duhovnik Andrej Mulej | (foto: Rok Mihevc)
Grem, torej sem!
Slovenija Alen Salihović Izidor Šček
Romunijo, kjer danes končujemo radijske počitnice sta obiskala kar dva papeža. Leta 1999 sveti papež Janez Pavel II. in leta 2019 papež Frančišek. Slednji je mlade pozval, naj v hitro spreminjajočem se času ne pozabijo svojih korenin. Kamorkoli bodo šli, karkoli bodo delali, ne smejo pozabiti na svoje korenine, je dejal; ne smejo pozabiti na vse lepo in dragoceno, kar so se naučili in prejeli v družini. Korenine so močna duhovna mreža, ki nas združuje, povezuje in podpira, ta mreža je močnejša kot kakršnakoli druga vrsta povezave, je dejal.
Na srečanju, ki se ga je udeležilo 100 tisoč mladih in družin, je papež Frančišek leta 2019 spregovoril tudi o veri, ki ne kotira na borzi, in ljubezni: »Ko osebe ne bodo več ljubile, bo resnično konec sveta. Brez ljubezni in brez Boga namreč ne more živeti noben človek na Zemlji,« je bil jasen papež. Po njegovih besedah je najhuje takrat, ko ni stez od soseda k sosedu, ko vidimo bolj okope kot ceste.
22. radijske počitnice je v besede ujel Izidor Šček
Tako bi lahko parafraziral znani Shakespearov izrek, ko se na radijskih počitnicah zvečer z mislimi zapodim čez preživeti dan. Vsak dan je bil po svoje bogat in nepozaben, poln srečanj, novih spoznanj pozdravov in nasmehov ter informacij kar tako. Vsak dan znova je pustil za seboj tako bogato sled, da sem vedno znova čutil, kot bi se svež veter ujel v mojo na trenutke pojemajočo žerjavico življenja.
Danes smo zapustili Bukarešto in se odpravili bližje domu. Nedelja je. Zajtrk je minil v običajnem pozitivnem vzdušju. Lepo vreme, urejen hotel in če malce pogledam naokoli, se mi nihče ne zdi osamljen. To me še najbolj razveseli. Na avtobusu nas v mestu vodnik opozori še na par zanimivosti, nato pa z molitvijo začnemo našo pot proti domu. Z leve in desne nas pozdravljajo žitna polja, celo mimo velikega rumenega polja odprtih in v sonce usmerjenih sončnic se zapeljemo in zavzdihnemo od občudovanja. Osma pravnukinja ponosnih starih staršev, rojena prav v teh dneh, je seveda idealna priložnost za nazdravljanje, dobre želje in obujanje spominov na otroke, ki nas čakajo doma. Dobro uro po zajtrku se znajdemo pred romunskimi čevapčiči (mici) ob poti in v pol urnem odmoru hočeš-nočeš postanemo znova lačni. Dober evro za velikanski čevap in dva kosa kruha je res primerna cena za poizkušanje. Na drugi stran ceste pa debele češnje po največ pet evrov in sladke marelice po dva, skratka: nebesa. Pa spet malce zgodovine, pogovora in molitve, pa smo že v zanimivem, z nemškim vplivom zaznamovanem mesto Sibiu. Cerkev se napolni do zadnjega kotička, kot povsod drugod na naših počitnicah domači župnik ovekoveči ta redek prizor s fotoaparatom, nato zadoni mogočna pesem in cerkev oživi.
Danes je gospod Andrej Mulej, zopet ganjen, ker običajno ne pridiga pred tako množico, spregovoril o gorčičnem zrnu. Z iskreno in preprosto besedo je dal pečat današnjemu dnevu. Zunaj nas je pričakalo močno sonce in številni lokali, ki so naslednjo uro dajali senco počitnikarjem, potem pa še nekaj prijetne vožnje, večerja in nogomet na ekranih.
Skratka, popolna nedelja.
