr. Petra Štumpfa pri sveti maši ob začetku svetega leta, na nedeljo Svete Družine, v soboški stolnici, 29. decembra 2024

Sveto leto je podarjen čas iskanja Boga

Praznik Svete Družine je danes praznik začetka svetega leta, ki nam ga papež predstavi kot romanje, ki nas vodi do upanja. Vsak človek je zaznamovan z upanjem. To je krepost, ki daje zagon življenju. Kdor upa, še ima voljo, da živi. Kdor pa je izgubil upanje, je izgubil sebe in je izgubil druge.

Veliko terapevtov in priročnikov imamo za upanje. Knjigarne so polne takšnih knjig, pa tudi svetovalnice imajo čakalne vrste. Ponujajo nam upanje, ki ga ustvarja in ponuja človeška modrost in izkušnja. Mnogi pravijo, da so uspešni pri prenašanju upanja na druge. Vendar pa se takšno upanje enkrat izčrpa in ugasne kot sveča, ki je prehitro dogorela. Ostane samo ogorek in dim in nekaj ostankov voska.

Kako priti do upanja, ki ne ugasne, in ki ne razočara? Apostol Pavel v pismu Rimljanom daje zagotovilo: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5, 1-2.5). Pavel je vse svoje življenje stavil na to upanje.

Najprej je bil preganjalec Kristusa in njegovih učencev, ko pa je Kristus posegel v njegovo življenje, je postal njegov pričevalec pred mnogimi ljudstvi. Kristus je v njegovo srce izlil milost vere, ki ga je izmila težkih grehov in krivd ter ga opravičila za božje otroštvo in nato apostolstvo. Pavel je vedel, da je s tem opravičenjem pridobil nebesa in nato še poslanstvo, da tudi drugim pomaga do tega zveličavnega cilja. V tem je našel vse svoje bogastvo, ki se ga je veselil in ga velikodušno delil drugim, še posebej poganom. V tem je našel vse svoje upanje in na to je postavil svoje življenje. Srečal je Kristusa in Kristus je osvojil njegovo srce. Kristus mu je bil vse. Vse drugo je imel za smeti. Pavel je bil Kristusov romar, ki se ne ustavlja. Pri tem se mu je zelo mudilo. Vedel je, da je njegov čas omejen. Zato je hitel. Vse je hotel pridobiti za Kristusa. Upravičeno je upal na dokončno zmago, ko mu bo dan venec pravičnih v nebesih. Ni bil osramočen. Pavel je postal apostol narodov. Njegova beseda se je zlila v Božjo besedo, ki nam še danes odkriva razloge za naše upanje, ki je v Kristusu.

Evangelist Luka nam danes predstavi Sveto Družino: Jezusa, Marijo in Jožefa na romanju v sveto mesto Jeruzalem. To je bilo mesto upanja za Jude. Tu je svet kraj, posvečen s templjem, ki je prebivališče vsemogočnega Boga. Prisotnost Boga je Judom dajala varnost in gotovost. Dokler je Bog z njimi, se nimajo ničesar in nikogar bati. Lahko so upali na mir in blaginjo. Bog je pomenil njihovo prihodnost.

Tudi Jezus, Marija in Jožef so šli v Jeruzalem po upanje. Marija je dobro vedela, da bo brez upanja tudi za njih težko. Takrat so bili časi težki, grehi mnogih vladarjev in tudi navadnih ljudi zelo veliki in tudi zločinski. Marija je čutila, da njeni duši že grozijo meči bolečin. Za seboj je imela grožnjo Heroda, ki jih je hotel ubiti majhnega Jezusa in zato je morala skupaj z njim in Jožefom pobegniti v Egipt. Čutila je, da se bo kmalu v njeno dušo zarinil drug meč bolečin. In se je res. Dvanajstletni Jezus se je izgubil. Z Jožefom sta ga tri dni iskala. Njuna stiska je bila grozovita. Nista izgubila zgolj odraščajočega otroka. Izgubila sta namreč svojega Boga. Izgubila sta sebe in svoj smisel in poslanstvo staršev Božjega Sina. Čutila sta odgovornost za to. Bog se je oddaljil od njiju. Kako se jima je to lahko zgodilo?

