Ve boste meni umivale noge?

Slovenija | 08.09.2024, 00:37 Marjana Debevec

Vsak dan znova iz Ukrajine prihajajo zaskrbljujoče novice. Novi napadi, zavzetja mesta, raketiranje celo mest na Zahodu države. V tem kaosu brezupa živijo Marijine sestre čudodelne svetinje, ki so v tem zlu znamenje Božje navzočnosti. Med obiskom Slovenije smo jih povabili tudi v naš studio. Med njimi sta bili dve Slovenski: s. Jožica Sterle in s. Barbara Peterlin, ter dve Ukrajinki s. Marta Meško in s. novinka Veronika Vyhivska.

Sestra Jožica Sterle, vi živite na Zahodu države, v Zakarpatju. Kaj pomeni ljudem ta pomoč, ki jo ljudje v Sloveniji večkrat zbirajo in jo potem lahko ve predate naprej?

Ljudje so za vso pomoč silno hvaležni in za njih pomeni novo upanje. Nedolgo nazaj je bil pri nas duhovnik iz Odese, gospod Anatolij, ki je prišel v glavnem po hrano. Takrat smo iz Slovenije dobili veliko hrane in smo se po telefonu dogovorile, da bi on to odpeljal na Vzhod, kjer ljudje težko kaj kupijo.

Nekateri nimajo več služb, nimajo dohodkov, tudi trgovine niso odprte in založene tako, kot so bile nekoč.

Ko je prišel, je z velikim veseljem gledal tisti velik kup hrane in rekel: 'Joj, to je točno to, kar mi potrebujemo. Ko bodo ljudje vprašali, česa potrebujemo, jim reci, da ravno to, kar so zdaj poslali.'

To je za ljudi res novo upanje in zagotovilo, da svet, Evropa, Slovenija niso pozabili nanje, da so z njimi preko pomoči in v molitvi. Za vse to se vam res vsem, ki nam pomagate, iskreno zahvaljujemo v svojem imenu in v imenu ljudi. Nam to veliko pomeni.

Največ bo naredila molitev

Zdi se kot da nikakor ne pridemo do tako želenega miru. Nekako smo verjeli, upali, da se bo vendarle ta vojna končala, zdaj pa kot da nima konca. Kaj lahko pravzaprav storimo tukaj mi v Sloveniji za mir v Ukrajini?

Največ, kar lahko storite, je po mojem mnenju to, da molite, da bi dobrota in Božja moč premagala to zlo, ki je zdaj prisotno.

Mi verjamemo, da Božje orožje, to se pravi molitev, blagoslavljanje, največ pomaga; da je to tisto najmočnejše, kar nam lahko iz Slovenije pošljete brez avta, brez interneta, brez vseh sredstev. Molitev gre direktno k Bogu in direktno do ljudi.

Tako da vse, ki imate čas in ki imate željo in voljo moliti, res prosim, da bi molili za mir - ne samo za Ukrajino, ampak za mir po vsem svetu, ker smo vsi na eni zemeljski krogli in če je enemu dobro, bo tudi drugemu, če je eden ogrožen, tudi drugi ne more biti vesel in srečen.

Navzočnost Zla in navzočnost Boga

Pa se ozrimo zdaj v Kijev. Ve tri prihajate z Kijeva. S. Marta, kakšno je trenutno vzdušje med ljudmi?

Napadi so kar pogosti, intenzivni, alarm včasih traja tudi od 8 do 9 ur. Veliko raket so zadnje čase izstrelili. To je navzočnost zla.

In če to analiziramo, smo lahko nesrečni, živčni, brez moči, brez upanja, ker se zdi, da ne gre k nekemu koncu, ampak da se stvari še bolj komplicirajo. Kakor je rekla sestra Jožica, je potem edino upanje samo še v Bogu.

Me smo v tem okolju in čutimo in vemo in verujemo v Božjo navzočnost in da je Bog navzoč sredi tistega nemira, sredi tistega zla in nas vodi, skrbi za nas, pošilja nas k ljudem.

Otroci so se vrnili v šole in prvi šolski dan je bil zelo množičen napad. Tako da je to zlo zelo realno, je res zelo blizu, ampak ravno tako je realen Bog in je z nami in me verujemo v njegovo navzočnost, njegovo vodstvo in samo vanj lahko upamo, da bo vedno z nami. 

Kdaj se bo končalo, res ne moremo vedeti in če tako gledamo, da radi bi, da bi bil že konec, bi nas to lahko navdajalo z razočaranjem, ker tega konca ne vidimo. Tako da je bolje nekako iti naprej korak za korakom in zaupati, da nas bo Bog peljal skozi vse okoliščine.

