Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Anton Lesnik (foto: Osebni arhiv)
Anton Lesnik | (foto: Osebni arhiv)

Anton Lesnik: Od nekdaj je v meni glasba gozdov.

Naš gost | 15.05.2023, 11:54 Nataša Ličen

V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da beseda lesnik opisuje škrata, ki se skriva v drevju. Anton Lesnik se tudi sam velikokrat hudomušno sklicuje na to razlago. Rodil se je sredi gozda, v družini je bil lastnik manjšega dela gozda sicer le stari oče, ki je imel manjšo kmetijo, so pa gozdovi Antona Lesnika vseskozi obdajali, bili so vsenaokrog, v njih je odraščal, se igral. Rodil se je v vasi Plešivec, visoko pod vrhom Uršlje gore.

"Ko sem se rodil je bilo v zaselku samo nekaj stavb. Živeli smo v manjši leseni hiši, namenjeni gozdnim delavcem. Življenje je bilo zelo skromno, na višini tisoč metrov nad morjem. Vendar smo se kmalu preselili, nižje, bližje dolini. Leta zgodnjega otroštva so pustila v meni močne neizbrisne spomine. O ljudeh, naravi, to se je tako močno vtisnilo vame, v mojo dušo, v moj um. Spominjam se, kako sem iz ruševin reševal majhne smrečice in jih sadil v zemljo. Zdelo se mi je, da jih je treba rešiti in to mi je bilo všeč."

Drevesa so naši prijatelji na poti k Bogu, je misel, ki jo je znanec slišal na radiu. Poetična, skoraj pravljična misel.

Vaš oče je bil rudar. Zagotovo ste opazovali težo tega poklica in tudi sami zelo zgodaj kot najstnik začeli z delom z lastnimi rokami.

"Najprej sem kot otrok opazoval delo na kmetiji. Vse so opravljali ročno, seveda sem pomagal, kolikor sem lahko kot otrok, pri košnji ali ko sem pasel živino. V rudniku pa je oče začel delati ob preselitvi v Črno na Koroškem. Bila je revščina in spominjam se, kako me je strašila misel po koncu osnovne šole, da bodo starši imeli z nadaljevanjem mojega šolanja stroške. Odločil sem se da grem delat, začel sem kot vajenec v trgovini z železnino, ker pa sem se počutil ujetega, sem odšel na gozdno upravo, jih vprašal, če me vzamejo na delo? Petnajstletnik sem tako vstopil v gozd, delal v dolini na meji z Avstrijo, proti Olševi. Vsak dan sem od doma do Koprivne prehodil petnajst kilometrov."

Takrat ste torej že, dovolite mi ta izraz, "maturirali v gozdu", potem pa šli tudi uradno na izobraževanje, najprej v Postojno, potem v Ljubljano.

"Dobil sem štipendijo in odšel na Srednjo tehnično gozdarsko šolo v Postojni. To je bila edina gozdarska šola takrat. Najprej sem živel v internatu, pozneje pa, ker se nisem počutil najbolje, moral sem celo za nekaj časa v bolnišnico, ko sem se vrnil v šolo, vprašal domačega župnika, ki je bil takrat Franc Bole, ali ve za kakšno sobo? In, pristal sem kar pri njegovi mami. Takrat je bil g. Bole zelo znana osebnost, pri njem so se v župnišču zelo radi zbirali mladi. Mladinski dom je bil prazen, vsi so bili pri župniku. Za tiste čase je bil napredne elektronske naprave, ki jih je uspel pripeljati iz sosednjih držav, to je seveda mlade zanimalo in pri njem je bilo vedno živahno.

      Kot se je treba potruditi za dialog s človekom, se je treba potruditi tudi za dialog z naravo.

Spominjam se sošolca, mladega aktivista, ki mi je nekoč dejal, naj pridem popoldne na sestanek, da bom pisal zapisnik. Pa sem šel, čeprav nisem vedel kaj bo tam, no, in kmalu ugotovil, da gre za ustanovni sestanek marksističnega krožka. Rekli so, da vedo za moje bivanje pri mami postojnskega župnika in da bi lahko kdaj kaj povedal. Zaskrbelo me je, da bodo izvajali pritisk, imel sem kar stisko, kaj bodo zdaj hoteli od mene. Vendar me niso več klicali na sestanek."

