Nadškof Zore: »Vsak med nami je izmoljen«

Novice | 09.09.2023, 14:09 Tanja Dominko

V vseh šestih slovenskih škofijah danes poteka tradicionalni molitveni dan za duhovne poklice. Letos je osrednje geslo Poklicani, da bi živeli. V ljubljanski nadškofiji je bilo osrednje dogajanje na Brezjah. Sveto mašo je dopoldne daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore in izrazil prepričanje, da je molitveni dan potrditev in obenem spodbuda, da v molitvi ne opešamo. Ob tem se je vsem molivcem zahvalil, saj zgolj človeški darovi in dobra volja niso dovolj, da bi mogli odgovarjati na Božja povabila in oznanjati besedo Resnice.

V nadaljevanju se je nadškof Zore navezal na evangeljski odlomek o žitnem klasu in dejal, da kljub polnim klasom ostajamo lačni. Mi pa smo poklicani, da bi živeli, kot pravi letošnje geslo. »Pripoved o polju zrelega žita, po katerem hodi Jezus s svojimi učenci, lahko razumemo tudi drugače. Jezus se ozira naokrog in gleda žitne klase, ki se sklanjajo k tlom, ker so polni sadu zemlje, sonca in človekovega dela in jih izbira. Sam in skupaj s svojimi učenci. Klasi, ki dovolijo, da jih Jezus vidi, jih izbere in jih osmuka, prinašajo življenje. Nasičujejo Jezusa in apostole, jim prinašajo upanje in zaupanje in jim omogočajo izvrševanje poslanstva. Kaj pa klasi, ki se morebiti umaknejo, da jih Jezus ne bi videl, ki se morda skrijejo, da bi obvarovali sami sebe, svojo zrelost, svojo zlato barvo, polnost zrn v sebi. Kaj pa je s temi klasi? Jezus in njegovi bodo odšli mimo. Morda se bodo potem še nekaj časa razkošno razkazovali v svojem bogastvu, nazadnje pa bodo v najboljšem primeru postali jesenska hrana ptičem ali pa se bodo osuli na mokra jesenska tla.« Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, pravi Jezus.

Ko smo te dni romali s kolesom po Dolenjski, malo tudi po Štajerski, predvsem pa bo Beli Krajini, smo se ustavili tudi v Šentjerneju, kjer je bilo duhovnih poklicev zelo veliko. Tamkajšnji župnik in letošnji zlatomašnik Anton Trpin je v sproščenem pogovoru dejal, da je iz tamkajšnje župnije trenutno kar pet duhovnikov in eden redovnik, poleg tega pa tudi več kot 10 redovnic. Nekaj duhovnih poklicev je še v delu, še zorijo. O tem procesu je hudomušno dejal, da je treba moliti in vabiti, imajo pa tudi »nekaj prišepetovalcev«.
V novomeški škofiji je sicer molitveni dan za duhovne poklice danes potekal v Marijinem božjepotnem svetišču na Zaplazu in je združen tudi s srečanjem ministrantov. Ti se bodo srečali z generalnim vikarjem Petrom Kokotcem. Sveto mašo je dopoldne daroval upokojeni škof msgr. Andrej Glavan. V mariborski nadškofiji pa so slovesnost danes pripravili pri Mariji zavetnici s plaščem na Ptujski Gori. Sveto mašo je daroval nadškof Alojzij Cvikl. Geslo Poklicani, da bi živeli, nosi s sabo dvojno sporočilo. Najprej je vabilo vsem vernim, da v sebi poglobimo in okrog sebe razširjamo veselje do življenja, ki je neprecenljivi Božji dar. Nadalje kliče vse, ki smo poklicani k hoji za Kristusom, zlasti še vsi poklicani v duhovne poklice, da bi radostno in polno živeli poklic, v katerega nas je poklical Bog.

