Ko se ti sesuje svet...

Novice | 01.10.2024, 21:05 Marjana Debevec

Razveza, ločitev, razhod, zapuščenost so ene najbolj bočeih travm, ki lahko doletijo človeka. Ločeni so bili pogosto v Cerkvi odrinjeni na rob, saj jim nismo znali prisluhniti in sprejeti njihovega trpljenja. To vrzel je na Slovenskem zapolnila Skupnost Srce, ki jo je kmalu po odhodu moža spoznala tudi Marija Cigoj z Ljubljane. Z nami je delila utrinke iz svoje preizkušane življenjske zgodbe.

Kako se spominjate vajinih začetkov?

Srečala sva se v Festivalni dvorani, kamor smo študentje ob sobotnih večerih zahajali na ples. Naslednjo soboto nisem plesa načrtovala, pa so me prijateljice pregovorile in zopet sem se srečala z bodočim možem. Tako se je začela najina skupna pot.

Po 4 letih poznanstva sva se poročila. V zakonu so se nama rodili trije otroci. Prvih 15 let življenja smo lepo skupaj preživeli. Potem pa so se začela pojavljati nesoglasja in nerazumevanje. Vsak od naju se je odmaknil na svoj breg in nisva se več slišala.

Kaj je zaznamovalo vajino razvezo (povod zanjo) in kako gledate na čas pred razvezo in po njej?

To so bili svinčeni časi. Že kmalu po skupnem življenju sem zaznala, da je mož postal večni iskalec. Česa? Ves je bil nemiren, tudi njegovo spanje je bilo nemirno. V enem izmed pogovorov sem izvedela, da je imel težko otroštvo in mladost.

Pri iskanju mu je v roke prišla revija Avra in ni je več izpustil iz rok. V reviji je očitno našel tisto, kar je iskal. Predlogov za pravilno in zdravo življenje je bilo polno. Postal je vegetarijanec, vegan, prehranjeval se je le z nekuhano hrano.

Način zdravega prehranjevanja je prestopilo mejo zmernosti in postala je obsesija in odvisnost - ortoreksija. Zelo je shujšal, na vides se je umiril. Njegovo telo se bo samo uredilo in poskrbelo za idealno težo, tako je odgovarjal na mojo skrb za njegovo zdravje in »zdravje« zakona in družine.

Tako se je ukvarjal s seboj, da je spregledal, da smo poleg še otroci in družina. S sledenjem vseh »novosti« je zašel v new age. Ko sem okoli spraševala, kaj to je, mi je sedaj že pokojni p. Polikarp dejal, da naj molim za moža, on, p. Polikarp pa bo zame. Še danes sem mu hvaležna za njegove molitve.

Med vsem tem sem zaznala, da moj mož vedno bolj prijateljuje z drugo žensko. Kako je to spoznanje zabolelo. Čakala sem, da sam prizna novo zvezo. Pa ni. Samo odšel je.

Kakšni občutki so vas prevevali, ko vas je mož zapustil?

Ko se je mož odločil in odšel, se mi je podrl svet. Da sem lahko preživljala družino, sem se morala razvezati. Ob ločitvi se je vse obrnilo na glavo. Kot da bi bomba treščila v naša življenja! Veliko reči je bilo potrebno začeti znova oziroma drugače. Ostala sem sama s tremi otroki, prizadeta sama in vsak od otrok ranjen na svoj način.

Kje ste našli oporo in moč, da ste takrat šli naprej?

Vpregla sem se v življenje, druge rešitve ni bilo Kje iskati pomoč? Ob razpadu zakona se namreč razrahljajo marsikatere vezi z družinskimi prijatelji, znanci, sorodniki...

Hvala Bogu, lahko sem se zanesla na razumevanje mame, brata in sestre ter njunih družin. Že to, da so nas sprejemali in skušali podpirati v naših stiskah nam je veliko pomenilo.

Zakaj ste se odločili ostati zvesti poročni obljubi, kljub temu, da jo je mož prelomil?

Pred več kot štirimi desetletji sva pred oltarjem Bogu in drug drugemu obljubila: »V sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, vse dni svojega življenja.«.

Župančičeve verze z dokumenta civilne poroke sem v polnosti začela razumevati šele po razpadu zakona: »Samo kar diha, hrepeni in ljubi, trpi in upa, kar se v strasti vije, kar v radosti, ko se razdaja, sije ... (Oton Župančič).

