Mesece je prosil, da bi v UKC dobili prostor za bogoslužje

Cerkev na Slovenskem | 18.09.2024, 10:50 Rok Mihevc

Letos mineva 30 let od posvetitve bolnišnice kapele v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Zahvalna slovesnost je bila na praznik Povišanja sv. Križa, v soboto, 14. septembra v kapeli Povišanja sv. Križa. O zgodovini kapele se je Helena Križnik pogovarjala z bolnišničnim duhovnikom Mirom Šlibarjem.

Morda ni vsem znano, da je bila leta 1985 v sklopu ljubljanskih bolnišnic zgrajena cerkev Svetega križa, danes na njegovem mestu stoji nova stavba ljubljanskega onkološkega inštituta. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Ko sem začel v bolniški župniji, je bila ta cerkev Svetega križa brez zvonika. Tam je bila kovinarska delavnica in če je bilo kaj za popraviti v zvezi z župniščem bolniške župnije, sem šel tja in vedno so mi naredili zastonj, ker so rekli, da je to za cerkev za bolnico. Potem so to kasneje porušili in na tem mestu je sedaj del bolnišnice.

Danes lahko bolniki in njihovi svojci tolažbo poiščejo v kapeli ljubljanskega kliničnega centra, ki je bila posvečena pred 30 leti. Je bila pot do teh prostorov, ki zagotavljajo duhovno oskrbo, težka?

Spomnim se, ko sem pri generalnemu direktorju Primožu Rodetu mesece za meseci prosil, da bi dobili prostor za bogoslužje. Rekel sem mu, da me bodo po devetih letih, ko sem bil že župnik v bolnišnici, poslali stran, ker nisem sposoben, da bi pridobil prostor za kapelo, kjer bi bila sveta maša in bi se zbirali v molitvi.

Tisto jutro je rekel pomočniku v kliničnem centru dr. Janezu Zajcu, naj greva in naj najdeva prostor. In sva šla v iskanje, seminar 1, seminar 2 ... Po 30 je bilo mest, v drugem za 60. Je rekel, ta prostor ne boste dobili, ker je za predavanje. Vprašal sem, kdo je odgovoren za ta prostor. Tako sem dekana medicinske fakultete, ki je šel vsako jutro mimo mojega župnišča, vprašal, če bi šlo. Če je to v mojem resorju, imate od danes naprej kapelo, je dejal. In tako smo po nekaj mesecih z arhitektom Marinkom uredili ta prostor. Sem vesel, da že 30 let obstoja mesto v kleti, ki je katedrala trpljenja in v samem temelju je tudi Najsvetejše, gospod Jezus.

Značilnost je tudi, da ni robov, ker je v sami ustanovi in bolezni toliko križa, trpljenja, robov. Tudi ta svetloba označuje nebeško svetlobo.

Lahko kapelo opišete, posebna pozornost je namenjena svetlobi ...

Spominjam se arhitekta Marinka, ko se je odločil, da je vse stene, kjer je bil beton, obdal z belim letos. Značilnost je tudi, da ni robov, ker je v sami ustanovi in bolezni toliko križa, trpljenja, robov. Tudi ta svetloba označuje nebeško svetlobo.

Akademski slikar Lojze Čemažar je tej kapeli dodal čudovito tridelno podobo Križanega z Marijo in 15 osebami, ki predstavlja vseh vrst in starosti ljudi, od družinskega očeta do invalida na vozičku. Ko sem se pogovarjal s tolikimi bolniki, ki so prihajali pomolit, sem z njimi molil in tudi jokal. Vsak se je skušal postaviti pod križ, pod to občestvo. In kot je rekel nadškof Šuštar, ki jo je blagoslovil, je to katedrala trpljenja in upanja in sem vesel, da ima ta kapela, čeprav ni velika, prostor za molitev, kamor lahko človek prinese svoje težave. Tu je tudi spominska knjiga na orglah, ki so prilagojene temu prostoru. V knjigi pa so čudoviti zapisi obiskovalcev, zahvale, prošnje, veselje in žalost.

To katedrala trpljenja in upanja in sem vesel, da ima ta kapela, čeprav ni velika, prostor za molitev, kamor lahko človek prinese svoje težave.