Molitveni dan za nove duhovne poklice v Škofiji Koper se je odvijal v baziliki na Sveti Gori. Posebej so želeli ta dan prositi za nove duhovne poklice, za svetost poklicanih, za vse tiste, ki v naši škofiji opravljajo katehetsko službo, in za družine, v katerih rastejo in zorijo duhovni poklici. Sveti maši je sledil kratek koncert.

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta:

»Draga sobrata škofa vsi dragi bratje duhovniki diakoni, spoštovane sestre, redovnice, bratje redovniki, ministranti in ministrantke, dragi pripravniki in vsi dragi bogoslovci, drage mame in očetje, dragi molivci za nove duhovne poklice, za njihovo svetost in stanovitnost. Dragi romarji k Mariji Pomagaj na Brezje, dragi Marijini častilci. Naši molitvi in našemu zaupanju v Boga se pridružujejo tudi sestre klarise, ki so poslale sporočilo, da se Bogu zahvaljujemo vsi skupaj za veliki dar poklicanosti in da prosijo za vse, zlasti za mlade, za ministrante, bogoslovce in druge fante in dekleta, posebno tiste, ki so v srcu zaslišali povabilo: hodi za menoj, da bi imeli pogum stopiti na pot posvečenega življenja v zavesti, da smo poklicani, da bi živeli. Tako da se tudi one pridružujejo naši prošnji in prepričan sem, da tudi mnogi tisti, ki bi želeli biti tukaj, pa jih bolezen ali drugi razlogi ovirajo, da bi bili na Brezjah, so pa z nami v molitvi.

Prepričan sem, da je škofijski molitveni dan za duhovne poklice, ki ga obhajamo skupaj z drugimi škofijami v Sloveniji, kjer so se škofje zbrali v romarskih središčih svojih škofij, potrditev naše molitve v ta namen in obenem spodbuda, da v zaupanju v Boga in v moč molitve ne opešamo. Vem, da vas je veliko takih, ki vam je molitev za duhovne poklice, za nove in tudi za stanovitnost poklicanih, del vsakdana, je del vašega krščanskega življenja, del vaših vsakdanjih molitev, saj molite kot člani različnih molitvenih skupin ali pa molite sami osebno, v družini. Ker se zavedate, da je vsak izmed nas odgovoren za to molitev. Zato se vsem, ki redno molite, iskreno zahvaljujem za to vztrajanje pred Božjim srcem. In za ponižno, a odločno prošnjo dobremu Bogu, naj Cerkvi pošlje novih duhovnih poklicev. Zahvaljujem se tudi vsem, ki ste se pridružili molitveni uri pred najsvetejšim, pred to sveto mašo in seveda tistim, ki ste to molitev in čaščenje pripravili.

Iz osebne izkušnje vem, prepričan pa sem, da je to izkušnja vsakega duhovnika, vsakega redovnika, vsake redovnice, vsakega stalnega diakona in misijonarja, da je vsak izmed nas izmoljen. Na začetku odgovarjanja Bogu na njegovo povabilo in izmoljen vsak dan znova. V tistem vsakodnevnem pritrjevanju Božji besedi in Božji volji. Vem, da med nami ni nikogar, ki ne bi bil sad Božjega klicanja na ena strani in molitev toliko znanih in neznanih, ki vztrajate pred Bogom in molite za nas. Hvala vam za to. Zgolj človeški darovi in dobra volja so premalo, da bi mogel odgovarjati na Božja povabila in oznanjati besedo Resnice. Vsak prej ali slej doživi, kar je doživljal prerok Jeremija. Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še daleč.
To ne velja samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ampak velja za vsakega kristjana. Še vedno prevečkrat mislimo, da so oznanjevalci samo duhovniki ali redovniki, morda še stalni diakoni in katehistinje. To je zabloda.