Ko je mož odšel, sem se odločila, da tudi po ločitvi vztrajam pri svoji poročni obljubi, ki sem mu jo dala pri poročnem obredu. Mož je svojo obljubo prelomil, njegova odločitev pa ne pomeni, da se lahko tako odločim tudi jaz.

Ostala sem zvesta. Ta zvestoba ni tako samoumevna, je tudi trpljenje. Pa sem pomislila, da se je tudi Jezus prostovoljno odločil za trpljenje, ki mu ga pošilja Oče. Dotrpel je na križu in umrl. Tudi ločitev je smrt zakona, odnosa. Trpljenje pa hvala Bogu nima zadnje besede, saj po križu pride vstajenje.

Kako ste si praktično organizirali življenje?

Najprej si je bilo potrebno na novo organizirati življenje, saj za vse (otroci, šola, vzgoja, preživetje, stanovanje, finance...) ostaneš sam. Kje iskati pomoč? Ker sta bila starejša otroka po najini ločitvi že polnoletna, sem jima lahko prepustila / zaupala določena opravila.

Najmlajša pa je bila pri 16 letih najbolj ranjena in zaprta v svoj svet. Tako je sin prevzel plačevanje položnic za stroške hiše ..., srednja hči je s svojim veselim značajem poskrbela, da je življenje teklo naprej... Vsak od nas štirih je enkrat na teden prevzel kuhanje (razliko pa jaz).

Sin je s tem spoznal, da so stroški hiše pomembna postavka in razumel, da je potrebno varčevati s financami. Nad vsem tem pa sem bedela jaz, da otroci ne bi omagali.

Kaj pa otroci in posledice nanje?

Če je le možno glede na situacijo, starost otrok .., je otrokom potrebno zaupati in se z njimi pogovarjati. Otroci znajo preceniti, kaj se dogaja in z zavajanjem / laganjem jim ne pomagaš, lahko pa izgubiš njihovo zaupanje.

Kako ste srečali skupnost Srce?

Kar naenkrat sem ugotovila, da sem se zaradi vsega dogajanja okoli razveze in ločitve začela zapirati vase, zgubljala sem stik z okolico in družbo. Ko sem se začela zavedati obstoječe situacije in razčiščevati svoja občutja osamljenosti, zavrženosti in občutka nevredne ljubezni sem ugotovila, da vse te zmešnjave ne bom zmogla rešiti sama, da potrebujem nekoga, ob katerem bom ubesedila in razčistila svoja občutja in si znova naravnala kompas svojega življenja v pravo smer.

V taki situaciji sem v tedniku Družina zasledila podatek o skupini razvezanih v cerkvi, skupini SRCE. Ker sem ob razvezi začutila tudi močno bolečino zavrženosti krščanskega občestva, me je toliko bolj nagovorilo, ker je skupina SRCE organizirana v okviru katoliške cerkve. Skupina je bila ustanovljena leta 2003.

Tudi zaradi otrok se mi je zdelo potrebno, da se začnem vključevati v življenje izven družine. S tem sem jih razbremenila skrbi zame: kje sem, kaj počnem, sem preveč sama, sem žalostna... Ob enem pa sem jim kazala pot, da je potrebno znova zaupati drugim in se družiti in s tem bogatiti.

Tako smo vsi skupaj počasi začeli verjeti in zaupati vase, da zmoremo in da imamo pravico zaživeti svoje življenje.

Kako je bilo srečati ljudi s podobnimi stiskami in ranami?

Ko sem leta 2004 začela zahajati v skupino, sem srečala sebi enake ljudi, ranjene in zavržene, vsakega s svojo bolečo zgodbo življenja pred in po ločitvi. Z ljudmi s podobnimi težavami in občutji sem se lahko pogovarjala in izmenjevala misli, občutja in dogajanja, povezana z razpadom zakona in novim načinom življenja.

Takratni duhovni vodja skupine p. Viljem Lovše nam je energično dopovedoval, da je Bog tudi vsakega od nas, razvezanih, poklical po imenu, da nas ima Bog rad, ne glede na to, kar se nam dogaja.

Skupina SRCE je začela enkrat na mesec organizirati predavanja o nam zanimivih temah. Tudi teme in predavatelji, ki smo jih povabili na skupino, so nam pomagali in prispevali k duhovni rasti in zdravemu gledanju na življenje. Po zaključku formalnega dela, pa je sledil še pogovor in čas za druženje.

