Duhovnik Marko Rijavec | (foto: Rok Mihevc)
Če ste nepopolni, ste dober material za v nebesa
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc
Na praznik Vseh svetih smo dopoldansko sveto mašo prenašali iz župnije Idrija. Maševal je župnik Marko Rijavec, ki je v pridigi razmišljal o tem, da smo dober material za nebesa le, če smo nepopolni. Preberite ali poslušajte si celotno razmišljanje.
Duhovni mišičnjaki
»Veliko je vaše plačilo v nebesih,« pravi Jezus na koncu današnjega evangelija. Če prevedemo, tudi vi spadate v nebesa. Mogoče se ob tem stavku vsakokrat malo zdrznemo, nas malo strese in rečete, »Ma jaz nisem material za nebesa«. Poglejmo samo, kako smo začeli to sveto mašo, rekli smo, »priznam, da sem grešil, naredil sem veliko slabega, ni veliko stvari s katerimi se lahko ponašam ali stvari zaradi katerih bi nekdo rekel, ta pa »paše« na oltar.«
Ampak, to lahko rečemo samo, če nismo dobro poslušali današnjega evangelija. Blagri, ki jih poslušamo vsako leto, ki so definicija tega, kdo spada v nebesa, niso prav to, o čemer sem govoril zdaj na začetku. Tudi ni točno to, kar razmišljamo, ko slišimo besedo »svetnik«, kar si mi predstavljamo. Mi imamo zmeraj pred očmi, kadar gledamo svetnike, »duhovne mišičnjake«, je res? Take moralno popolne ljudi, za katere lahko rečemo, »ta pa je fant od fare, ta pa je pravi«.
Tudi mi spadamo v nebesa, dragi moji. Pa ne zaradi kakšnih posebnih sposobnosti, dosežkov in rezultatov, s katerimi se lahko pohvalimo. Ampak, pazite to, zaradi tega, ker smo nepopolni.
Pa ste mogoče v evangeliju poslušali o duhovnih mišičnjakih, o tistih, ki jim je uspelo? Smo ploskali na koncu? So ta pravi? Tudi mi spadamo v nebesa, dragi moji. Pa ne zaradi kakšnih posebnih sposobnosti, dosežkov in rezultatov, s katerimi se lahko pohvalimo. Ampak, pazite to, zaradi tega, ker smo nepopolni. Če ste s kakršnokoli stvarjo prizadeti, ranjeni, vam kaj manjka, če niste ničesar dosegli, to pomeni, da ste dober material za v nebesa.
Vidim, da niste šokirani, sem mislil, da vam bo padla čeljust dol, ko boste to slišali. Ampak točno to govorijo danes blagri. »Blagor ubogim v duhu, žalostnim, lačnim in žejnim, zasramovanim, preganjanim ... Povemo drugače? Blagor nepopolnim, kajti njih je nebeško kraljestvo. Čeprav smo si mi ustvarili prepričanje, da v nebesa pride tisti, ki je priden, odličen, ki naredi vse po spisku, tisti, ki je zmagovalec ... Jezus ne govori o ničemer takem. Jezus z blagri govori ne o zmagi, govori o porazu. Svetniki so poraženci.
Svetniki so poraženci
Zakaj je tako zelo pomembno, da so svetniki poraženci? Veste, takrat, ko imamo veliko moči, da se postavimo na svoje noge, da se lahko pohvalimo s kakšno stvarjo, do takrat, ko imamo kakšen uspeh, mi lahko računamo nase. Bomo se že nekako zvlekli iz vsega. Ampak človek v nebesa ne more priti. V nebesa lahko pride samo nekdo, ki je toliko na koncu vsega, da reče »Bog, ne morem več, naredi ti«. Da povem drugače, takrat, kadar se nehamo zanašati na svoje sposobnosti, lastnosti in rezultate, takrat smo dobri za v nebesa. Kadar smo ubogi.
V nebesa lahko pride samo nekdo, ki je toliko na koncu vsega, da reče »Bog, ne morem več, naredi ti«.
Da ne bomo narobe razumeli te stvari. Da pridemo v nebesa, je treba uboštvo dobro razumeti. Ker veste, kako se dogaja, kadar postanemo ubogi, kadar doživljamo katastrofe, poraze, razočaranja, kadar v našem življenju ne gre vse tako, kot smo si zamislili, takrat je ena od možnih reakcij tudi to, da mi poiščemo močne stvari, ki so še ostale, na katere se še lahko zanašamo, s katerimi še lahko pokažemo, da smo močni in postanemo zelo grdi ljudje. Postanemo agresivni, oblastni, maščevalni, kadar še računamo na svojo moč. Lahko se predamo trmi, lahko upoštevamo svojo jezo.
Med svetnikom in zločincem je zelo majhna črta
Ja, zato, da bi mi kompenzirali to naše uboštvo, tisto, o čemer smo poraženi, slabi, lahko poiščemo močne točke in jih uporabljamo zato, da se izživljamo nad drugimi ljudmi. Zato je med svetnikom in zločincem zelo majhna črta. Ampak za razliko od zločinca, je svetnik človek, ki svojo nepopolnost, grešnost, poraz ne razume kot namig »izvleči svoje dobro in pokaži kaj si«, ampak kot namig, naj se popolnoma prepusti ljubezni. Naj se pusti, da ga ljubezen premaga. Zakaj? Zato, ker nima več česa izgubiti.
Kadar smo ubogi, res ubogi, takrat smo pravi za v nebesa
Ker mi se res popolnoma pustimo imeti radi, mi popolnoma odpremo svoje srce za ljubezen, mi stopimo v nebesa samo takrat, kadar nimamo nič več in nikogar več, na kar bi se lahko zanašali. S čimer bi se lahko rešili iz lastne moči. Ko imamo samo še ljubezen Boga in nič drugega. Kadar se drugim rešitvam odpovemo. Takrat, kadar smo ubogi, res ubogi, takrat smo ta pravi za v nebesa. In mi lahko rečemo, da imamo vse to. Imamo možnosti, da pridemo v nebesa. Ne zato, ker smo pridni, ampak zato, ker smo taki kot smo.
Samo to nam še manjka, da zdaj, ko smo odkrili svoje uboštvo, ko smo videli, kako majhni smo in na koga se lahko še zanašamo, samo to še manjka, da skupaj z mnogimi generacijami kristjanov pred nami rečemo eno kratko in zelo pomembno molitev, ki odpira nebesa, »Gospod Jezus Kristus, usmili se me«.