Jezus vsakega krščenega pošilja v svet kot oznanjevalca, kot svojo pričo med brati in sestrami kristjani, med drugače verujočimi in neverujočimi. Predvsem je vsak izmed nas Jezusova priča, poklican in poslan, zato vsak izmed nas potrebuje moč molitve. Potrebujem jo za to, da molitev, ta notranji pogovor z Bogom, pripravlja moje srce in voljo, da se dam na razpolago Bogu in njegovim načrtom zase in za ljudi, s katerimi živim. Ta notranji pogovor je enkrat kot počivanje v Božjem naročju, drugič kot burna razprava z Očetom, ker ne razumemo njegovega načina odločanja in ravnanja. Spet drugič kot iskanje utehe v doživetju poraza. Ali kot prošnja za odpuščanje po izkustvu svojega greha. Molitveni pogovor z Bogom ima vedno drugačen obraz. Vedno pa razodeva naše zaupanje v Boga in v njegovo bližino v vseh naših potrebah. Velika je moč molitve. Verjamem, da ima marsikdo izmed vas že osebno spoznanje moči molitve. Tisti, ki tega še nimate, pa boste spoznali moč molitve.

Ta teden sem govoril s kristjanom, možem, očetom, podjetnikom. Skupaj z ženo sta z željo po večji jasnosti v življenju, po večji jasnosti v sprejemanju odločitev dala pomembnejšo mesto s svojem zakonu molitvi. Molita vsak zase in redno molita tudi skupaj. Skupna molitev je vztrajna molitev in v njunem zakonu in njuni družini je začenjala rojevati sadove, stvari so začele postajati jasnejše. Težave so se začele razreševati, otroci so se jima začeli pridruževati pri njuni molitvi. In ta mož mi je na koncu pogovora rekel: »Ravno to je velika moč molitve. Mi smo danes tukaj, ker vemo, da brez Njega ne moremo storiti ničesar. To nam je Jezus povedal. Potrebujemo ga, da bi naši lepi načrti, naši dobri sklepi, naša pripravljenost slediti njegovi Besedi in jo živeti, mogli postati resničnost.«
Ob današnjem evangeliju mi prihaja na misel, da smo tudi mi kot učenci, ki gredo skozi zrela žitna polja, z vseh strani nas obdajajo klasi, ki se zaradi rodovitnosti sklanjajo v zemlji, mi pa jih smukamo v želji, da bi se od njih nasitili, a ostajamo lačni. Gospod! Osmukano klasje je potešilo lakoto tvojih učencev in ti si jih pred nasprotniki zagovarjal. Zakaj se nam dogaja, da se nam zdi, da smukamo klasje, da hodimo med polji, ki se zdijo rodovitna, pa vendar ostajamo lačni in tolikokrat imamo občutek, da nas ne braniš pred našimi nasprotniki. Morda je razlog za ta nesrečni nesporazum v tem, da smukamo klasje na poljih, ki nam jih ponujajo drugi. In nam jih prikazujejo kot izpolnitev naših želja. In jo prevzamejo sladke besede in barvita ponudba. In verjamemo. Sledimo tem povabilom in ostajamo lačni, prazni in razočarani. In vendar, dragi Jezus, si želimo samo življenja. Želimo si življenja v polnosti. Zato vas vabim, da bi v srce sprejeli temeljno misel današnjega molitvenega dneva. Poklicani, da bi živeli. Da bi živeli. Ne poklicani, da bi se nam izpolnile naše želje, da bi se nam izpolnili naši načrti, da bi naredili kariero, da bi dosegli standard, ne poklicani, da bi bili siti, ampak poklicani, da bi živeli. In Jezus na nekem mestu pravi, da je življenje več kot jed, več kot obleka, več kot kariera, več kot izpolnjene želje. Življenje je biti z Njim. Ne poklicani, da bi životarili, ne poklicani, ne da bi se odpovedali sanjam in prihodnosti, ne poklicani, da bi zatajili sebe in se položili na žrtvenik nekoga drugega. Pretrese me, ker duhovni poklic tolikokrat prikazujemo zgolj kot odpoved. Človek bi rekel, da vedno govorimo o tem, da poklicani za razliko od Izaka, ki ga je Abraham položil na oltar po Božjem ukazu sam leže na dračje, da bi se odpovedal vsemu. Kako ne bi v takih predstavah zmrazilo tako poklicanega, kakor tudi njegovih najbližjih, da začnejo iskati izgovore, da te daritve ne bi bilo? Ne, nismo poklicani, da bi ležali na dračju na oltarju in čakali na smrt. Poklicani smo, da bi živeli. Jezus zelo jasno in razločno pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.« Malo prej pa v istem evangeliju iz Jezusovih ust slišimo: Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje.« Morda pa gre ravno zato, ker Jezusov klic, njegovo povabilo, naj hodimo za njim, doživljamo kot odpoved vsemu in zato bežimo pred tem in iščemo izgovore, da ne bi bilo treba reči: »Tukaj sem, ker si me klical.« Nam se tolikokrat dogaja, da iščemo izgovore, ker odločitev skušamo odložiti na jutri, na konec nekega šolskega obdobja, na čas, ko bomo bolj dozoreli za sprejemanje odločitev. Velikokrat se oprimemo vsake slamnate bitke, da bi Boga odvrnili, naj ne kliče naših sinov in naših hčera. V sebi nosimo misel, da smo jih rodili zase, da bi po njih dobili vnuke in pravnuke. Da bi po njih naša naročja ne ostala prazna, ampak bi zibali njihove otroke in nanje prenašali svoje življenjske modrosti.