Še zlasti pa se mi zdi pomembno druženje na duhovnih vajah, romanjih, izletih... Ko z nekom hodiš in premaguješ strmino, tudi beseda, ki udejanja bolečino in skrb, spontano steče.

Pletejo se prijateljske vezi in občutek, da nisi več sam, da vedno lahko pokličeš koga, ki mu lahko preprosto poveš: «Danes, ta trenutek mi je tako težko!« in razumel te bo. Pomembno pa je bilo, da smo se klub težkim situacijam znali veseliti in uživati v druženju.

Paleta čustev se prepleta, pa tudi obsodb ljudi ob ločitvi. Kaj ste vi doživljali in kako ste se s tem spopadali? Kaj pa širše občestvo?

Kako bolijo »nalepke«, ki jih ljudje lepijo /mo drugim: ni znal/a, ni potrpel/a... Vsak ima svojo zgodbo/zgodovino in sedanjost/, ki je ne poznamo. Marsikdo si po ločitvi ustvari novo družino, različna so pota Gospodova.

Namesto da obsojamo in se ukvarjamo s krivdo, sprejmimo in spoštujmo drug drugega , molimo za mir v srcu in med ljudmi ter za zdravo pamet nas vseh. Dopustimo, da Sveti duh veje med nami in nas povezuje v Gospodu!

Skupnost je bila ustanovljena leta 2003, vi ste se ji pridružili leto kasneje. Kako potekajo srečanja?

Kaj vse še pripravljate in kaj vam ti skupni trenutki pomenijo? Ob ustanovitvi Skupine razvezanih v cerkvi SRCE, je skupina štela 20 »članov«. Število se je hitro povečevalo, kar je potrjevalo, kako pomembno je druženje ljudi, s podobno izkušnjo ločitve.

Pri okrevanju in duhovni rasti nam je v veliko pomoč medsebojna podpora in druženje (redna srečanja, predavanja, izleti, letovanja praznovanja ...) Število članov se je vztrajno povečevalo, tako da ni bilo več prostora za podelitev osebne izkušnje in za empatično poslušanje posameznika, izgubil pa se je tudi občutek varnosti.

Tako so začele nastajati nove skupine, ki so delovale vsaka po svojem programu, vse pa v okviru prvotne skupine SRCE. Zato se je ta preimenovala v Skupnost SRCE. Posamezne skupine so:

· Skupnost SRCE – organizira skupna srečanja, predavanja, duhovni programi, romanja in izleti za člane vseh skupin. Skupnost vodi t.i. Odbor, ki vključuje vse vodje posameznih skupin in druge izmed članov.

· Skupina za okrevanje po ločitvi, ki sledi duhovnemu programu 12 korakov anonimnih alkoholikov.

· Skupina seniorjev

· Skupina za pare z izkušnjo ločitve

· Tečaji po programu Divorce Care (skrb za razvezane)

· Skupina sv. Marka v Kopru

Vsako leto (od l. 2017 naprej) odbor SRCA v sodelovanju z Uradom za družino SŠK (organizira Vseslovenska srečanja razvezanih v cerkvi, ki združuje ločene iz širšega slovenskega prostora. Več najdete na spletni strani Skupnosti SRCE.

Dolga leta ste vztrajali v neprostovoljnem celibatu. Zakaj in kaj vam je to prineslo?

Kako sem lahko živela svoj neprostovoljni celibat? Pred Bogom sem pri poroki obljubila ... Svojega moža sem imela rada, v srcu ostaja nekaj lepega, toplega, nežnega, ne znam razložiti, s tem pa mir in spokojnost. Pomemben del mojega / naših življenj je zaključen. Naučili smo se, kaj boli, rani, zato smo dolžni delati za mir in dobro med ljudmi.

Moja poročna obljuba je vztrajala do smrti moža. V vsem tem času sem odkrivala, kaj pomeni biti zvesta možu, ki me ne ljubi. Pomeni odpuščanje, prevzemanje odgovornosti in vzgoja otrok brez zamer do očeta. Od ločitve naprej vem, da ljubezen ni samo nekaj lepega, navdušujočega, da ljubezen tudi zaboli, da rani in užalosti.

Trudila sem se živeti po božji besedi v položaju, ki si ga nisem izbrala sama. Ampak tudi to je življenje, in za življenjem je vstajenje. Molim za dar Svetega Duha, ki nas povezuje v Gospodu.

Ste kdaj imeli občutek, da vas je Bog zapustil?

