Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Naš pogled | 13.02.2024, 14:30 Jure Sešek

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

Res, v soboto se je zdelo, kot da nič od tistega, kar slišimo o razprtijah v naši deželi, ne drži. Znova smo spoznali, da znamo »stopiti skupaj«, da zmoremo »vleči v isto smer«, da dobrota lahko preglasi nesoglasja ... Zdelo se je in res je bilo tako. Jaz, mi, radijski in misijonski sodelavci čutimo tako. Res je bilo!

Vem, Pustna Sobotna iskrica se je odvijala, kot rečejo, v varnem mehurčku, v okolju radijskih prijateljev, ki razumemo kako iskrene so prošnje misijonarjev, radijcev in poslušalcev, ki se zavedamo kaj vse storijo naši misijonarji, kako v polnosti razdajajo svoje moči in srca, svoja življenja. Za Gospoda in ubogega človeka daleč stran. Sem in tja je le kak zlobni komentar na facebooku ali pod člankom našega veselja na spletni strani, dal vedeti, da je na mestu tisto »zdelo se je« ... Razumem, da ljudje pač isto stvar lahko vidimo v popolnoma različnem odsevu. Vem, da mnoge zaslepi vse, kar ima kakršno koli zvezo s Cerkvijo, da nekateri ne zmorejo razsodne misli, kadar gre za misijone, za Boga. Vem, a ne razumem. Pa nič ne de, ne morem vsega razumeti in ne da se vsem razložiti, da se motijo. No, iskreno povem: tisti »nič ne de« je izrečen z grenkobo, malo na silo. Boli me, ne razumem, zakaj se morajo pod lepimi novicami oglašati z grobimi, nesramnimi komentarji, žaljivkami ... Boli, pa vseeno: nič ne de! Ne pustim, da teh »nekaj« preglasi vse dobro, kar ste, dragi poslušalci, ustvarili otroke v Ugandi.

Misijonarke imajo velike načrte in hvaležni smo darovalcem, ki so jim uspeli narediti gmotne temelje.

Povzemam: Radio Ognjišče in Misijonsko središče Slovenije sta tudi letos pripravila radijsko dobrodelno akcijo, ki je vabila k darovanju. Dobra misel in iskrena prošnja sta bili namenjeni Ugandi, misijonu, na katerem deluje s. Urša Marinčič. Visoko na podeželju, približno tisoč petsto metrov nad morjem, se sestrska skupnost šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja trudi oznanjati Boga, revnim družinam prinašati upanje, otrokom pa možnosti za svetlo prihodnost. Iskreno smo prosili, misijonarki posredno posodili studio, mikrofon, naše moči. Slišali smo lahko različne misijonarje, nekaj zahval za uspešne akcije, ki so se odvile pred leti, z navdušenjem vabili k darovanju, predvsem pa opozarjali na srčno predanost s. Urše, ki bi na misijonu rada zgradila katoliško osnovno šolo. Misijonarke imajo velike načrte in hvaležni smo darovalcem, ki so jim uspeli narediti gmotne temelje.

Vesel bi bil, če bi Naš pogled tokrat spisala misijonarka, zato naj vas nagovorim z njenimi besedami, ko pravi, da ne more verjeti, kako velika in radodarna srca premorete. »Glede na vse, kar se je v zadnjem letu dogajalo v Sloveniji, nisem upala niti sanjati o takšnem uspehu dobrega dela,« pravi s. Urša in dodaja: »Ne najdem besed, ki bi zmogle opisati, kako zelo smo sestre vesele, kako neizmerno hvaležne smo za vaše darove. Komaj čakamo, da bomo lahko obljubljeno uresničile, začele graditi šolo in vam pokazale sadove vašega dela.«

Vsem nam se zdi, da nam je uspelo narediti nekaj velikega, morda smo v soboto zvečer utrujeni razmišljali kako ogromno delo nam je uspelo, kako pomemben je lahko radijski program, kako odmevna in velika je Pustna Sobotna iskrica. Hvala Bogu pa nam s. Urša kaže, kako je prav, ko pravi: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše.« Prav je, da se tudi mi počutimo majhne in, da v vaših delih dobrote vidimo odsev Njega, ki je velik, Njega, ki je največji in nam daje moči. Tudi te, ki vas vabijo k dobremu delu.

Ponosni smo na vas, iskreno hvaležni, da vas imamo in hvaležni, da smo lahko orodje v misijonarskih rokah. Če se le bežno ozremo v svet, vidimo, da priložnosti za pomoč ne bo zmanjkalo. Žal ne! Zato: še enkrat hvala in nasvidenje čez leto dni. Če bo le Bog dal ...

Misijonarka v hvaležnosti za vse darove, ki ste jih namenili otrokom v Ugandi pravi: »Hvala v mojem imenu, v imenu mojih sester in vseh naših afriških prijateljev. Obljubljamo hvaležen spomin v molitvi ter kličemo: mir in vse dobro, dobri ljudje. Zbogom, Bog živi Slovenijo!«

Iskreno hvaležni smo tudi sodelavci Radia Ognjišče in Misijonskega središča Slovenije. Vsem vam, dragi poslušalci, vsem vam, dragi darovalci. Toplo nam je pri srcu, ker ste znova dokazali, kako zelo nam zaupate, ker vedno znova z dejanji pokažete kako dejavna je lahko ljubezen. Ponosni smo na vas, iskreno hvaležni, da vas imamo in hvaležni, da smo lahko orodje v misijonarskih rokah. Če se le bežno ozremo v svet, vidimo, da priložnosti za pomoč ne bo zmanjkalo. Žal ne! Zato: še enkrat hvala in nasvidenje čez leto dni. Če bo le Bog dal ...