Umazanija, rane ... in Božji dotik

Sestra Barbara, kljub vsej tej nevarnosti, negotovostim, tudi stiskam, ki jim ni videti konca, ve sestre vztrajate ob ljudeh. Nam poveste kakšen primer iz vašega delovanja?

Ja, poleg vojne želimo živeti tudi naše vsakdanje življenje, da ne bi samo vojna krojila naše življenje, ampak da lahko sredi tega okolja nadaljujemo svoje služenje. Ena lepa zgodba se nama je malo nazaj zgodila s sestro Veroniko. Delali sva prevezo eni brezdomki Svetlani. 

Ko sva ji prvič naredili, je prišla na naše srečanje, zato da bi naju dobila. Enkrat na teden se namreč srečujemo z brezdomci v njihovem centru za brezdomce. Rekla nama je: 'Še dobro, da sem vaju ujela. Bi lahko meni naredile prevezo na nogah, kjer imam rane?'

Ker nisva imeli veliko časa, sva bolj na hitro to naredili, kakor se je dalo. Meni so se njene noge takrat zdele grozne. Potem sva jo naročili za naslednji dan.

Zjutraj pa so bile sirene za zračni napad in nismo mogle od doma. Klicala sem v center, naj sporočijo, kdaj bo Svetlana prišla.

Ker ves dan niso klicali, sva se z Veroniko vseeno odpravili tja. In v istem trenutku, ko sem parkirala avto, se ona pojavi izza ovinka. Res Božja previdnost.

Potem sva ji v vedru umile noge, jih dobro namočile, da je šla vsa umazanija stran in takoj so bile tudi rane videti bolje.

Potem sem ji še predlagala, da ji postrižem še nohte. In ko sem ji umivala noge, je začudeno rekla: 'Ve mi boste noge umivale?'. Jaz sem se počutila, kot da sem pri zadnji večerji, da imam možnost nekomu umiti noge.

Ona je tudi močnejše postave, se težko skloni, nima si kje to sama narediti in potem, ko smo jih še nohte postrigle, je rekla: 'Ja, kako vam bom jaz vse to poplačala?'. Nagovorila me je njena hvaležnost, da je to, kar smo jih lahko dali, sprejela s tako veliko odprtostjo.

Hvala, da ste z nami!

Sestra Veronika, vi ste novinka. Kako pa vi kot Ukrajinka doživljate vse te strahote vojne v tem okolju s sestrami skupaj?

Zame je zelo pomembno, da sem v skupnosti, da nisem sama. Zdi se mi, da lahko preživim kar koli, če sem s sestrami. Kot je rekla s. Barbara, ni samo vojna. Tudi naše služenje nam pomaga. Če služiš, te vedno kaj nagovori. Mene močno nagovorijo brezdomci. 

Nekemu gospodu Sergeju, ki vedno potrka na naša vrata, smo večkrat pomagale, da bi se ozdravil od alkohola. Počutil se je, kot da ni vreden pomoči. Jaz pa mu pravim, da lahko znova poskusimo, da smo odprti. Zato se nam vedno zahvaljuje, ko nas sreča in pravi: 'Hvala, da ste z nami.'

Pomembno je to služenje, tudi brezdomcem in ljudem, potrebnim pomoči, saj smo zdaj v vojni vsi na istem.

Mama mu je izmolila spreobrnjenje na zadnji dan pred smrtjo

Ta bližina je še kako pomembna prav v teh težkih trenutkih. Sestra Jožica, pri vas v Zakarpatju ni ravno vojne, so pa ljudje, ki potrebujejo pomoč. Vedno nam poveste kakšne zanimive primere. Nam zaupate kakšnega iz tega obdobja, odkar se nismo videli?

En zelo tako nov, svež primer je res tam iz zadnjih tednov. Poklicali so me v sosednjo vas, ker je ena gospa potrebovala plenice. Ima namreč amputirane noge, sladkorno, ne drži se preveč diete in tako prišla je do tega, da je brez nog.

No in ona kliče, da bi potrebovala določene plenice, njena soseda spet drugačne plenice, pa kdo drug spet ene drugačne. Jaz si doma to vse zapisujem, potem si pa mislim, da bom dala za vsak slučaj še par paketov v avto, ker ne vem, kaj me bo v resnici tam doletelo.

Ko sem prišla v to vas k njej, mi je ona začela pripovedovati, da je še nekdo bolan. Prosila sem, da me nekdo pospremi do njega, ker vasi nisem poznala.