Pripoved o polju zrelega žita, po katerem hodi Jezus s svojimi učenci, lahko razumemo tudi drugače. Jezus se ozira naokrog in gleda žitne klase, ki se sklanjajo k tlom, ker so polni sadu zemlje, sonca in človekovega dela in jih izbira. Sam in skupaj s svojimi učenci. Klasi, ki dovolijo, da jih Jezus vidi, jih izbere in jih osmuka, prinašajo življenje. Nasičujejo Jezusa in apostole, jim prinašajo upanje in zaupanje in jim omogočajo izvrševanje poslanstva. Kaj pa klasi, ki se morebiti umaknejo, da jih Jezus ne bi videl, ki se morda skrijejo, da bi obvarovali sami sebe, svojo zrelost, svojo zlato barvo, polnost zrn v sebi. Kaj pa je s temi klasi? Jezus in njegovi bodo odšli mimo. Morda se bodo potem še nekaj časa razkošno razkazovali v svojem bogastvu, nazadnje pa bodo v najboljšem primeru postali jesenska hrana ptičem ali pa se bodo osuli na mokra jesenska tla. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, pravi Jezus. Ga bo izgubil, ker niso razumeli ali niso hoteli razumeti, da jih Jezus kliče, da bi živeli.

Zato se danes na poseben način veselimo Roka, ki je stopil pred nas kot pripravnik za diakonat in prezbiterat, ter Luka in Matija, ki bosta sprejela službi mašnega pomočnika kot stopnjo na poti duhovništva. Vsi ti danes ponavljajo svojo privolitev: »Gospod, tukaj sem, ker si me klical«. Naj njihov zgled spodbudi tudi vse tiste, ki čutite, da se je Jezusu ozrl na vas, ko je šel mimo, ki čutite, da vas je poklical, da stopite za njim, ki z vsem srcem hrepenite po življenju. Ne oklevajte, ne iščite izgovorov, ne odlašajte. Tudi vi z vsem srcem odgovorite na Božji klic, Gospod, tukaj sem, ker si me klical. In ti, mati Marija, ki si vse svoje življenje spremenila v odgovor na Božje povabilo in do konca ponavljala svoj zgodi se mi po tvoji besedi, ponesi našo prošnjo pred očeta, da se bo ozrl na našo krajevno cerkev in nam bo poslal oznanjevalcev, ki bodo oznanjali iz krstne poklicanosti, in tistih, ki bodo na klic odgovorili v ena od oblik posvečenega življenja. Kraljica duhovnikov, prosi za nas.«