Voljč: Ko evtanazije postanejo zakonita dejavnost, se po naravi zakonitosti spolzkega klanca vse bolj širijo

Novice | 06.06.2024, 13:51 Marjana Debevec

V teku je kampanja pred posvetovalnimi referendumi. Predsednik Komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč je za naš radio pojasnil, da je komisija proti uvedbi evtanazije in samomora s pomočjo, opozoril pa je tudi na pritiske, ki bi jih bolniki lahko čutili. V državah, kjer so evtanazijo ali samomor s pomočjo že uzakonili, takšna zakonodaja namreč postaja vedno bolj ohlapna. Če je bila najprej namenjena neozdravljivo bolnim v zadnjem obdobju življenja, se za končanje življenja lahko odločajo že tisti, ki so naveličani življenja.

Zakaj Komisija za medicinsko etiko nasprotuje zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?

V odgovoru na vprašanje se ni mogoče izogniti okoliščinam pred skorajšnjim referendumom o potrebi po ureditvi, ki naj vsakomur omogoči, da se odloči za prekinitev življenja. Razprava poteka v politično napetem predvolilnem vzdušju, na spletu pa jo spremljajo številne, za slovensko spletno kulturo značilne, leve, desne in svetovnonazorske diskvalifikacije.

V takih pogojih razprava na neprimeren način razceplja politično sprto slovensko družbo še v odnosu do življenja in smrti, kar tudi ni v korist pomoči pri samomoru in evtanaziji. Ker je z njima povezana sprememba tistega, kar je v zvezi z življenjem in smrtjo v vseh časih neetično in kaznivo, v nekaj, kar bo etično in zakonito, si predlog o njuni uvedbi zasluži umirjeno in strpno razpravo z argumenti za ali proti.

Pri tem je po mnenju KME RS več pozornosti potrebno posvetiti njunim dolgoročnim vplivom in posledicam na družbenih, pravnih, socialnih in zdravstvenih področjih. V stališčih o njih se KME RS v okviru svojih pristojnosti omejuje izključno na zdravstveno področje.

Brez diskreditacij Srebrne niti, predlagateljev in zagovornikov zakona, ki je bil v DZ zavrnjen, se stališča nanašajo izključno na njegove vsebine in njihova etična tveganja. Pri tem KME RS stališča povezuje z odnosom javnosti do umiranja in smrti, do bolnikov oziroma trpečih posameznikov, do zdravstva in do zdravnikov.

Izpostavila jih je v stališču, ki ga je objavila v zvezi s predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in ga je moč najti na njeni spletni strani.

V kakšen položaj bi uzakonitev samomora s pomočjo in v določenih primerih tudi evtanazije spravila zdravnike?

Ves čas izpostavljana pravica posameznika, da samostojno odloča o koncu svojega življenja, se lahko uresniči le s pomočjo nekoga drugega, bodisi da mu sam prekine življenje, bodisi da mu pomaga pri samomoru. Izvršitelji na bi bili zdravniki oziroma diplomirane medicinske sestre.

Dopušča se sicer ugovor vesti, kar pa ne spremeni dejstva, da se zdravstvenikom nalaga storitev, ki v zdravstvu od antike sem - ne brez razloga - ni dovoljena. Če jo bomo uzakonili, bomo zdravnike razdelili na tiste, ki so posameznikom na njihovo željo ali v nasprotju z njo pripravljeni prekiniti življenja in na tiste, ki temu iz etičnih razlogov nasprotujejo.

Pomoč pri samomoru in evtanazijo pa v skladu s slovenskim Kodeksom zdravniške etike zavračajo slovenske zdravniške organizacije, evtanazijo zavrača tudi Svetovno zdravniško združenje. V vseh obdobjih je prepoved bolnike varovala pred zdravniškimi usmrtitvami, zdravnike pa pred nepopravljivimi stranpotmi takih dejanj.

Etične kodekse vseh poklicev, tudi zdravstva, potrebujemo zato, da se ve, kaj je v vsakem poklicu prav in kaj ni in jih poklici samostojno oblikujejo.

Državni zbor lahko z močjo zakonodajalca dekriminalizira evtanazije bolnikov, ne more pa spreminjati etičnih načel zdravništva, kodeksa medicinske etike, stališč slovenskih zdravniških organizacij in Svetovnega zdravniškega združenja. Z zakonsko vzpostavitvijo pomoči pri samomoru in evtanaziji, se bo vzpostavilo etično neskladje med politiko in zdravstvom.

Bi lahko v primeru omenjenega predloga zakona prihajalo do pritiskov na bolnike, da bi se odločili za predčasno končanje življenja, sploh glede na staranje družbe, vedno težjo dostopnost do zdravnika, finančne težave upokojencev...?

Ob naraščajoči dolgoživosti, vse večji pojavnosti in razširjenosti demence, potrebah po dolgotrajni oskrbi in povsem osebnih ocenah o neznosnosti trpljenja, prekinitev življenja ne bo mogoče omejevati le na terminalna stanja.

