Rovte: Vselej gre za odločitev: za življenje ali proti življenju

Slovenija | 21.08.2023, 11:35 Marta Jerebič

V župnijski cerkvi v Rovtah je bila včeraj tradicionalna spominska maša za žrtve vojne in povojnih pobojev. Bogoslužje je vodil škof Anton Jamnik, ki je nato na tamkajšnjem pokopališču blagoslovil nagrobni spomenik žrtvam iz Češirkovega gozda. Postavila ga je država.

Župnija Rovte beleži več kot 240 žrtev komunizma, njim v spomin so pred 30 leti že postavili farne plošče.

Na nagrobnem spomeniku žrtvam iz Češirkovega gozda pa so zapisana imena sedmih ljudi, ki so jih partizani umorili leta 1942, nekatere po hudem mučenju. 

»Mnogi Slovenci poznajo ansambel Čuki; le redki pa poznajo njihove prednike in očete, prvotne Čuke; – eden od njih, Valentin Malovrh, igral je bas in klarinet, je tam v Češirkovem gozdu v mukah izdihnil svoje 21-letno življenje,« je na spominski slovesnosti povedal predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin.

Omenil je, da so bili med žrtvami tudi člani OF, ki pa so začeli ugovarjati partizanskim umorom. Pri teh primerih se tako jasno vidi, da gre navsezadnje vselej za odločitev za življenje ali proti življenju. »Nadaljevanje tega izročila, namreč odločanje za to, kar je dobro in pravično, navsezadnje, odločanje za življenje – je tudi edini odgovor na preizkušnje našega časa,« je še dejal dr. Ogrin.

Škof Anton Jamnik je v luči 23. avgusta, ko obeležujemo evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, opozoril, kako se vsi na vodilnih položajih v našem aktualnem vodstvu te teme izogibajo, zlasti, ko gre za pokop mučencev iz Macesnove jame. Težko je tudi verjeti pismom bralcev, ki te pokole odobravajo, in sarkastičnim pripombam o preštevanju kosti. »Če bi se odprl človeškemu čustvovanju, bi bil vsaj obmolknil,« je dejal škof Jamnik in citiral Draga Jančarja, ki govori o tem, kako je totalitarizem indoktriniral cele rodove otrok in mladostnikov o upravičenosti nasilja.

Zato ne smemo pozabiti. »Spomin na grozljive zločine 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine.« Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako izrinili iz naše zavesti, če ne bomo pietetno pokopali žrtev. Pri tem je ključnega pomena sočutje, ki bo korak k resnični spravi, je še dejal škof Jamnik. 

Več videoposnetkov in fotografij najdete tukaj.

Celotni nagovor dr. Matija Ogrina

Kakor velja za vso zgodovino komunistične revolucije na Slovenskem, za vse njene pomore in povzročeno trpljenje, tako poreče ta ali oni tudi za Rovte, da je škoda, da niso bili dogodki bolj podrobno popisani; da je škoda, da ni več domačih ljudi, ki so dogajanje videli s svojimi očmi, v pravem času napisalo spominov, da bi bolj obširno beležili hude stvari, ki so zadele posameznike, družine, vso župnijo.
Ta želja, da bi vedeli in razumeli več, je upravičena. Še posebej ob 30. obletnici postavitve farnih plošč, ko se spominjamo več kot 240 žrtev komunizma v župniji Rovte (prim. Janko Maček: Rovte v viharju vojne in revolucije, 2003, str. 136); – radi bi vedeli več o okoliščinah, kako so jih partizani odpeljali, kaj se je vedelo o njihovih zadnjih urah, kdo je odločal, kdo je povedal za njihove grobove ipd.
Toda če se poglobimo v to, kar je o Rovtah v viharju revolucije vendarle bilo skrbno zbrano in zapisano, potem nas obidejo še druge misli. Potem nekoliko občutimo, kakšno je moralo biti trpljenje, ki je zadelo Rovtarje … Ko se poglobimo v zapisana pričevanja, dobimo občutek, da obstaja neko nesorazmerje med pisano besedo in dogodki, o katerih beseda govori. Zazdi se nam, da je beseda nemočna, da bi zajela in izrazila katastrofo tistih dni, strah otrok, stisko domačih, bolečino ob umorih, občutek sesutja dotedanjega sveta, občutek, da je poraženo vse, kar so ljudje stoletja dolgo imeli za pravično, pošteno in nedotakljivo. Kako naj človeška beseda izrazi, zajame velikansko gmoto te človeške bolečine, ki je nato desetletja ostajala neodrešena nad krovom rovtarskih domačij? Ob tem nesorazmerju je najbrž marsikomu zastala beseda in ga je minilo, da bi pričeval in zapisoval. Ne le zaradi strahu pred nasilno oblastjo. Marsikdo je najbrž začutil, da so spričo velikanske smrti, ki je prišla na koncu, še tako dobri zapiski nepomembni. In čeprav kot zgodovinarji še tako zagovarjamo vrednost pisnih virov in dokumentov, je bilo tisto občutje gotovo v nečem temeljnem pravilno: da dokumenti ne morejo izraziti bolečine mučenih in umorjenih življenj, predvsem pa ne morejo obrniti nasilnega poteka zgodovine – dokumenti kot taki ne morejo ničesar popraviti, ne morejo obuditi nobenega ugaslega življenja, ne ublažiti nobene žalosti. Iz takšnih občutij je razumljivo, da je marsikateri spomin ostal nezapisan – in ugasnil.

