Majcnova nedelja in posvetitev oltarja na Rakovniku

Cerkev na Slovenskem | 09.09.2024, 11:36 Marjana Debevec

Na Rakovniku so na včerajšnji praznik Marijinega rojstva obhajali dvojni praznik. Škof Peter Štumpf je ob 100. obletnici posvetitve cerkve posvetil nov oltar, predstavili pa so tudi poročilo o življenju in junaških krepostih Božjega služabnika misijonarja Andreja Majcna.

Majcen je pričeval jasno identiteto kristjana

Škofijski postopek za beatifikacijo salezijanca Andreja Majcna se je sklenil leta 2019, zdaj pa je že skoraj končano poročilo o njegovih junaških krepostih. Osnutek, ki obsega kar 800 strani, je med včerajšnjo slovesnostjo predstavila glavna pomočnica generalnega postulatorja Ludovica Maria Zanet.

Za naš radio je dejala, da jo privlači predvsem konkretnost njegovega življenja. »Majcen je vedno, tudi v komunističnih režimih in v težkih razmerah, pričeval jasno identiteto kristjana, posvečenega, duhovnika. To pa ni bila nikoli ovira za srečanje z drugimi, tudi z neverujočimi in z ljudmi drugačnih prepričanj. Njegova bogata človečnost je omogočila, da je postal dom in kraj srečanja za mnoge, človek odnosov in prijateljstva.«

Kitajska in Vietnam

Majcen je bil človek odprtega srca, kar mu je omogočalo, da je 22 let oznanjal na Kitajskem in nato še 22 let v Vietnamu. Salezijanec Janez Potočnik je dejal, da je bilo njegovo vodilo čim bolj se vživeti v ljudi, s katerimi je živel. V Vietnam je prišel kot prvi misijonar salezijanec, ko je odhajal, pa je za seboj pustil 130 mladih salezijancev.

»In ker je že poznal, kaj se je dogajalo v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, je tudi tako razporedil te mlade sobrate po raznih manjših krajih, da so tudi v času najtežjega komunističnega režima preživeli in da je danes Cerkev in tudi salezijanska družba v svetovnem merilu ena od dežel, ki daje največ duhovnih poklicev.«

Da bi podprli njihovo delovanje, salezijanci v Sloveniji zbirajo sredstva za pomoč tamkajšnji Majcnovi sirotišnici.

Pogovoru z Janezom Potočnikom boste lahko prisluhnili v nedeljo dopoldne, z Ludovico Zanét pa v začetku oktobra.

Homilijo škofa Štumpfa v nadaljevanju objavljamo v celoti

Predragi inšpektor mag. Peter Končan, ravnatelj salezijanske skupnosti na Rakovniku dr. Miran Sajovic župnik Jože Brečko, - vrhovni postulator Pierluigi Cameroni, dr. Lodovica Zanet, dr. Alojzij Slavko Snoj, vsi trije prizadevni delavci za beatifikacijo Božjega služabnika Andreja Majcna -, inšpektorica Hčera Marije Pomočnice s. Mateja Krajnc, dragi sobratje salezijanci, sestre redovnice, drugi člani salezijanske družine, zakonski jubilanti, dragi rakovniški farani, dragi romarji, dragi bratje in sestre v Kristusu.

Še vedno nosim v srcu živ spomin na čudovito liturgijo, v soboto 25. maja letos, ko je še tedanji vrhovni predstojnik salezijanske družbe, kardinal nadškof Angel Fernandez Artime blagoslovil to čudovito obnovljeno cerkev Marije Pomočnice. Bilo je lepo družinsko doživetje, ko smo bili zbrani pri sveti maši, njegovih apostolskih besedah in čudovitem petju.

Nekaj tednov pred tem dogodkom me je po telefonu poklical novoimenovani inšpektor Peter in me zaprosil, če bi pa jaz danes posvetil nov daritveni oltar v tej cerkvi. Bil sem zelo ganjen in sem mu dejal: »Jaz tega nisem vreden.« Gospod Peter mi je smeje odvrnil: 'Rakovniški farani bi tako želeli. Ti si bil tu v rakovniški župniji tri leta bogoslovec, tri leta kaplan in tri leta župnik in dekan.« Veselo sem sprejel.

»Hvala, inšpektor Peter, hvala dragi sobratje salezijanci, hvali moji dragi rakovniški farani«.

Prečudovito obnovljena rakovniška cerkev Marije Pomočnice tako lepo izraža karizmo svetega Janeza Boska. Njeno veličastje v svetlobi prostora daje varno zavetje vsakemu prišleku, da moli, premišljuje, se zahvaljuje Jezusu in Mariji, se v duhu veseli, včasih pa tudi pretaka solze. Življenje mnogih je težko, vedno pa je lahko tudi lepo. Misel na Jezusa in Marija je sposobna sredi hudih težav poroditi praznik. Lahko se veselim vedno in povsod, kot v duši gledam Jezusa in Marijo, ki me vabita k sebi in mi govorita, da je tudi zame pripravljen prostor v nebesih.

