Štefan IskraŠtefan Iskra
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Marta JerebičMarta Jerebič
Kartuzija Pleterje (foto: pleter.si)
Kartuzija Pleterje | (foto: pleter.si)

Menihi: moli in delaj, Evropejec pa: garaj in hiti!

Slovenija | 06.10.2023, 12:53 Nataša Ličen

Ob godu sv. Bruna, redovnika in ustanovitelja kartuzijanskega reda, šestega oktobra, smo v jutranjem programu slišali Jožeta Simončiča, ekonoma kartuzije Pleterje o milosti, ki jo čutijo prebivalci bližnjih krajev, predvsem zaradi redne vsakodnevne molitve patrov in bratov, ki delajo in živijo v samostanu.

Kartuzija je pogosto kraj obiskovanja, ne samo zaradi sadov in številnih pridelkov, ki jih lahko kupimo v samostanski prodajalni, ali zaradi krajših odmikov od prehrupnega sveta in številnih izzivov, od letošnjega poletja tudi zaradi nove poti, ki se vije okrog samostanskega poslopja. Pot, ki so jo poimenovali Pot zgovorne tišine je z govorom ob odprtju pospremil dr. Jože Ramovš, ki ga naši poslušalci dobro poznate.

Pot zgovorne tišine
Pot zgovorne tišine © pleter.si

Ob prazniku ustanovitelja kartuzijanskega reda ga z dovoljenjem avtorja objavljamo:

»Z veseljem odpiramo Pot zgovorne tišine okrog obzidja pleterske kartuzije. Nova pot se pridružuje več sto slovenskim gozdnim, učnim, pohodniškim, planinskim, romarskim in drugim potem. V slabi uri hoje po njej vidimo mogočne hraste, ki še pomnijo, ko so pred dobrimi 600 leti tukaj gradili prvo kartuzijo. Od nje je ostala čudovita gotska cerkev, kjer se naša pot začne in konča. Ko hodimo okrog vzornega pleterskega vinograda, se nam iz ptičje perspektive odpre pogled na notranjost kartuzije s 3 hektarji kamnitih streh in z vrtovi, ki so genska banka vseh slovenskih sadnih sort. Na poti gledamo kapelice, ki so jih v zadnjem stoletju naredili menihi, ki se enkrat tedensko rekreirajo v okoliški naravi. Vso pot nas spremlja poltretji kilometer samostanskega obzidja, vsakih par sto korakov pa tabla, ki nam ponudi v branje stavek iz tisočletnih meniških pravil.

Pot zgovorne tišine je torej sestrsko podobna stotinam drugih markiranih pešpoti, samostan menihov kartuzijanov v njenem središču pa je njena edinstvena posebnost.

Kaj pomeni ta posebnost nam, Slovencem ob koncu prve četrtine 21. stoletja, ljudem evropske blaginje? Kdo in kaj smo mi, ki živimo svoje naglo in napeto življenje od vrtca do starostne onemoglosti v današnjem modernem svetu? Kdo so menihi za obzidjem?

Kartuzijani so puščavniški menihi, ki živijo samotarsko življenje, vsak v svoji hišici s skupnim hodnikom in cerkvijo. Čez par let bo tisoč let od rojstva njihovega ustanovitelja, sv. Bruna; to je bil bogat, izjemno izobražen in perspektiven mlad mož iz Kölna. Ko je živel, se je v duhovni in socialni zmedi končalo stoletje, ki ima v evropski in cerkveni zgodovini ime »temno stoletje« - po tem je sorodno nedavno minulemu 20. stoletju. Bruno je videl kot najbolj smiselno rešitev to, da je s kolegi šel v samotno gorsko dolino v francoskih Alpah. Tam si je vsak od njih naredil skromno hišico in so živeli po meniškem pravilu Moli in delaj.

Informativna tabla
Informativna tabla © pleter.si

To pravilo je v Evropi uveljavil že pot tisočletja pred njim sv. Benedikt, od začetka krščanstva pa so ga živeli menihi po puščavah in samotnih krajih na bližnjem Vzhodu. Tudi azijske in druge vere imajo meniško življenjsko pot. Meništvo je poklicni laboratorij za poglobljen samooskrben duhovni razvoj. Krščanski menihi živijo duhovnost iz vere, ki jo je eden od njih v prvih stoletjih (Maksim Izpovedovalec) izrazil s stavkom: »Človek postane toliko bog, kolikor je Bog postal človek ... Bog se je spustil do pekla, človek pa se vzpne do nebes.« Menihi so življenje posvetili hoji proti bogupodobnosti s Kristusom, ki je pot, resnica in življenje; 8 ur dnevno molijo, 8 ur delajo in 8 ur počivajo.