Toda kljub vsemu se je dokumentov in pričevanj ohranilo več kot dovolj, da vemo bistveno. In kaj je bistveno? O tem nam razločno govori usoda sedmerih žrtev Češirkovega gozda, ki jim je danes država Slovenija postavila dostojen nagrobni pomnik. Knjiga pričevanj (Sonja in Jože Malovrh: Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, 2022) pokaže, da so bili vsi pomorjeni zgledni, domoljubni Slovenci, pošteni kmečki ljudje, toda vsak od njih je dosegel neko že prepoznavno stopnjo gospodarskega ali kulturnega napredka, kar jim je dajalo v domačem okolju določen ugled. Nekateri od teh fantov so bili celo povezani z OF, člani t.i. Narodne zaščite; toda ko jih je pretreslo, da so partizani začeli pobijati njihove znance in sokrajane, nedolžne ljudi, so začeli izražati pomisleke, ugovarjali so – in to je bilo za njih že usodno. Različen je bil življenjski tek teh mož in fantov; podobna pa je bila njihova odklonitev tega, da si nekdo vzame pravico ubijati domače ljudi. Bili so različne starosti in poklicev; v njih pa se je oglasila ista krščanska kultura s svojimi vekovitimi zakoni o tem, kaj je dobro, kaj je zlo. Prišel je god sv. Ane, 26. julij 1942, in vseh sedem je bilo umorjenih, nekateri po hudem mučenju. Mnogi Slovenci poznajo ansambel Čuki; le redki pa poznajo njihove prednike in očete, prvotne Čuke; – eden od njih, Valentin Malovrh, igral je bas in klarinet, je tam v Češirkovem gozdu v mukah izdihnil svoje 21-letno življenje (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 42–43).
Kaj je torej tisto, kar se nam kaže kot bistveno? Lahko bi navajali zgodbe vaških stražarjev, ki so se po teh dogodkih morali organizirati v Rovtah, da bi zaščitili svoje bližnje. Toda morda je tisto bistveno še bolj vidno v veličini obeh Lazarjevih fantov med sedmerimi žrtvami – Jakoba in Jožeta Filipiča, ki sta bila celo člana »Narodne zaščite«, vendar sta začela ugovarjati partizanskim umorom (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 25, 27).
Tukaj torej poteka tista bistvena, »ognjena« črta: pri odločitvi za to, kar je prav. Bistveno je torej razlikovanje med dobrim in zlim; – prav pri teh primerih se prejasno vidi, da gre nazadnje vselej za odločitev: za življenje ali proti življenju.

To je torej bistveno. Veliko pred nami in v neprimerno težjih okoliščinah so se morali neki slovenski ljudje, neki preprosti pošteni ljudje odločiti za to, kar je dobro in prav. Ne da bi vedeli, so s tem nadaljevali in na novo osebno ustvarili neko izročilo. Nadaljevali so stoletno krščansko tradicijo Slovencev, vendar so jo tudi na novo, osebno uresničili. Z dejanjem so izkazali, kako se človek konkretno odloči za dobro in prav. Temu so sledili mnogi drugi in se odločali podobno. Verjetno sprva niso niti pomislili na to – toda svojo odločitev so plačali z najhujšim. O tem bi vedela vso resnico povedati pobočja Hrastniškega hriba. Ena od teh, ki se ni nikoli vrnila, je bila mlado dekle Merica Modrijan. Nekdo, ki je preživel Teharje, je pričeval, »kako so neko dekle vso zmrcvarjeno nesli iz bunkerja. Bil je prepričan, da je videl Merico« (J. Maček: Rovte v ognju vojne in revolucije, str. 77). Nastala je velika praznina, ko nikogar od njih ni več bilo. »Jeseni 1945 je k Modrijanovim prišlo neko dekle iz okolice Cerknice in prineslo Meričin plašč« (prav tam).
Veliko praznino je zapolnila velika bolečina. In neizjokane solze.
Tako je nastalo izročilo, ki mu še nismo našli imena; toda zaradi tega izročila naši ljudje, kolikor so preživeli, tudi po zmagi revolucije nikoli niso sprejeli komunizma, za njih je bil tujek in rakava tvorba, notranje so mu kljubovali – in ko je prišel čas, so iz tega izročila ustvarjali slovensko pomlad, državo Slovenijo.
Kultura, ali bolje, omika raste iz tega, da v času ponavljamo dejanja, s katerimi uresničujemo resnico, dobroto in lepoto. Mnoga pričevanja o naših pobitih dajejo o tem trdno poroštvo. Naj se tega zavedamo ali ne, toda od njihovega izročila – ki je demokratično in slovensko, plačano z veliko smrtjo – živimo še danes. Nadaljevanje tega izročila, namreč odločanje za to, kar je dobro in pravično, navsezadnje, odločanje za življenje – je tudi edini odgovor na preizkušnje našega časa.