Pogled na vrhove smrekovega gozda, na igro meglic. Prostor, ki je nam tako dosegljiv, da ga včasih niti ne opazimo več.
Pogled na vrhove smrekovega gozda, na igro meglic. Prostor, ki je nam tako dosegljiv, da ga včasih niti ne opazimo več. © PixaBay

Anton Lesnikse je rodil visoko v hribih, nad 1000 m višine, v Razborju nad Slovenj Gradcem, v koroških koncih, kar je vanj trajno vtisnilo globoko navezanost na naravo. Obkrožala ga je in morda je ta zgodnja očaranost vzrok za njegovo tudi poklicno predanost in skrb do gozdov. Oče je bil rudar v rudniku svinca in cinka v Mežici, spreten in vsestranski človek, ki je rad priskočil na pomoč. To je prenesel na sina, na g. Antona, ki vrednote življenja predaja naprej, zdaj že svojim vnukom. Diplomir je na oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, se specializiral za nego krajine in okolja, na Gozdnem gospodarstvu je med drugim skrbel tudi za stike z javnostmi.

Močan premik je v njegovem življenju naredila knjiga Badena Powella "Skavt", zaradi katere je po že taborniški izkušnji zavzeto sodeloval pri ustanavljanju Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, bil na prvem ustanovnem srečanju na Teološki fakulteti in za več let odigral ključno vlogo načelnika slovenskih skavtov in skavtinj. Danes je aktiven v bratovščini odraslih skavtov. Pri svojem delu je veliko pozornosti posvetil lastnikom gozdov. Spodbujal in se zavzemal za sonaravni način upravljanja z gozdom. Gozdna pedagogika je področje, ki se mu zdaj najbolj posveča, s predavanji, različnimi zelo odmevnimi javnimi nastopi. Poleg širše vključenosti v skupnost je dejaven tudi v župniji, član župnijskega pastoralnega sveta v ljubljanski stolnici.

Gozdovi so bili pri vas vedno v ospredju. Kakšna je bila vizija vašega dela, oziroma poklicanosti? Kaj ste v gozdovih želeli spremeniti ali poskrbeti, da bi se prav ravnalo z njimi?

"Študij na fakulteti je bil obsežen, predmeti so bili zelo različni, deloma biološke, deloma zelo tehnične vsebine, od geodezije do gradnje gozdnih cest, mehanike, strojništva, zelo inženirski študij je bil, celo s predmeti ekonomske narave. Zelo me je pritegnil profesor dr. Dušan Mlinšek, znan gozdarski strokovnjak tudi v svetovnem merilu. Za tiste čase je imel poseben način dela s študenti in tudi njegova predavanja so mi bila zelo zanimiva.

Zgodovinsko gledano so takoj po vojni naši gozdovi pretrpeli ogromne posege, takratna oblast je z izvozom lesa v tujino hotela pridobiti finančna sredstva. Ustanovili so tako imenovane brigade, v katere so vključili vse mogoče ljudi, tudi takšne, ki niso bili vajeni gozdnega dela. Ingoličeva knjiga "Šumijo gozdovi domači" pripoveduje o teh velikih sečnjah. Žal s tem lesom niso ravno gospodarno ravnali, mnogo ga je tudi propadlo, po skladiščih, v pristaniščih in na ladjah. Skratka, akcija je bila tudi ekonomsko katastrofa, da o gozdovih sploh ne začnemo govoriti. To se je potem po zaslugi zavednih gozdarjev iz tistega časa le preobrnilo, da so uspeli vplivati na oblast tako, da se je s tem prenehalo in da so uvedli zakon o gozdovih, ki je določal gozdnogospodarsko načrtovanje, načrtno se je odločalo o sečnji, ki je bila omejena s količino naravnega prirastka. Prepovedali so celo pašo v gozdovih, v tem smo bili po svetu razglašeni kot unikum.

Slaba stran tega pa ni bil dorečen odnos z lastniki gozdov, niso mogli sami upravljati z gozdovi, držati so se morali ukazov gozdnega gospodarstva, kjer so imeli škarje in platno v svojih rokah. Pri poseku lastnik ni imel besede. To je bilo seveda tudi odvisno od ljudi, kako so gozdarji ravnali v stikih z lastniki, so bili razumevajoči, se je med njimi kljub vsemu razvila kreativna ustvarjalna zavest o tem, kako ravnati z gozdovi. Ker, če ti nekomu ukazuješ, s tem dosežeš popolno pasivnost ali pa, čeprav na tiho, nasprotovanje. Samo to dvoje je mogoče in to se je dogajalo., kar pa je bila slaba stran."

Gozdna pedagogika in duhovnost v gozdu sta področji, ki se jima g. Anton Lesnik zdaj najbolj posveča.
Gozdna pedagogika in duhovnost v gozdu sta področji, ki se jima g. Anton Lesnik zdaj najbolj posveča. © PixaBay

Pred grobim posegom po koncu vojne so bili naši gozdovi mešani, pozneje smo vanje v prevelikih količinah vnesli smreko in povsem spremenili podobo krajine.

