Tu so naše korenine, tu sta se rodila ata in mama

Cerkev na Slovenskem | 16.12.2024, 14:25 Tone Gorjup

Kardinal Vinko Bokalič Iglič je po umestitvi v službo papeževega pomočnika na vigilijo praznika Brezmadežne v Vatikanu, skupaj s tremi brati in drugimi sorodniki obiskal še domovino svojih staršev. Po sobotni slovesnosti ob 100. obletnici škofovskega posvečenja častitljivega Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, je včeraj maševal v rojstni župniji svoje matere Pavle Iglič na Brdu pri Lukovici. Slovesnost v cerkvi Marijinega vnebovzetja je bila velik praznik za župnijo, predvsem pa za rodbino Bokalič oziroma Iglič, zbrano pri maši, ki jo je novi kardinal daroval za pokojne starše in sorodnike.

Sprejem kardinala Vinka, njegovega brata Jožeta, prav tako duhovnika lazarista, bratov Janeza in Miha ter nekaterih njunih vnukov z družinami, je bil prisrčen in domač. Mlaji, pritrkavanje, narodne noše, v cerkvi pa praznično petje, venci, pozdravi ... vse to je prevzelo oba brata pri oltarju in druge sorodnike, ki so prišli iz daljne Argentine. Kardinal Vinko Bokalič Iglič se je za sprejem zahvalil z besedami: »Res smo ganjeni ob tem sprejemu. Tu so naše korenine; tu sta se rodila ata pa mama, v teh krajih. Starši so nas dobili, ko so prišli po vojni v Argentino; tam smo se rodili. Doma smo se naučili, kar smo: dobili smo vero, delavnost, družinsko povezanost, ljubezen do otrok, vzgojo v slovenskem duhu ...«

Pri maši je pridigal kardinalov sorodnik Igor Dolinšek, ki je med drugim spomnil na skromnost kardinala Vinka, ki novo službo razume kot služenje: »Za mene to ni imenitnost, da bi bil kardinal, ampak hočem biti služabnik, služabnik vse Cerkve, posebno pa tistih, ki so prizadeti; biti kot misijonar!«

V pogovoru za naš radio je o imenovanju za kardinala pozneje dodal: »To je novo delo, nova naloga ... Srečen sem, da zdaj lahko pomagam papežu kot bližnji pomočnik. Saj zato so kardinali, da pomagajo papežu. Bog daj, da bi mu lahko pri kakšni stvari pomagal!« Kardinalu Vinku in bratu Jožetu sta se pri oltarju pridružila njegov tajnik in generalni vikar, domači župnik Bernard Rožman ter več drugih duhovnikov, ki so bili oziroma so povezani s to župnije, dva diakona, verniki iz očetove, mengeške fare in drugih bližnjih župnij.

V daljšem pogovoru za Radio Ognjišče je kardinal Vinko Bokalič Iglič znova spomnil na prisrčen sprejem v župniji svoje matere na Brdu pri Lukovici. Posebno pozornost pa je namenil papežu Frančišku, s katerim je sodeloval ko je bil še nadškof v Buenos Airesu, on pa njegov pomožni škof: "Zanj (za papeža Frančiška) je značilno, da zna poslušati ljudi. V tem je poseben. Ne govori veliko, rad posluša, kar pride iz človekovega srca. To sem se naučil pri njem. Pri njem občudujem tudi vljudnost, je pozoren do vsakega, zanima ga kaj dela, kako dela, kako mu gre. Tak je bil ne samo do duhovnikov, do škofov ampak tudi laikov. Sinodalnost, o kateri govorimo danes, je papež Frančišek sprožil že v Buenos Airesu. Želi si, da bi danes v Cerkvi lahko vsi govorili, da bi vsak lahko povedal svoje. Bil je ponižen, rad je hodil med revne, med uboge ... vse to smo se naučili ob njem."

Kardinal Vinko Bokalič je že kot lazarist poznal vse to, kot pomožni škof kardinala Bergoglia, je lahko vse to ohranil in še poglobil. »Imel nas je rad, radi smo se imeli!« je dejal, kardinal.

Kardinal o nadškofiji Santiago del Estero, ki jo vodi:

Nadškofija je po površini zelo velika, za štiri Slovenije. Imamo fare, ki so 300, 250 kilometrov oddaljene. Imamo petinštirideset župnij; to ni veliko, a razdalje med njimi so velike. Gre za precej revno pokrajino. Bilo je veliko gozdov, ki pa so jih posekali. Dobili so veliko zemlje, ki pa ni rodovitna. Poleg tega imamo poleti veliko vročino, pa malo dežja. Papež me je poslal tja in tega sem bil vesel, zato ker je to del mene. Kraje, kamor sem prišel, sem že nekoliko poznal. Tja sem hodil z misijonsko skupino. Tam so bile sestre usmiljenke in nekaj naših duhovnikov je pomagalo tamkajšnjemu škofu. In mi smo jim hodili pomagat, zato sem poznal tamkajšnje razmere. Med takimi ljudmi se zelo hitro znajdem. Res sem rojen v velemestu, a sem navajen obiskovati podeželje, misijonske predele, predvsem družine, jih povabiti h katehezam, k bogoslužju. To je bilo zame vsakdanje delo. Zato ni bilo težko, ko me je papež prosil, naj grem v Santiago del Estero. Nisem poznal nobenega duhovnika, a sem se hitro prilagodil. To so odprti ljudje, ki te hitro sprejmejo za svojega.

Škofija Santiago del Estero je v zadnjem letu doživela marsikaj. Februarja letos je dobila prvo svetnico, znano kot Mama Antula. Julija je bila povzdignjena v nadškofijo in dobila naslov primasa Cerkve v Argentini. Po besedah kardinala Vinka Bokaliča Igliča, je papež Frančišek že takrat, ko je bil nadškof v Buenos Airesu razmišljal o tem, da bi morala ta škofija oziroma njen ordinarij nositi naslov primasa, saj gre za prvo škofijo v Argentini, ustanovljeno pred več kot 500 leti. Škofu Vinko Bokaliču Igliču je ob raznih srečanjih to tudi omenil. Zatem je brez njegove vednosti pripravil vse potrebno in mu julija letos sporočil novico, da je postal primas Cerkve v Argentini. To je bila po besedah nadškofa kardinala Vinka Bokaliča Igliča veselja novica za krajevno Cerkve in tudi za celotno družbo tega dela države.