Je res kriv Bruselj?

Kmetijstvo | 21.06.2023, 09:19 Robert Božič

Predvidoma konec tedna naj bi se odvil nov krog pogajanj med kmeti in predstavniki Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano ter Ministrstva za naravne vire in prostor. Potem ko je na zadnjem srečanju vendarle prišlo do preboja pri nekaterih ključnih vprašanjih, med drugim tudi glede uvajanja obveznih režimov Natura 2000, pa skrbi, ker so nekaj dni kasneje predstavniki okoljskega ministrstva v svojih novih izjavah obljube »požrli«.

Na dogajanje so se z rednim nedeljskim razmislekom, ki ga objavijo na FB profilu, odzvali na Zvezi slovenske podeželske mladine. Razmišljanje je napisala Doris Letina, vodja področja za mlade kmete in kmetijsko politiko, v nadaljevanju ga objavljamo v celoti.

Zadnjih nekaj let sem imela možnost spremljati dogajanje v kmetijski politiki doma, v nekaterih tujih državah in na ravni Bruslja. Izgovarjanje držav članic na Bruselj in obratno je stalnica na kmetijskem političnem parketu. Kljub temu je opazovanje dogajanja v Sloveniji v povezavi s skupno kmetijsko politiko, Naturo 2000 in tako dalje, boleče in me vsakič znova pusti brez besed.

V primeru Skupne kmetijske politike je Evropska komisija namensko dala možnost državam članicam, da same oblikujejo ukrepe, ki so prilagojeni na njihove naravne danosti in s katerimi lahko spodbujajo lokalno kmetijstvo. Evropska komisija pa je oblikovala dobre kmetijske okoljske prakse, ki so podlaga za izvajanje plačil, ampak tudi te pogoje država članica lahko prilagodi.

Zahteva Evropske unije za obvezno pokritost tal med 15. novembrom in 15. februarjem za 80% površin na kmetijskem gospodarstvu vpliva na veliko kmetov. Slovenija je to obvezo prevzela v celoti, medtem ko je Avstrija vključila listo izjem za najrazličnejše kulture, predvsem v sektorju zelenjave, Nemčija pa je za površine, ki so čez zimo preorane določila nadomestno obvezno pokritost v jesenskem času. Medtem ko se bodo zaradi odločitve naših uradnikov slovenski zelenjadarji in pridelovalci krompirja znašli v velikih težavah, bo imel ukrep v Avstriji in Nemčiji le minimalne vplive. Smešno pa je, da je bila iz Bruslja vsem državam naročena ista zahteva pogojenosti... Ukrep DKOP 6 (ki je del pogojenosti in ga mora izvajati prav vsak kmet), je le eden izmed primerov.

Da se kmetijska politika v tujini dela z drugačnimi cilji in premišljeno, potrjuje tudi statistika sodelovanja kmetov pri okoljskih ukrepih. V Avstriji kar 81% vseh kmetij, ki oddaja subvencijske vloge, sodeluje tudi pri prostovoljnih okoljskih ukrepih drugega stebra. Pa v Sloveniji?

Cilje je najlažje doseči, če odgovornost preložiš in nekatere kmete obvežeš, da ukrepe izvajajo. Ni pa najlažja pot vedno najučinkovitejša.

Kmetijska politika v Avstriji je plod mesecev in let usklajevanj na vseh ravneh, iskanja rešitev, pogovorov s kmeti in strokovnjaki oziroma s tistimi, ki jih zakonodaja prizadene. Vključevanje deležnikov, ki sem ga sama spoznala v tujini, ne deluje po principu »tukaj je nov dokument s 1000 stranmi, nekaj stvari se je spremenilo«.

Odločevalci se ne trudijo poznati vseh podrobnosti, njihova naloga je vedeti, na koga se obrniti in oblikovati najboljši možni kompromis.

Dober zakon je tak zakon, ki ga ob objavi podpre ne le resorni minister, pač pa tudi predstavniki sektorja. Bruselj ni kraj prikimavanja evropskim uradnikom, kjer domača politika govori proti domačemu kmetijstvu. Uspešna država v Bruselj pride z dodelanim mnenjem, govori z enim glasom in se bori za lastne specifike. Zveni precej oddaljeno, mar ne?