"Ja, vnašanje smreke v naš prostor ima dolgo zgodovino. Začelo se je že na Pohorju, kjer je bil davno nazaj mešani gozd z veliko listavci. Z golimi poseki so nastale velike frate. Po poseku so tla požgali, velike količine pepela so služile za gnojilo, in med mladimi smrekami so vmes posejali žito. Smreka hitro raste in nastali so čisti smrekovi pohorski gozdovi, ki so ga ljudje sicer lepo sprejeli, se je pa pojavil kar velik problem zaradi debele plasti kislega humusa, ki je onemogočal pomlajevanje gozda."

Kako šumijo gozdovi? Kjer so smreke, poje drugače kot med listavci.

"Glasbi gozda sem od nekdaj prisluhnil. Šumenju vetra. Tudi skozi smrekove gozdove veter lepo zašumi in ustvari čudovito glasbo. K sreči se slovenska krajina ni tako hudo spremenila zaradi vnašanja smreke. Ljudje se kmalu niti niso več spominjali, kakšni so bili gozdovi v preteklosti. Po novem zakonu o gozdovih iz leta 1993 je imel lastnik aktivnejšo vlogo. Z lastniki gozdov je treba sodelovati, jim prisluhniti, komunikacijski izziv je bil zelo pomemben. S tem sem se soočil, ko sem postal vodja oddelka za stike z lastniki gozdov. Ena izmed aktivnosti, ki sem jih začel in ki se še vedno odvij, je bil izbor in nagrajevanje najbolj skrbnih lastnikov gozdov, pripravil sem tudi še vedno uveljavljene kriterije nagrajevanja. Na vseh štirinajstih območnih enotah se vsako leto sproti izbere najbolj skrbnega lastnika gozdov, ki se ga na sklepni prireditvi tudi predstavi. Še danes je to tudi medijsko zelo odmeven dogodek."

Ste tudi s tem širše vplivali na boljše razumevanje gozda?

"Verjamem, da smo, čeprav te stvari ne gredo na hitro in naenkrat. To je dolgoročna naloga. Že takrat sem to delo imenoval od trnja do zvezd. Ljudje marsikdaj mešajo, gozdna gospodarstva so podjetja z državno koncesijo za posek, Zavod za gozdove pa ima nalogo načrtovanja in usmerjanja gospodarjenja z gozdovi. Spremembe se vpeljujejo postopoma, po korakih. Marsikaj je bilo treba razčiščevati, vsekakor ne gre čez noč. Glavni stik z lastniki gozdov ima revirni gozdar. Z njimi sem se sam največ srečeval na seminarjih, izobraževanjih, kjer smo se tudi učili soočali primernega komuniciranja z lastniki gozda, da po eni strani prisluhneš njihovim potrebam, razmeram, po drugi strani pa predstaviš priporočila stroke, kaj je najboljše za gozd."

Mislim, da smo delali v pravi smeri, trudili smo se. Seveda so bile tudi pomanjkljivosti. Največ, kar sem si želel je doseči zavedanje, da se učimo vedno in vseskozi, vedno smo učenci. To sem spoznal tudi sam. Vedno sem in moram biti učenec, tako drugače postavljamo vprašanja, kot pa če mislimo, da vse vemo in postavljamo trditve, ukaze. 

Delujete v Pro Silvi?

"To je mednarodno združenje. Pri nas je bilo ustanovljeno na pobudo slovenskih uveljavljenih gozdarskih strokovnjakov. Vanj je uradno vključenih petindvajset držav. Temeljna zakonitost je sonaravno gospodarjenje z gozdovi, razvoj praks sonaravnega gospodarjenja. Da se upoštevajo vse drevesne vrste, ki jih gojimo na njim prilagojenih rastiščih in da ne uvajamo tujerodnih vrst. Potem je temeljno načelo tudi naravno pomlajevanje. In, da je treba gozd upoštevati kot zaokrožen ekosistem. Po korakih in s trudom se jih lahko uveljavi. Golosek v sonaravnem gospodarjenju ni sprejemljiv. Gozd je kot pester ekosistem naravna dobrina, ki ima svoje notranje naravne zakonitosti. Z gospodarjenjem posežemo vanj, važno je, kako. In, tu so načela Pro Silve gotovo tista, ki najbolje odgovarjajo na to."

Uveljavljate se vse bolj tudi kot pripovedovalec, kakšno je ozadje gozdne pedagogike, kjer ste danes najbolj aktivni?