V vseh, tudi bolj urejenih okoljih, kjer so prekinitve življenja na zahtevo uzakonili, se z njihovim naraščajočim številom dokazuje pravilo spolzkega klanca, kriteriji zanje so iz leta v leto širši.

Kako drugače bi lahko zaradi izvajanja evtanazije bolniki gledali na svoje zdravstveno osebje?

Če zdravnik po zakonu lahko pristopi k bolniku z namenom, da ga evtanazira, se s tem korenito spremeni razmerje med obema ne le na osebni ravni, ampak tudi na ravni med zdravniki in bolniki, ki bodo zdravnike in njihov poklic povezovali še z usmrtitvami.

Izkušnje kažejo, da se evtanazije uresničujejo tudi proti volji usmrčenih, odgovornost za vse možne napake pa je na strani zdravnikov. S tem bi bil odnos med zdravniki in bolniki, ob vsem, kar ga v zdravstvu danes otežuje, še dodatno otežen.

Kaj kažejo primeri iz držav, kjer imajo podobno zakonodajo, predvsem v Kanadi? Kako se zakonodaja širi tudi na drugače bolne in ljudi v stiskah?

Ko evtanazije bolnikov postanejo zakonita dejavnost, se po naravi zakonitosti spolzkega klanca vse bolj širijo. Novica izpred nekaj dni, da bodo evtanazirali 26 letno bolnico z depresijo, to potrjuje. Naša življenja spremlja veliko zdravstvenih, duševnih in socialnih oblik trpljenja. Vsaka je za tega ali onega lahko neznosna in ob vsakdanjih evtanazijah dovolj velik razlog zanje.

V Sloveniji imamo veliko stopnjo samomorilnosti. Ali ni paradoksno sprejeti zakon, ki bi samomor omogočil?

V javnem zdravstvu se samomor obravnava kot družbeni problem, v katerem se prepletajo telesne, zdravstvene, psihološke, socialne, družbene in kulturne okoliščine. Slovenija sodi med države z najvišjim deležem samomorov, ki jih je največ med starejšimi, dolgotrajne oskrbe potrebnimi posamezniki.

Ob hitrem staranju slovenske družbe narašča populacijski delež starejših državljanov, ob odsotnosti geriatrične stroke naraščajo za starost značilne zdravstvene potrebe, s finančnimi zadregami se srečujeta zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Ob vse slabši dostopnosti do zdravstvenih storitev, nesprejemljivo dolgem čakanju na nekatere zdravstvene obravnave in organizacijskih slabostih slovenskega zdravstva, ob kronično neodgovornem etičnem odnosu zakonodajalcev do paliativnih in oskrbovalnih potreb slovenske družbe, utegnejo samomori starejših, predstavljati eno od možnih rešitev.

Utemeljeno je mogoče pričakovati, da se bodo krepila pričakovanja oziroma pritiski na stare, nebogljene in dolgotrajno oskrbovane, da sami ali s pomočjo končajo svoja življenja. Ob tem KME RS posebej svari pred miselnostjo, da je življenje starega in onemoglega manj vredno.

Kje vi vidite rešitev?

KME RS je že večkrat izpostavila, da slovenska družba ob nizki rodnosti in še vedno podaljšujočem se življenju, na svetovni ravni sodi med tiste, ki se najhitreje starajo. Stroka o boleznih starejših, geriatrija, se hitro razvija, vendar ne v Sloveniji, saj so pred leti ukinili gerontološko-geriatrično kliniko v Trnovem.

Danes imamo prostorsko in kadrovsko utesnjen oddelek za geriatrične bolnike v ljubljanskem UKC, ni pa zdravnikov s specializacijo iz geriatrije. Večletna opozorila javnosti in stroke o potrebi po ureditvi dolgotrajne oskrbe in razvoju paliativne medicine, so ob indolenci odgovornih vladnih služb še vedno le v razpravah o načinih izvedbe in financiranja.

Kar slovenska politika v obstoječih zmore ponuditi starajoči se javnosti, sta pomoč pri samomoru in evtanazija, ki ju ob obstoječih okoliščinah ne bo mogoče nadzorovati in odpirata številne možnosti zlorab in izigravanj. Odgovornosti za posledice pa ne bo mogoče pripisati tistemu delu javnosti, ki bo njuno uvedbo z referendumom podprla.

Po mnenju KME RS pomoči pri samomoru in evtanaziji ni mogoče uresničevati brez pomembnih družbenih posledic. V svojih stališčih KME RS vedno zagovarja možnost, naj smrt brez bolečin, s čustveno in socialno podporo človeškega dostojanstva, omogoči paliativna oskrba.

Dolžnost lajšanja trpljenja mora prevladati nad prekinitvijo življenja. Pri tako občutljivem področju, pa čeprav pod plaščem dostojanstva in usmiljenja in ob nepredvidljivi človeški naravi ter socialnih danostih, ne more biti učinkovitih varoval zoper etične dileme, zaplete in zlorabe.