Duhovnost je ravnotežje na življenjski poti v pravo smer – hoja se izmenjuje s postanki v zbranem počitku. Duhovna pot kartuzijanskih menihov je – kot pravijo sami – iskanje žive vode na puščavski poti v obljubljeno deželo.

Kdo in kaj pa smo mi, ki živimo svoje življenje zunaj samostanskega obzija v današnji Sloveniji in Evropi? Zadnje stoletje je evropska kultura proizvedla največjo blaginjo, najboljše zdravje in najdaljše življenje v človeški zgodovini, prav tako pa največje uničevanje ljudi, kulture in narave. Duševne motnje, živčnost med mladimi in starimi ljudmi presega možnosti javne in medsebojne pomoči.

Smo potrošniki, ki kupujemo potrebno in nepotrebno v poplavi lažne reklame za točke ugodnosti, za razvajanje sebe in drugih po rimskem geslu: kruha in iger! Evropski misleci že več stoletij vidijo pred seboj cilj – biti bog. Imamo sto poti, da bi bili bog sebi. V družini, službi, krajevnih, verskih in drugih skupnostih pa nas zapeljejo na pot poskusa – biti bog drugim. Seveda ne rečemo, da hočemo biti bogovi sebi ali drugim, pač pa doživljamo kot zadnjo resnico svojo zamisel, svojo željo, svojo sodbo o drugih ljudeh. Tudi po duhovnosti hlepimo in jo iščemo na sto poteh – tudi naša reprezentativna raziskava v Sloveniji je pokazala, kako jasno čutijo ljudje svoje duhovne potrebe.

Pot zgovorne tišine okrog obzidja pleterske kartuzije smo si naredili, da se bomo na njej od menihov učili tega, kar nam manjka: pristne duhovnosti, da bo naše delo za blaginjo in sožitje učinkovitejše in trajnostno – božje.

Če je po-boženje cilj meniškega življenja in je vsakdanja praksa današnjih velikih in malih ljudi biti bog – kakšna je potem razlika med enimi in drugimi?
Evropejec gara in kar naprej nekam hiti, da bi imel vse pod kontrolo in preglasil druge. Menihe doživlja, da samo molijo in čudaško izgubljajo čas. V resnici buden čas razpolovijo: polovico delajo, polovico se duhovno poglabljajo. Prva razlika je torej: menihi zavestno hodijo po dveh nogah: moli in delaj, Evropejec pa stavi na dirko po eni nogi: garaj in hiti!, ob upokojenskem pozdravu Nimam časa!

Podobna je druga razlika. Evropejec posluša reklamo in svoje želje, menihi poslušajo v tišini – kontemplativno svoje srce, ob delu poslušajo in doživljajo naravo, orodje in material, s katerim delajo – trto, hruško, čebele, izvir vode znotraj obzidja, ribe v ribniku; meter velike knjige v cerkvenem koru, iz katerih skupaj pojejo psalme; brat Janez posluša odpadno železo, ki ga kuje in krivi, pokojni brat Wolfgang je poslušal glino, iz katere je delal jaslice in križe; vsi poslušajo tisočletno duhovno izkušnjo v svojih pravilih ...

Na prvi tabli na Poti zgovorne tišine bomo prebrali stavek iz njihovih pravil, da poslušajo »Boga, ki je popeljal svojega služabnika v samoto, da bi mu spregovoril na srce. Toda nežni šum vetra, s katerim se javlja Gospod, dojame le tisti, ki molčé prisluškuje

Slovenija
 (photo: Rok Mihevc)  (photo: Rok Mihevc)

Ritem srca 2024 - reportaža

Petkov večer je tokrat prinesel reportažo iz letošnjega festivala Ritem srca. Prečesali smo dogajanje po dolgem in počez, slišali pogovore z gosti, nastopajočimi, organizatorji, obiskovalci. Na ...

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic v družbi s. Mete (photo: ARO) Pavle Ravnohrib in Matic Vidic v družbi s. Mete (photo: ARO)

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic: O veri brez sramu

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic sta kristjana in javni osebnosti, ki želita s svojimi t.i. talk showi prebujati Slovenijo in ljudi spodbujati k osebnemu razmišljanju o veri, vesti in pogumu.

Slovenska zastava, domoljublje (photo: Rok Mihevc) Slovenska zastava, domoljublje (photo: Rok Mihevc)

Vse informacije na enem mestu

Dolgoletna želja se je uresničila. Vsem, ki se želijo vrniti v Slovenijo, se priseliti ali sodelovati s Slovenijo, ni več treba “od okenca do okenca”. Informacije finančne uprave, centrov za ...