Hrepenenje po 'izgubljenem Bogu' se je v njima stopnjevalo. To ju je povsem izčrpalo. Ko več nista vedela, kje naj ga iščeta, sta ga našla v templju, kjer je učil tiste, ki mislijo, da vse vejo o njem. Poslušali so ga začudeno, ker niso vedeli, koga poslušajo. Čudili so se njegovi modrosti. Niso vedeli, da jim govori Božji Sin. Njihova srca niso spoznala njegovega prihoda na ta svet in njegovega obiskanja. Imeli so se za poznavalce Božje besede, a je niso prepoznali, ko je prišla k njim. V njih ni zasijala Luč Svetega Duha. Bili so ukleščeni v svojo naučeno modrost, ki je bila samo človeška. Končno sta Marija in Jožef v templju olajšano objela svojega Boga, ki sta ga zopet našla (prim. Lk 2, 41-52).

Marija je vse te dogodke ohranila globoko v svojem srcu in jih premišljevala. Njena edina skrb je bila, da za vedno ostane s svojim Bogom, ki je pod njenim srcem postal Emanuel, ki je Bog z nami vsemi. Vsaka oddaljitev Boga Sina od nje, da bi nam oznanil Božje kraljestvo in pokoro, in da bi nam na križu odprl vrata v dom svojega Očeta, je zanjo pomenila nov meč bolečin, ki je presunil njeno dušo. V tej bolečini je hrepenela po svojem Sinu, ga iskala in hodila za njim do Kalvarije - in tudi potem, ko je po njegovem vstajenju ostala sama z apostolom Janezom in doživela prva preganjanja Cerkve.

Njena duša je našla svoj mir in spokojnost, ko jo je poveličani Jezus dokončno objel, ji odredil častno mesto ob svojem prestolu in jo okronal za kraljico nebes.

Marijino in Jožefo romanje je bilo ves čas v iskanju njunega Boga. To je romanje hrepenenja in upanja, ki se nikdar ne ustavi. Na preizkušnji je bila tudi njuna vera. Krepila in ohranjala jo je njuna ponižnost in premišljevanje Božje besede. Sveti Duh jima je govoril besede o vsem, kar se mora zgoditi v božjem načrtu. V ponižni veri sta jih lahko razumela in tudi sprejela.

Sveto leto je podarjen čas iskanja Boga. Mnogi se sprašujejo, kje je Bog. Kam je odšel? Nikjer ga ni. Kako ga najti? Marija in Jožef sta ga našla v templju, ko je razglasil sebe, ki je Božja beseda in Modrost. Imeli bomo veliko priložnosti, da Boga srečamo v Svetem pismu pri premišljevanju njegove Besede, v prejemanju svetih zakramentov, v molitvi, v srečanjih drug z drugim, tudi na naših romanjih v stolnico sv. Nikolaja. Te priložnosti so svete in od Boga dane. Po njih prihaja do nas.

Hrepenenje Marije in Jožefa po njunem Bogu, naj se po Svetem Duhu izlije tudi v našo dušo, v srce in kri. Ne bomo razočarani. Bog bo priromal do nas. Srečal nas bo in objel. Okrepil nas bo s pogumom in upanjem. Dal na bo okusiti, kako dobro in prijetno, ko je On z nami.

Stolnico sv. Nikolaja smo v lepem in pomenljivem bogoslužju razglasili za svetoletno cerkev, v katero bomo lahko romali po dekanijah, župnijah in tudi osebno. To našo cerkev bomo v svetem letu še bolj lahko doživeli in sprejeli kot domačo hišo, kamor se otroci radi vračajo. Tam, kjer je dom, je družina. Tam, kjer je stolnica, je božje domačinstvo.

Gremo torej skupaj na pot iskanja Marijinega, Jožefovega in našega Boga.