Celotni nagorov škofa Antona Jamnika

30 – obletnica postavitve farnih plošč

81 – let od smrti pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu

23. avgust spomin na žrtve totalitarnih sistemov

Evropa je za vrednote in etiko občutljivejša kot ostali svet. Danes razumemo, zakaj. Za nami je strahovita izkušnja druge svetovne vojne, za nami so totalitarizmi dvajsetega stoletja. Dotedanjo kulturo, relativno demokracijo in relativno blagostanje je brutalno zamenjalo nepopisno trpljenje v obeh svetovnih vojnah in v revolucijah, bili so milijoni žrtvovanih življenj, bilo je nasilje in pomanjkanje, pozneje pa nesvoboda in diskriminacija. Groza te dobe je postala del evropske in tudi slovenske zgodovinske zavesti. Poseben del naše zgodbe pa so številna grobišča desettisočev žrtev povojnih pomorov, ki jih je zagrešila oblast, tudi pobitih fantov in mož v Češirkovem gozdu, že med vojno leta 1942.

Pogosto slišimo pozive, da je treba vse to čim prej pozabiti, posvetiti se sedanjosti in prihodnosti. To je nepremišljen, če ni nameren pogled vstran od etike, proč od temeljnih vrednot. Klici, naj se vendar že nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz “preštevanja kosti” iz masovnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe, kajti tukaj gre za osebe z imenom in priimkom, s svojo življenjsko zgodbo, ki so vredni spomina, ki so vredni našega spoštovanja in ljubezni.

Evropa vsako leto 23. avgusta posveča spomin, misli in čustva svojcem, znancem in prijateljem, ki so se tragično znašli v morilskih strojih nacizma, fašizma in komunizma. Danes je torej dan, ko skušamo tudi pri nas vsaj pri sebi poplačati del moralnega dolga tistim nesrečnim možem, fantom, ženskam in otrokom, ki so bili žrtve doslej najbolj tragične vojne na naših tleh. Še posebej se moramo spomniti mož in fantov iz Češirkovega gozda, nad katerimi je bil pred 81 leti storjen grozovit zločin že med vojno leta 1942, in vseh tistih nad katerimi je bil storjen zločin, hudodelstvo pošastnih razsežnosti po končani 2. svetovni vojni.

Pietetni spomin bomo posvetili tistim, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo, ne naslednja. Spomnili se bomo tistih, ki jim je bila ona noč zadnja. Onih, ki so umrli v grozi pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja. Pod roko, ki je v orgiji masovne moritve zadajala smrtne rane, ko je prožila razbeljeno strojnico, z okrvavljenim nožem rezala vratove zvezanih žrtev, še žive nesrečneže in nesrečnice porivala v brezna in za njimi metala granate. Vse to se je dogajalo na ukaz odgovornih oblasti v času, ko bi morali veljati zakoni, ko ni bilo več vojne stihije. V nekem povelju je celo zapisano, da se mora »čiščenje« opraviti čim prej, ker bo kmalu začela veljati amnestija (!).