Prerok takšnega veselja sredi vsakdanjih stisk in težav je prav don Bosko. Čeprav velik garač in trpin za mlade, je vsak dan doživljal kot praznik. Podnevi in ponoči je zrl v nebesa, kamor je hotel pripeljati vse, ki jih je doseglo njegovo srce. In to mu je bilo v veselje. Don Bosko je svetnik, ki je sanjal o nebesih, da jih je potem lahko gledal tudi v svojih mladih. Salezijanski oratorij, kjer mladi še danes lahko najdejo in ustvarjajo veselje, igro in molitev, pomeni dar iz nebes, ki v Cerkvi na Slovenskem pomeni enega od najbolj značajnih, pomembnih in odmevnih pastoralnih dogajanj, ki vsako leto nagovarja tisoče mladih.

V ta oratorij verjamejo verni in vse bolj tudi neverni. V njem namreč lahko najdejo najbolje, kar jim Cerkev pri nas lahko ponudi: ljubezen in pozornost.

V tem veselju, da so nebesa že med nami, je bil don Bosko nalezljiv. Mnogi njegovi gojenci so mu sledili. Med njimi tudi Janez Cagliero, ki mu je don Bosko preroško napovedal škofovsto, ko mu je dejal, da bo drugim delil brevir, to je molitvenik, iz katerega duhovniki, redovniki in redovnice, pa že tudi mnogih verni laiki, vsakodnevno molimo psalme in premišljujemo Božjo besedo. S posebnim dišanjem po karizmi svetega Janeza Boska je škof in kardinal Cagliero na današnji dan, 8. septembra 1924, torej natanko pred sto leti, prihitel sem na Rakovnik, star že 86 let, da s posvetilno molitvijo in oljem svete krizme zaznamuje to hišo Marije Pomočnice kot kraj stalnega Božjega prebivanja in čaščenje Veličastja Božje slave.

Kardinal Cagliero je očitno močno odišavil to Božjo hišo s čudovito karizmo don Boskove svetosti, ki tako prijetno diši po Marijinem pomaganju. V sto letih je rakovniška cerkve Marije Pomočnice postala čudovita rožna poljana svetosti mnogih salezijancev, sester Hčera Marije Pomočnice, bivših gojencev, sotrudnikov, romarjev in rakovniških faranov. Tudi sam sem imel milost, da sem lahko devet let bil tukaj doma, kjer sem lahko svojo vero poglabljal v pogledu na Marijo Pomočnico in pod njenim materinskim varstvom.

Čudovitost tega salezijanca, gospoda Andreja Majcna, ki zase ni znal drugega povedati kot samo to, da je 'Revček Andrejček?, je že takrat kipela onkraj njegove spovednice po prostorju Cerkve na Slovenskem in širom misijonskega prostranstva po svetu. Iz daljnega Vietnama so nam njegovi sobratje salezijanci začeli sporočati: »Andrej Majcen je don Bosko v Vietnamu.«

On, ki je imel na Rakovniku stanovanjsko sobico za nekaj kvadratov; - on, ki je imel samo eno obleko in so mu morali priskrbeti novo, da je lahko šel na nacionalno televizijo napravit svoj intervju; on, ki se je kljub svoji sladkorni bolezni vseeno rad posladkal z orehovo potico; on, ki je majhnemu otroku dal takšno pozornost, kot bi srečal kneza, je bil don Bosko v Vietnamu.

Duhovniki smo se večkrat držali za glavo, ker smo pri oltarju ostali sami. Čeprav je prišlo ministrirat tudi po dvajset in več ministrantov, so vsi med mašo počasi zlezli do spovednice gospoda Majcna – kar tako, v ministrantskih oblekah. Gospod Andrej Majcen je očitno imel tako močno nalezljivost za duše, kot jo je imel don Bosko. To je bil sveti Janez Bosko tudi med Slovenci.

Ta vietnamski in slovenski don Bosko, sedaj že Božji služabnik Andrej Majcen, še vedno vodi za roko fante iz Vietnama v Slovenijo, da kot salezijanci sedaj med nami misijonarijo, in slovenske fante in dekleta po drugih misijonih, da tudi oni tam govorijo o Jezusu in Mariji Pomočnici.

Majcen je prerok po Izaijevem srcu: Bil je močan, ni se bal. Mladim je povsod govoril: 'Glejte, vaš Bog'. Odpiral je vrelce mnogih zasušenih src, da so v pustinji nastali potoki mnogih milosti in goljave so postale jezero z Živo vodo, ki teče v večno življenje (prim. Iz 35, 4-7a).

Živimo v času, ko zelo potrebujemo pozornosti in ljubezni. Že apostol Jakob je opozarjal, da naj se v Cerkvi ne dogajajo reči, ki niso vredne Kristusa. Bogati ne smejo in ne morejo imeti prednosti pri oltarju pred reveži. Bog je izbral tudi revne, da so dediči njegovega kraljestva (prim. Jak 2, 1-5). Gospod Majcen je imel dar pozornosti in zahvale do vseh, ki so bili dobrotniki misijonov. Bogati in revnim je naklanjal enako hvaležnost za velik ali pa za čisto majhen dar. Tudi cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku je v teh stotih letih lahko obstala iz darov revnih in bogatih.