Takoj je ta gospa poklicala svojo prijateljico, ki mi je pokazala pot do vseh ljudi, ki so potrebovali plenice.

Tako sva razvozili od hiše do hiše, potem pa mi je ta gospa, ki me je spremljala, rekla, da me želi peljati še do enega fanta, ki je sorazmerno mlad, pravi, ampak se ji je zdelo, da je na smrt bolan. Ko me je peljala k njemu, se mi je zazdelo, da to ulico poznam.

Povedala mi je, da je tukaj živela gospa, ki je vsak dan hodila k maši. In takrat sem se spomnila, da sem jo poznala. In ta fant je bil njen sin. Ona je umrla, sin pa ja bil hudo bolan, imel je raka in je tudi potreboval plenice.

Našli sva ga v letni kuhinji, suh je bil kot trlica. Ob njem je bila njegova sestra, vsa obupana, ker je doma tudi imela bolnega moža. Začela mi je narekovati, katera zdravila bi potreboval, potem pa sva se poslovili.

Na dvorišču pa je beseda dala besedo in sem vprašala, ali so že poklicali duhovnika. Fant se mi je namreč zdel zelo slab. Rekla mi je: 'Kje si pa upam! Moj brat ni nikoli hodil k maši.' Podarila sem ji stekleničko z blagoslovljeno vodo in ji rekla, naj ga danes in tudi drugi dan blagoslovi.

Potem pa, če se ji bo zdelo primerno, naj ga vpraša, ali bi sprejel duhovnika. Obljubila sem tudi, da bom v bližnji prihodnosti prišla in prinesla zdravila.

Naslednje jutro sem sem se vrnila k njemu in mi ni dalo miru. Tega fanta sem kar sama vprašala, če ne bi slučajno želel duhovnika. Pa pravi: 'Joj, kako rad! Naj pride.'

Ampak njihov župnik je bil takrat na dopustu. Kaj zdaj narediti? Kličem tega duhovnika, pravi, jaz bom na dopustu še do konca tedna. Obljubil pa mi je, da bo sam organiziral, da bo prišel duhovnik iz druge župnije.

Čez dva dne me je župnik znova poklical in mi povedal, da je ta fant umrl. Spovedal ga je duhovnik iz druge župnije. Prepričan pa je bil, da je to sad molitve njegove mame.

Njegova mama je namreč vse življenje hodila v cerkev in za tega sina silno veliko molila ter mu tako dan pred smrtjo izprosila milost spreobrnjenja. Takrat sem videla, da kar mame prosijo za svoje otroke, pri Bogu nikoli ni zavrženo in nikoli ni pozabljeno. Potem je bila tudi njegova sestra potolažena in fant je šel v srečno večnost.

Cerkev - varen pristan

Sestra Marta, kako pa v Kijevu živite kot Cerkev, kot skupnost, kakšno oporo ljudem daje vera v teh trenutkih?

Cerkev je res eno pristanišče za ljudi, daje upanje, ljudje se lahko zberejo skupaj, lahko povedo, kaj čutijo, kaj doživljajo, izmenjamo si informacije, komu treba kje pomagati, kaj pomagati, kako pomagati.

Katoličanov je v Kijevu zelo malo, tako da se v glavnem vsi poznamo med seboj in na primer, če v svoji župniji izve, da nek vojak potrebuje pomoč, potem se zbira vse po župnijah Kijeva in vsepovsod drugod.

Mi kot cerkev pomagamo beguncem ali pa notranje razseljenim osebam v Zaporožju, pomagamo tudi preko Albertincev. Tako se ljudje zanesejo na cerkev.

Cerkev je v tem okolju neka moralna avtoriteta in zagotovilo, da bo ta pomoč, ki jo zbiramo, ki jo iščemo, za katero se trudimo, šla tja, kamor je potrebno. Tako da brez cerkve sploh ne vem, kako bi mi lahko živeli v tem času vojne.

Zgodila sta se dva čudeža

Sestra Barbara, bi mogoče še kaj dodali?

Po Karmelski materji Božji je bil glavni praznik v našem svetišču v krajini v Berdičevu in tja smo imele priliko letos priti tudi me. Tokrat je bil glavni mašnik kardinal Parolin in to je za nas znamenje velike podpore, da nas Cerkev podpira, spodbuja, da je z nami v trpljenju.

Vsem, ki so prihajali v svetišče, smo delile svetinje in ena gospa mi je rekla, da je bila prek čudodelne svetinje deležna milosti, zgodila sta se ji dva čudeža.
Lepo je bilo videti, da so ljudje radi vzeli svetinje zase in za druge.