Ko ni prostora za kosti mučencev iz Macesnove jame

Težko mi je pri branju pisem kakega od današnjih bralcev naših časopisov, ki te pokole odobrava, ali osebe na najvišjem položaju naše Republike Slovenije, za katerega so strahoviti zločini tema drugotnega pomena, ali pa tistih, ki v našem glavnem mestu ne najdejo prostora, da bi pokopali kosti mučencev iz Macesnove jame… Vsi na vodilnih položajih v našem aktualnem vodstvu se te tem izogibajo, ali pa ji diplomatsko ignorirajo. Kako majhni ljudje so to, kako kratkovidni, kako zaslepljeni v svojem pragmatizmu. Preprosto ni mogoče razumeti in se vživeti v temine človeka, ki ni sposoben toliko empatije, da bi se vživel, denimo, v predsmrtno grozo vsaj enega samega nedolžnega mladega fanta ali dekleta, si predstavljal obup staršev, ki so gledali mesarjenje svojih otrok, ko so čakali, da pridejo na vrsto še sami. Desettisoči pobitih… Za vsako od teh danes brezimnih številk je bil tedaj živ človek, vsak s svojo zgodbo, domala vsak je imel svojo družino, svoj poklic, svojo nadarjenost, svoje mesto v družbi. Imel je svoja upanja in veselja, ljubezni in bojazni, morda je imel nad seboj večjo ali manjšo krivdo, morda je samo verjel slabemu nasvetu, morda ni imel izbire, morda ni bilo ne enega ne drugega ne tretjega. Oni, ki danes odobrava poboje, pozablja, da je tudi sam dedič materialne in duhovne kulture, ki jo je nekoč soustvarjala ta strahotno kaznovana množica Slovencev. Če bi se odprl človeškemu čustvovanju, bi bil vsaj obmolknil. Težko je verjeti, da si je nekdo upal privoščiti sarkastično pripombo o preštevanju kosti na račun žrtev in tistih, ki si častno prizadevajo, da bi umorjenim nesrečnežem in nesrečnicam vrnili vsaj prastaro pravico do identitete in dostojnega groba.

Razčlovečenje žrtve je bilo prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor.

Vsi trije totalitarizmi so šli še korak dlje od maščevalnosti. Likvidirali, kot se je tedaj reklo, so tudi ljudi, ki so bili po vseh možnih, tudi njihovih merilih nedolžni, ki niso nikomur storili nič žalega, a se je nekomu zazdelo, da bi utegnili kdaj delovati kot nasprotniki novih režimov. Torej so jih pomorili »preventivno«, kot se je to zgodilo v Češirkovem gozdu. Človeku, ki se ga je oblast odločila znebiti, so najprej odvzeli dostojanstvo človeškega bitja. S tem so žrtvi ukinili tudi status človeškega bitja. Bitja, ki mu med drugim dolgujemo sočutje, ker je eno naših, naše vrste.

Razčlovečenje žrtve je bilo torej prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor. Zato je bilo treba človeka ponižati, preimenovati. V povojni Sloveniji je postal izdajalec, okupatorjev sodelavec, vojni zločinec, črnoborzijanec, kulak. Kot tak je izgubil vse pravice, tudi pravico do sočutja. Tako označen nesrečnež četam krvnikov ni več zbujal moralnih pomislekov. Njihovo strahotno delo je bilo lažje. Vendar je groza umorov, ki so jih opravljali na ukaz, nekaterim vseeno šla do živega. Te ljudi so psihiatri videvali še dolga leta.

Danes po svetu in pri nas umirajo še zadnji udeleženci tega strahotnega početja. Mnogi z olajšanjem pomislijo, češ, s tem bo v kratkem konec tudi moreče sence, ki visi nad narodom, ki je dedič teh grozot. Nekateri mislimo drugače. Mislimo na grenkobo krivic, ki so prizadele tudi naslednji in morebiti še en rod Slovencev. Mislimo na spremenjene moralne standarde današnjega rodu Evropejcev in Slovencev. Ne vemo, ali naj del krivde pripišemo moralnemu bremenu treh totalitarizmov. Drago Jančar, je v delu Temna stran meseca zapisal, da je »zadnji veliki zločin totalitarizmov bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.« Zgodovina je polna zgledov o tem, kako nevarno je tako prepričanje.

Spomin na grozljive zločine 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine.

Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako - ne dovolj pregledan, neovrednoten - izrinili iz naše zavesti, če ne bomo to storili s pietetnim pokopom žrtev in s spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev - če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.

Drago Jančar – Ničesar ne smemo pozabiti

Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časa po prvi svetovni vojni - Nikoli več! Vredno je prebrati še nekaj misli Draga Jančarja o povojnih pomorih: Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati ... Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.

Vedeti moramo, da so del naše zgodovine in današnje zavesti tudi Rog, Goli otok, Teharje in Šterntal, stotine neznanih grobišč, ljubljanski in mariborski zapori, ženska taborišča Rajhenburg in Ferdrenk ... Tudi iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji. (Temna stran meseca).

Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije.

Očiščenje spomina- Vabilo papeža Janeza Pavla II. in tedanjega kardinala Ratzingerja ob svetem letu 2000

Med znamenji, "ki so lahko zelo primerna za to, da moremo živeti odlično milost jubileja z večjo poglobljenostjo", našteva bula o napovedi svetega leta 2000 Incarnationis mysterium (29. novembra 1998) tudi očiščenje spomina. To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj - če je pravično - vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost… in pomeni dejanje poguma in ponižnosti" (Communio 2000, 5), je zapisano v uvodnem delu dokumenta "Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklost", ki ga je pripravila posebna Mednarodna teološka komisija na predlog njenega predsednika kardinala Ratzingerja, pozneje papeža Benedikta XVI.