Zadnja večerja je zmagoslavje Božje ljubezni

Slovenija 28. 03. 2024, 21:58 Alen Salihović

Na veliki četrtek zvečer smo praznovali postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem (prim. Jn 13,1–20).

Škof Saje: Drže intenzivnosti, celovitosti in ranljivosti naj nam nocoj pomagajo odpreti Gospodu srce, naj nas umije in očisti

»Naša dejanja umivanja nog drugim se pokažejo v vsakodnevnem služenju bratom in sestram v veselju in z ljubeznijo, da posnemamo Jezusa, npr., da si odpuščamo, smo solidarni, sprejemamo drug drugega in si pomagamo,« je v novomeški stolnici dejal škof Andrej Saje.

Po njegovih besedah je zadnja večerja zmagoslavje Božje ljubezni. »Ob premišljevanju Božje besede in vstopanju v skrivnost Jezusove daritve, naj nam bodo za naše konkretno življenje in ravnanje v pomoč tri besede. Intenzivnost, celovitost in ranljivost,« je povedal.

»Intenzivnost: Božji slog je povzet v enem samem verzu: ljubiti do konca! Evangelist Janez s tem izrazom ne želi poudariti le časovnega vidika, ampak želi izraziti intenzivnost Jezusove ljubezni. Dovolimo si nocoj vstopiti v to intenzivnost. Delajmo in ljubimo celostno in brez meja. Samo Božja ljubezen nam omogoča, kot pravi Pavel v drugem berilu (1 Kor 11,23–26), da to, kar smo prejeli, posredujemo naprej.
Druga beseda je celovitost. Gospod daje in hoče vse; da odložimo človeška oblačila in si nadenemo Božje ogrinjalo usmiljenja. Peter dvomi. Tudi mi dvomimo, kako naj to delamo. Težko je odpustiti bližnjim, kako naj jim pokažemo, da jih imamo radi?
Tretja beseda je ranljivost. Ranljivost ni šibkost, temveč veličina, ki nas odpre Božjemu usmiljenju. Ko so učenci z Jezusom za mizo, ni nobenih mask. To je trenutek resnice. To ranljivost Bog izbere kot točko moči: moč ljubezni! Učence primora, da si sezujejo sandale in jim umije noge. Utrujena stopala kažejo na človeško ranljivost. Kako težko nam je prositi za pomoč! Gospod, umivaš mi noge! (Jn 13,6). Predstavljajmo si, da Jezus obleče predpasnik, poklekne, nam umije noge in nas pogleda v oči.
Bratje in sestre, drže intenzivnosti, celovitosti in ranljivosti naj nam nocoj pomagajo odpreti Gospodu srce, naj nas umije in očisti, da bomo v svobodi srca obhajali veliko noč in okrepili vero vanj,« je povedal škof Saje.

Nadškof Zore: Brez dejavnega služenja se Jezusova daritev spremeni v motnjo nedeljskega počitka

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore pa je pri maši zadnje večerje dejal, da je prav zgled umivanja nog, za katerega je Jezus rekel: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil,« za vse nas zagotovilo, da bo Jezus med nami ostajal živ. »Če bomo v življenju, v svojih medsebojnih odnosih, delali tako, kakor nam je on dal zgled, bo njegovo Skrivnostno telo, ki je Cerkev, živelo v povezanosti z Glavo, ki je Kristus. Brez dejavnega služenja se evangelij spremeni v zbirko čudovitih pripovedi brez vpliva na naše življenje. Brez dejavnega služenja se Jezusova daritev spremeni v motnjo nedeljskega počitka, on kot hostija med nami pa v pravico, ki jo zahtevam, kadar tako hočem. In tudi duhovniki se brez dejavnega služenja spremenimo v cerkvene uradnike. Zato naj nam Jezus nocoj in vedno znova umiva noge, da bomo mogli imeti delež z njim, ki je »svoje« postavil za duhovnike, nam v evharistiji podaril samega sebe in živi in kraljuje vekomaj,« je dejal nadškof Zore.

Škof Štumpf: Kamorkoli bodo prišli, bodo vabili ljudi, naj si bodo dobri med seboj zaradi njegove ljubezni do vseh

Murskosoboški škof Peter Štumpf pa je pri maši zadnje večerje spregovoril o »lavorju z umazano vodo kot vznemirjajoči relikviji«. Dejal je, da ko je Jezus umival noge svojim učencem, je dobro vedel, da bodo s temi nogami šli po vsem svetu in oznanjali evangelij. »Kamorkoli bodo prišli, bodo vabili ljudi, naj si bodo dobri med seboj zaradi njegove ljubezni do vseh. Tudi nas, ki smo sedaj pri tej sveti maši zadnje večerje, naj Jezus preprede z nitkami ljubezni in poveže s svojimi učenci v dvorani zadnje večerje v en kos njegovega platnenega predpasnika, ki diši po umivanju in služenju,« je dejal škof Štumpf.