Ob stiskah in trpljenju se sprašuješ: zakaj je ravno mene to doletelo? Pa me je prešinila misel – si mislim, da bi moralo trpljenje doleteti drugega, morda mojim otrokom? Ah, ne Gospod. Sprejmem, kar pošiljaš, naj bo Jezus moja pot, resnica in življenje.

Za kaj ste lahko hvaležni? Na preteklost gledam s hvaležnostjo. »Bog, kje si?« sem neštetokrat klicala Gospoda, da stopi v najin / naš odnos, beračila za pomoč, saj si sama nisem več znala pomagati. Pa se je vseeno zgodilo – mož je odšel in sama sem morala preživljati družino.

Hvaležna sem Bogu za spremstvo in pomoč, čeprav jo v tistem trenutku nisem zaznala. Sedaj pa vem, da bi se lahko marsikaj zgodilo drugače, če našega Gospoda ne bi bilo poleg. Vesela sem otrok, ki so se nama rodili v zakonu. Že zaradi njih moj zakon ne more biti »napaka«..

Ste uspeli možu odpustiti?

Vsak ima svojo težko zgodbo, po večini pa smo ločeni zaznamovani s stisko in bolečino zavrženosti in osamljenosti. Res je, da čas spreminja odnos do tistih dogodkov. Pri 70-desetih, s časovne distance, na stvari gledam drugače. Postaneš bolj mehak, prizanesljiv.

Rane ostajajo, ne krvavijo pa več. Postanejo poveličane rane! To moramo doseči, saj s tem osvobodimo sebe in otroke. To pomeni, da okrevaš po ločitvi.

Ko v cerkvi poslušam: »Upodobi naša srca po svojem srcu« – se sprašujem kaj to pomeni? Prišla mi je misel: Jezusovo srce krvavi zaradi naših grehov, pa vseeno ne izloči nobenega iz svojega srca. Tudi moje srce krvavi zaradi ločitve, pa sem moža vseeno obdržala v svojem srcu.

Kako danes otroci doživljajo vajino razvezo, njegov odhod od doma?

Zavedala sem se, da so otroci ranjeni, da ob ločitvi marsikaj še niso razumeli. V pogovoru z njimi pa sem poudarila, da je potrebno spoštovati starše, dejanja pa so tista, ki jih lahko obsojamo in razčiščujemo. V življenju pridejo preizkušnje: nekje huda bolezen, smrt, izguba, pri drugih ločitev.

Otroke sem prosila, da ne pozabijo, da pri Bogu ni nič nemogoče. Bolj se znaš zahvaljevati za vse prejeto, močnejša je žeja po Gospodu.

Zdaj ste vdova eno leto. Kako pa živite to obdobje življenja?

20 let sem živela sama, aprila 2023 sem dočakala 45 let zakramenta sv. zakona. Dan prej se je mož poslovil s tega sveta, žal pa se z njim nismo poslovili mi, njegova družina. Vsi skupaj nismo uspeli predelati tega, kar se nam je dogajalo.

Preveva nas mešanica/zmešnjava čustev. Mislim pa, da smo možu in očetu skupaj vse hudo odpustili. Bog vse obrne v dobro. Molila sem zanj, z mislijo, da se morda sploh ni zavedal, kaj je delal. Imel je težko otroštvo, od spočetja dalje. Ni znal predelati vseh težav iz otroštva. Naj počiva v miru.

Še kakšna sklepna misel?

Za zaključek misel sv. matere Tereze, Svetnice Malih Poti, ki mi je pomagala pri okrevanju: »Verjemi Bogu, da si točno na tistem mestu, na katerem moraš biti! Ne pozabi neskončne možnosti, ki jo vera daje! Uporabi te darove, ki jih dobivaš in posreduj ljubezen, ki jo imaš!

Bodi zadovoljen z vedenjem, da si otrok Božji! Naj se ta prisotnost vpije v tvoje kosti in dopusti svoji duši svobodno voljo, da poje, pleše, slavi in ljubi!«

Veliko sem brala in poslušala. Tudi Radio Ognjišče, tednik Družina in druge revije s podobno vsebino...so pripomogli k duhovni rasti in postavljanju življenja v realne okvire.

Zahvala p. jezuitom, ki so nas v tistem času, ki razvezanim ni bil naklonjen, sprejeli, in nam pomagali, da smo se lahko srečevali in nas duhovno spremljali .