Leja Kambič je že od šestega leta starosti vpeta v gasilstvo | (foto: Osebni arhiv)
Leja Kambič: Od gasilke, fizioterapevtke med hokejisti, godbenice do pevke v zboru
Mladoskop Nataša Ličen
Leja ni neznano dekle, prvič ste jo poslušalke in poslušalci lahko spoznali v sredini večerni oddaji Moja generacija. V mladinsko oddajo smo jo povabili zaradi njenih širokih zanimanj in želje, izvedeti o njej še več.
Leja zaključuje študij fizioterapije, čaka jo le še magistrsko delo. V Ljubljano je prišla zaradi študija. Mestnega življenja še ne bi zamenjala za svoje rodno domače vaško gnezdo v občini Semič. Vsako ima svoje prednosti, pravi. Preklaplja, ne samo mestni in vaški način bivanja, redno tudi svojo govorico, iz domačega belokranjskega narečja v zborno slovenščino. Njena prilagodljivost ji še pridoda k simpatičnosti. K sproščenosti pa vsekakor pripomore njen značilni nasmeh.
Verjetno bom magistrsko raziskavo delala v domačem kraju, razmišljam o ravnotežju v obdobju najstništva.
Slabo ravnotežje
»To je kar izziv. Odziv stopal na naravne površine se z leti spreminja. Občutek stabilnosti se ob poškodbah ali zaradi njih spremeni, ne za vedno, lahko se ga popravi. Ni pa treba veliko, da se spremeni občutek za podlago in to se tudi pri otrocih hitro vidi. Hodimo zato čim več bosi, da zaznamo različnost površin. Na vasi smo bolj vajeni »bosonoštva« jaz še vedno rada hodim bosa predvsem poleti. Sezujmo se. Prijeten je občutek, ko hodimo bosi po travi ali po zemlji.«
»Tretjo sezono sem ena izmed treh v ekipi fizioterapevtov pri hokejistih Olimpije. Zraven smo tudi med treningi. To se je zgodilo po naključju. Ko sem bila absolvent v času pisanja diplome, sem se prijavila na razpisano mesto, in na koncu to službo dobila. Hvaležna sem za priložnost. Ko sem se jim priključila, je bila sezona že v teku, pretiranega uvajanja ni bilo, zelo hitro sem se morala znajti med njimi in v sistemu. Njihov prag bolečine je veliko višji kot naš, se je zgodilo, da je kdo igral tudi z zvitim gležnjem.«
Fizioterapija – na pacienta gledamo bolj celostno
Treba je ostati »zraven«, slediti razvoju. Ravno magistrski študij mi je dal širino, da lahko ostajam v stiku z razvojem te stroke. Imam nekaj stikov in sledi, predvsem iz tujine. Novost je psihosocialni model obravnave, tudi pri bolečini ne iščemo samo fiziološkega vzroka, ampak gledamo na človeka celostno. Torej, tudi koliko človek spi, ali je v stresu, kakšna je njegova prehrana in podobno. Opolnomočimo ga še z drugimi informacijami, kolikor je to seveda v naši moči. Bolečina nima izvora samo v poškodbi, lahko je širše. Pomembna so tudi čustva, žalost, slaba volja povesita ramena, sključimo se in podobno, kar vpliva na celotno telo in počutje.«
Odraščala sem s starimi starši, blizu mi je njihov način življenja, hitreje jih lahko razumem. Zato rada delujem tudi medgeneracijsko.
Gasilstvo
Med družinskimi tradicijami je tudi gasilstvo, že s šestimi leti sem se vključila, in napredovala vse do članstva. Tečaja za operativko nimam, zato se posvečam bolj mladim ali pomagam pri administraciji in dogodkih. V vasi smo vsi iz generacije gasilci.
Francoski rog
»Ne bom rekla, da je to moja želja in prva izbira. Na klavir me niso sprejeli, rekli so, da sem začela prepozno, ker pa sem dobro opravila začetne teste, sem dobila na izbiro francoski rog. Zdaj mi ni žal, je zelo redek instrument. V Beli krajini sem edina, ki pri godbi igram ta instrument. Vloga godbenikov je za mnoge kar samoumevna, pa ni. Vedno, kjer koli se pojavimo, nas sprejmejo odprtih rok in pripravijo lep program.«
Pred Lejo je odločitev, ali bo ostala v mestu ali pa se bo vrnila domov v Belo krajino. Želimo ji čim prejšnji uspešen zaključek študija, še naprej uspešno fizioterapevtsko delo med profesionalnimi hokejisti, v prostem času pa veselja z igranjem v godbi in pri vodenju godbene skupine, ter seveda pri petju v domačem zboru.
Leja je sodelovala tudi v medgeneracijskem kvizu Moja generacija. Poslušajte, kako se je odrezala. :-)