Lepo je tudi videti, ko hodimo na ulico s sendviči in s čajem in to delimo brezdomcem, potem pa še sestra Veronika podari svetinjo in včasih, ko tako opazujem, kako jo sprejmejo, se mi zdi, da so svetinje veliko bolj veseli, kot kosa kruha in čaja. To je namreč ta Božja pomoč, ki je za njih radost.

Mi mu ne moremo pomagati

Danes praznujemo prav Njen praznik, Marijino rojstvo. Kaj vam osebno pomeni Marija?

S. Jožica: Marija najde pot do vsakega srca. Na misel mi prihaja Vasilij, ki mu zadnje tedne strežemo oziroma pomagamo v bolnici. Zanj nas je prosil župan iz njegove vasi, rekoč: 'Pri nas imamo enega reveža, ki mu sami ne znamo pomagati.'

Tako sem s seboj vzela še sestro Katjo in ko sva prišli do njega sva videli, da je res alkoholik z dolgim stažem. Zdaj pa ima tako obrabljene kolke, da komaj hodi, bil je popolnoma umazan,...
Ko smo se zmenili, kako mu bova pomagali, sem mu na koncu predlagala, če hoče še Marijino svetinjo.

Rekla sem: 'Marija je že mnogim pomagala, tudi vam bo. Nisem pa imela vrvice za okrog vratu, ampak samo svetinjice. Dala sem mu še zloženko, kjer je napisano o zgodovini svetinjice in molitev.

Naslednji dan, ko sva ga peljali v bolnico, je on že imel svetinjico za vratom. Ko je v bolnici zlagal stvari iz svoje torbe, je z eno tako posebno gesto vzel to zloženko iz torbe in si jo postavil na nočno omarico.

Tako mi je Marija spet pokazala, kako ona res najde pot do vsakega človeka in ko enkrat sprejmejo Marijo, potem jim bo ona pomagala tudi vse druge reči nekako postaviti na svoje mesto.

Marija stoji na kačini glavi

S. Marta: Tako, kot sem na začetku govorila o realnosti zla, mi je ta svetinja res odgovor na vse in mi v vseh okoliščinah daje luč. To zlo je namreč prisotno tudi na tej svetinji, ko Marija stoji na zemeljski obli in na glavi od kače.

In tako mi Marija pokaže, da je sicer zlo, ki ga čutimo, zelo neprijetno, ampak ne more izven teh okvirjev, v katerih mu je nekako dovoljeno.

Tako da je Marija nad zlom, zlo je pod njenimi nogami in Marija mi prinaša odrešenje, me spominja na to, da sem odrešena, da so vsi ljudje odrešeni in da smo njeni otroci, ker nas drži v svojih rokah. Marija je res luč v vsaki situaciji.

Božji klic sem začutila na Stični mladih

S. Veronika: Marija je zame moja pot k Jezusu, srednica. Marija mi se je približala takrat, ko mi je moja zemeljska mama podarila eno knjigo. Bilo je kot bi mi zemeljska mama pokazala na mojo duhovno mamo.

Jaz pripadam družbi Marijinih sester Čudodelne svetinje, v kateri sem že dve leti. Za Bogu posvečeno življenje pa sem se odločila ravno po Stični mladih. Tako me mesec september močno spominja tudi na Slovenijo, na to izkušnjo, na to mojo pot. Čutim, da me je Marija privedla sem in se tega veselim.

Z Marijo se stvari kar začnejo odvijati

S. Barbara: Letos smo imeli dva oratorija s sestrami na Zakrpatju in smo imeli ravno temo, ki j je bilo nekaj par let nazaj v Sloveniji: Dotik nebes o Mariji.

Najbolj mi je ostal dan, v katerem smo se pogovarjali, da je Marija mati Cerkve, ko pravi, jaz vas nikoli ne zapustim. To je pa ta druga stran svetinje, ko je Marija pod križem v trpljenju. In v bistvu trpečim, h katerim hodimo, prinašamo prek svetinje tudi Boga, Marijo, da niso več sami, ampak da je Božja milost z njimi.

Velikokrat smo se že v teh naših izkušnjah prepričali, da ko enkrat damo človeku svetinjo, potem Marija poskrbi ali za zakramente, ali da se stvari začnejo nekako odvijati in lahko človeku pomagamo v njegovi situaciji, je z vsakim, karkoli bi se zgodilo, nikoli nas ne zapusti, to je meni najlepše.