Nataša Ličen
Okusi življenja
Naš pogled Nataša Ličen
Prišla je v deželo jesen, s počasno paletno razbarvanostjo, ki tudi nam daje čas in priložnost za vpeljavo sprememb, drugačnih odtenkov v ritmu dneva, morda tudi v premislekih življenja. Vedno znova me navda po eni strani z nekakšno otožnostjo in obžalovanjem ob krajšanju svetlobe v dnevih, s tem manjšo aktivnostjo, po drugi pa s pomirjenostjo, saj v sebi zelo otipljivo zaznavam nekaj, kar pa ob tem raste.
Svet - kar je živega v njem- se začne umirjati, tišina in večer prideta prej, kar mi ustreza. Ne vleče me kot magnet ven, na zrak v gibanje - nekaj početi - ostaja več časa, da grem lahko brez slabe vesti iz navzven bolj navznoter.
Poleti živim drugače kot na jesen, ko začne pritiskati mraz. Obojega se veselim, ko pride in ko mine, ampak na naši zemljepisni širini je to tako ali tako del naše biti. In zaznave časa.
Se mi pa dozdeva, da se za letošnjim poletjem še dolgo ne bo jasno zapisala pika. Za poletjem še niti vejice ni, nekateri je še niso zmožni zarisati v knjigi svoje realnosti, so samo tri pike in neskončno odprt prostor za mnoge - preštevilne, negotovost pred prihajajočim.
Najtežje je, ker bi radi naredili premik naprej. Postaviti piko in začeti novo zgodbo ali jo vsaj obnoviti, če bi vedeli, kje in kaj, in če sploh lahko ter če, kako. Minulo soboto smo bili med njimi, s sporočilom in jasnim zagotovilom, tudi mi bomo vaš glas, vračali se bomo in spraševali, preverjali, opozarjali, pomagali.
Ne pozabiti, to je ključno.
Saj poznamo utrip tega norega sveta, ki ga soustvarjamo, ker mu sledimo in s tem dajemo moč. Svežo novico do poldneva že zavržemo kot najbolj prežvečeno.
Včasih se vprašam: Tudi nas življenje prežveči, za hip občuti intenzivnost našega okusa - potem pa kmalu prazen nič? Saj poznate, kot žvečilni gumi z nekajsekundnim za brbončice polnim okusom, intenzivnost katerega hitro mine, le razbolelost čeljusti in zob morda ostane za njim.
Imeti okus. Ga ima moje življenje, kako ga okušam in predvsem, kakšen okus jaz s svojo izbiro in odločitvami dodajam življenju, svojemu in drugih?
Sem kdaj presladka, skorajda ali že neprebavljiva - kolikokrat pa razžalostim z občasno grenkobo?
Sem oboje in kar je še okusov vmes. Kot vsak. Pa saj, enega in istega okusa se slej ali prej vsi naveličamo, kako se ga tudi življenje ne bi, predpostavljam.
Posvečen odnos, če ga podarimo ali prejmemo, nas dvigne dobesedno od tal in ponese naprej.
Je pa vse v ravnovesju, ne presladko, ne pregrenko, ne prekislo in tako naprej, ravno prav dodajajmo, da bo imelo življenje okus. Vaš zame in moje za vas.
Predvsem pa okušajmo Življenje, v kapljicah sladkega tu in tam, tudi malo grenkobe ne škodi, celo koristi, pravijo, lahko omeji razrast patogenega.
Naj se razbohotijo kot jesenske barve tudi okusi, ki jih vsakodnevno vlivamo vanj - v življenje.
Toliko bolj se ga zavemo, kar je na nek način žalostno - vendar je dejstvo, kolikor več je okrog nas tistih, ki ga izgubljajo. Morda smo to celo sami.
Takrat neizmerno šteje vsaka minuta. Vsak naklonjen, ljubeč dotik, pozornost, ko se vidimo, se posvečamo.
Dobesedno posvečujemo drug drugega ob stikih, ki niso narejeni, ampak so stkani iz globlje povezanost,i in seveda, če so pristni. Vsak tak posvečen odnos, če ga podarimo ali prejmemo, nas dvigne dobesedno od tal in ponese naprej.
V dneh, ki so pred nami, blagoslavljajmo tiste, ki so nam ga dali, življenje, mi pa ga dodajajmo naprej, drugim.
Tudi tistim, ki ga - komaj spočetega - ne upajo sprejeti, onim, ki ga ne upajo do-živeti,
tistim, ki se od njega poslavljajo,
in tudi tistim, ki ga za nas živijo naprej v neskončnih poljanah večnosti.
Tam se nekoč srečamo; zdaj pa smo tu - dokler še smo - in živimo. Okušajmo ga, to življenje - da bo imelo okus, preudarno in zmerno ...
... na dušo polagam, najprej sebi.
Nataša
