Umrl je duhovnik Edo Škulj

Cerkev na Slovenskem | 29.08.2024, 11:06 Rok Mihevc

V sredo, 28. avgusta 2024, je zaspal v Gospodu in odšel med angelske zbore dr. Edo Škulj, častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja, je sporočil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. V ponedeljek, 2. septembra, bo od 10.00 naprej ležal v župnijski cerkvi Vseh svetih na ljubljanskih Žalah, kjer bo ob 14.30 pogrebna sveta maša in po njej pogreb. Pokojnega Eda Škulja smo gostili tudi na Radiu Ognjišče.

Rojen je bil 23. maja 1941 v Podsmreki, v župniji Velike Lašče, mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1965 v mestu Lomas de Zamora v Argentini. Duhovniško službo je opravljal med izseljenci v Frankfurtu ter na župnijah Ljubljana - Sv. Nikolaj, Škocjan pri Turjaku in Turjak. Več let je bil tajnik Teološke fakultete v Ljubljani, veliko svojih moči pa je posvetil raziskovanju in poučevanju cerkvene glasbe, za kar je prejel Gallusovo plaketo in Mantuanijevo nagrado. 

Z družino v Argentino

Njegovega očeta so že v prvih tednih po okupaciji prijeli Italijani in ga odpeljali v taborišče, kjer je ostal do italijanske kapitulacije. Mati se je skupaj s štirimi otroki (Edo je bil najmlajši) le s težavo preživljala. Oče je bil šolski upravitelj in se je ob koncu vojne pridružil domobrancem v Vetrinju. Mati se mu je skupaj z otroki pridružila leta 1947 v Italiji. Edo je imel takrat šest let in se še poti čez mejo. Od tam so odšli v Argentino.

Naselili so se v Buenos Airesu. In tam je začel hoditi v osnovno šolo. Po maturi je odšel v Baragovo semenišče. Tam se je tudi srečal s škofom Gregorijem Rožmanom. V duhovnika je bil posvečen leta 1965.

Zanimanje za glasbo

Ker se je že od mladosti zanimal za glasbo so ga poslali študirat na Papeški inštitut za cerkveno glasbo v Rimu. Tam je leta 1972 promoviral summa cum laude z disertacijo o Stanku Premrlu. Na ta leta ima izjemno lepe spomine in če bi lahko sam izbiral bi si za kraj bivanja izbral Rim.

Pot ga je zatem vodila v Nemčijo. Tri leta je bil izseljeniški duhovnik v Frankfurtu (1972-1975). Leta 1975 je prišel v Ljubljano za kaplana, stolnega vikarja in organista pri mašah z ljudskim petjem. Med njegovimi prvimi projekti je bila obnovitev Cerkvenega glasbenika, kar mu je uspelo 1976. Urejal ga je do 2001. Od leta 1975 je tudi poučeval na orglarski šoli.

Mnoge službe

Službe so se zatem kar vrstile. Postal je tajnik Teološke fakultete, koordinator za znanstveno raziskovalno delo, vodja podiplomskega študija. V tej vlogi je bil kot nekdanji rimski študent najbolj primeren za organizacijo simpozijev in znanstvenih posvetov ki jih je od začetka osemdesetih let organizirala Slovenska teološka akademija v Rimu in Inštitut za zgodovino Cerkve v Ljubljani.

Od leta 1985 je bil zunanji sodelavec Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer se je veliko posvečal Jakobu Gallusu.

Leta 2005 je bil imenovan za častnega kanonika stolnega kapitlja, vendar se je istega leta vsem službam odpovedal in je odšel za župnika v Škocjanu pri Turjaku s soupravo Turjaka. Tam je nastala njegova avtobiografija Bil sem poleg ...

Avtor in urednik več kot 50 knjig

Sicer je avtor in urednik več kot petdesetih knjig. Zadnja obširna monografija je izšla pred nekaj dnevi pri Celjski Mohorjevi družbi ob 100-letnici smrti skladatelja Frana Gerbiča.