Varuhi življenja ali angeli smrti?

Novice 03. 03. 2024, 07:10 | Marjana Debevec

Državni zbor bo v tem tednu kljub nasprotovanju zdravniških in mnogih drugih organizacij opravil prvo obravnavo predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kam samomor s pomočjo in evtanazija vodita, jasno kažejo države, kjer sta že uzakonjena in v katerih se število takšnih smrti vsako leto močno poveča.

Eden od bistvenih poudarkov predlagateljev zakona je, da bi s samomor z medicinsko pomočjo ljudem z neznosnim trpljenjem omogočil predčasno smrt. Zdravnica dr. Tina Bregant pa poudarja, da bi morali namesto tega veliko bolj razviti paliativno medicino in naše sočutje do bližnjih.

»Ali je to res problem medicine in tega umirajočega človeka, ali pa je to problem človeških odnosov, ko si ne znamo vzeti časa niti za tega umirajočega, morda niti za te dneve, morda tedne življenja, ko si ta človek želi biti v domačem okolju, z ljudmi, ki jih ima rad, in seveda tudi z medicino, ki zmore lajšati trpljenje.«

Dr. Bregant je razočarana, ker je omenjeni predlog zakona prestal vse varovalke. »Ni se poslušalo zdravnikov, ni se poslušalo komisije za medicinsko etiko, kot da obstaja samo ena resnica in to je resnica evtanazije in odrešitve trpljenja na hiter, mehanicističen način, kjer bodo zdravniki, ki smo tradicionalni varuhi življenja, postali pravzaprav angeli smrti.«

Ljudi smo zapustili

Velik borec proti evtanaziji Alex Schadenberg, ki je konec januarja obiskal Slovenijo, je politike pozval, naj omenjenega zakona ne podprejo, saj bi morali biti zavezani kulturi sočutja, ne pa kulturi ubijanja.

Obenem je poudaril, da tudi smrt z medicinsko zastrupitvijo ni tako lahka, kot si nekateri predstavljajo in da pogosto ne gre za svobodno odločitev. Zanjo se namreč odločajo ljudje zaradi osamljenosti, finančnih težav, dolgih čakalnih vrst v zdravstvu in izgube smisla življenja.

»Če greste v dom za starejše in vprašate, koliko od teh ljudi nihče ne obišče, boste na žalost izvedeli ogromno številko. Potem pa sprejmete zakon o evtanaziji in se sprašujete, zakaj ti ljudje, ki niti še ne umirajo in ali morda sploh ne gredo skozi težko, nevzdržno situacijo, prosijo za usmrtitev. To je zato, ker jim ne dajete razloga za življenje in ker ste jih zapustili.«

»Kar moramo storiti, je to, kar nas nič ne stane in sicer, da obiščemo bližnjega, gospo, ki živi na koncu ulice ali osebo, ki jo morda poznate iz cerkve. Ali pa, nič te ne stane, če primeš za telefon in vprašaš mamo, kako je kaj. Vendar pa to, veste, naredi ogromno razliko v njihovem in v našem življenju,« je za naš radio še poudaril Schadenberg.

Bomo torej izbrali bolj zahtevno, ampak izpopolnjujočo pot sočutja in bližine, ali pa bomo klonili pred kulturo smrti?