- amen

Objavljamo tudi celoten nagovor škofa Jurija Bizjaka

Bratje in sestre. V prvem berilu smo slišali, kako je Samuelova mati Ana pripeljala svojega sina iz svojega rojstnega kraja v svetišče v Silo in ga tam darovala Gospodu. Silo je približno 30 km severno od Jeruzalema, rojstni kraj matere Ane pa je Rafataim Sofim, ki je okrog 25 km zahodno od Sila. Pot je torej bila dolga približno dan hoda.
Današnje darovanje se je torej zgodilo na koncu romanja iz rojstnega kraja v tedanje osrednje svetišče Izraelovih rodov. Iz celotne pripovedi pa je razvidno, da Samuelova mati, ki ni bila rodovitna, dečka ni samo darovala Gospodu na koncu romanja, ampak ga je pred štirimi leti od Gospoda že izprosila na romanju v Silo (1 Sam 1,9-18). Romarska svetišča so pogosto kraji tudi čudežnih doživetij in uslišanj.
Romanje v razne kraje nas spominja tudi na to, da nimamo tu stalnega bivališča in smo popotniki na zemlji. Spominja nas, kako smo krhki in ranljivi. Ko naletimo na prikrito past ali nas preseneti zvijačna zaseda, se spominjamo, da nimamo vseh nitk v svojih rokah in da smo omejeni. Zunanja doživetja vplivajo na naše notranje drže. Ne gre za potuhnjeno hinavščino, temveč za iskreno voljo spremeniti notranjega človeka.
Potovanje nas potegne iz klobčiča vsakdanjih navad, ki nas včasih zaprede in nekako utesnjuje. Pomaga prebiti hudo uro, ki divja, in utrujenost, ki pritiska. Romanje spet izostri uho in zbistri oko, razveseli srce in sprosti duha. Napolni pljuča z gozdnim zrakom in požene kri po žilah. 'Pojdimo torej k Njemu ven iz šotorišča ... Saj nimamo tukaj stalnega kraja, marveč iščemo prihodnjega!' (Heb 13,13-14).
Potovanje nam odpira pogled v lepote narave in v čuda stvarstva, vpeljuje nas v zgodovino sveta in v korenike življenja, poučuje nas v modrosti in izkušnjah posameznikov in narodov, odgovarja na različna življenjska vprašanja. Človek roma za soncem, proti zahodu: v Evropi je toliko narodov, ker zaradi oceana ni moč naprej.
V drugem berilu smo slišali napotke za življenje v družini. Življenjska doba človeka je 'sedemdeset let, osemdeset, če smo krepki' (Ps 90,10). Življenjska pot družine pa je lahko tudi desetkrat daljša od poti človeka in še več. Kralju Davidu je Gospod obljubil: 'Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke. Tvoj prestol bo utrjen na veke!' (2 Sam 7,16). Mnogi predstavniki izvoljenega ljudstva še danes vedo, iz katerega Jakobovega rodu izhajajo.
Upanje na podaljšano življenjsko pot družine pa je v današnji družbi skoraj ničevo, ker je družina povsem oropana svojih pristojnosti in pravic. Poleg vodoravne delitve (zakonodajna, izvršna, sodna) obstaja namreč tudi navpična delitev oblasti in pristojnosti: od pristojnosti, ki pripadajo družini in domu, preko krajevnih skupnosti in občin, okrajev in pokrajin, do držav in federacij. Dodajmo še sorodstven pogled na delitev oblasti: družina in dom, rodovina in klan, pleme in narod! V sedanji družbi je najbolj oropana svojih pristojnosti ravno družina. Koliko vprašanj obstaja in zapletov, ki bi jih najbolj ustrezno reševala ožja ali širša družina, pa se z njimi ukvarja država, pogosto kakor slon v trgovini s porcelanom.
Tudi v evangeliju smo slišali pripoved o romanju, o romanju svete družine v Jeruzalem. Ko je Jezus dopolnil dvanajst let, je postal 'sin zapovedi', kar pomeni, da so verski predpisi zanj postali obvezni, tudi vsakoletno romanje v Jeruzalem. Njegov odgovor staršem je nekoliko presenetljiv: 'Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?' To je tudi naša naloga v svetem letu: 'Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo!' (Mt 6,33). 'Če ste torej vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici!' (Kol 3,1). Naj v svetem letu pridejo tudi k nam od Gospoda časi olajšanja! (Apd 3,20). Amen.

Škof Jurij Bizjak, ap. administrator