"Zgodbe in pravljice imajo svoj pomen, pritegnejo poslušalce in skozi pripovedovanje zgodb lahko povemo marsikatero resnico in dejstvo. Mogoče se kakšnemu resnemu strokovnjaku to zdi nenavadno, vendar sem v svoji praksi spoznal, da je to še kako dobrodošlo. Pravljic in zgodb je veliko. Najti je treba tiste, ki se nanašajo na naravo, na gozd. Pohorskih pravljic recimo je veliko, ob pravljicah in zgodbah se potem pogovarjamo ter spoznavamo nove vidike. Skozi pravljice se učimo, zmeraj se moramo učiti."

Za primerjavo, Izraelci so se z velikim trudom dokopali do treh odstotkov gozda, mi ga imamo po nekaterih ocenah skoraj blizu osemdeset odstotkov vseh površin države, pa dreves niti ne opazimo, gremo mimo njih.

Ob vseh aktivnostih se tudi član Komisije za tematske poti v sklopu turistične zveze Slovenije.

"Tematskih poti je več sto po vsej Sloveniji. Poleg planinskih poti, ki so urejene s posebnim zakonom, tematskih poti ne ureja poseben zakon, zaradi tega jih je veliko nastalo spontano in jih je veliko tudi propadlo. Zdaj se trudimo urediti to področje, da bi vpeljali nekakšno upravljanje teh poti, in bi bil nekdo zanje odgovoren, jih vzdrževal, da bi bile "žive" in bi služile svojemu namenu in so vpeljane tudi v turistično ponudbo."

Koliko teh ste prehodili?

"Oh, to bi težko zdaj kar stresel iz rokava. Nekaj sem jih že v času redne službe, prav tako sem v sodelovanju s Turistično zvezo vsako leto pripravil seminar o eni izmed teh poti. Ob Dnevu zemlje smo tudi redno predstavljali gozdne učne poti. Skratka, veliko je tega. "

Kaj pa duhovnost v naravi?

"Boga najdemo tudi, ko smo sredi gozdov, ko nam ti zapojejo, zašumijo. Koliko tega lahko doživimo, če bi le znali sprejeti. Treba se je potruditi, da to doživimo in se znati najprej umiriti. Nekoč sem govoril o dialogu z naravo, naj povem takoj na začetku, da ne gre za poosebljenje narave, da ne iščemo narave kot božanstva samega po sebi. Ampak, da v naravi iščemo in vidimo Stvarnika. To je duhovnost v srečanju z naravo. Če se potrudimo, nam prinese najprej notranjo umiritev, ki jo pogrešamo v življenju, saj vidimo, koliko govorimo o stresu, pa o raznih drugih težavah. Zaradi naglice in vsakodnevnih pritiskov na delovnih mestih, v odnosih z ljudmi in tako naprej. Srečanje z naravo lahko prinese mir, vendar kot pravim, se je treba za to potruditi. Kot se je treba potruditi za dialog s človekom, se je treba potruditi tudi za dialog z naravo. Poslušati, opazovati, zaznati dotik. Skozi vsa ta čutila dojemamo, doživimo in iščemo Stvarnika."

Več zelenja se skuša vnesti tudi v mestna okolja?

"V Sloveniji živimo razmeroma zelo blizu gozdov, kar je neprecenljiva dragocenost. V Švici mi je tamkajšnji gozdar nekoč dejal, da je zanje gozd tako dragocen kot mestna Opera. Tako zelo ga cenijo. Pomislite, da lahko iz tega vsakodnevnega ritma doživiš vse tisto, kar sva prej govorila, da ni treba spet z avtom potovati, da pridemo do gozdnih površin. Biti spet izpostavljen stresu v kolonah na avtocesti in tako naprej, ampak gremo lahko kar peš ali s kolesom, v mestni gozd. Kakšna dragocenost je to!"

"Do dreves imamo različen odnos. Slišal sem, da v eni od indijskih skupnosti ljudje, preden posekajo drevo, pokleknejo predenj in ga prosijo odpuščanja. Poetičen, skoraj pravljičen odnos. Učenci smo tudi v odnosu do dreves, odkrivajmo kaj vse se lahko še naučimo od njih. V vsakdanjem življenju hodimo skozi parke, hodimo skozi drevorede in jih ne zaznamo. Poleti pod njimi iščemo senco, ja včasih se jih tudi ustrašimo. Bojimo se, da bi jih veter podrl in bi padla na streho, Bog ne daj, na avto. Drevesa so lahko tudi žrtev napačne nege v mestnem okolju. Včasih jih tako nestrokovno obrežejo, da so povsem oskubljena s štrclji tu in tam, takrat smo priče neustrezni negi dreves v mestih. Upam, da se bo s takšnimi nestrokovnimi posegi prenehalo. Nekateri temu zmotno rečejo pomlajevanje dreves, da bodo tako pognale nove veje, morda res, toda te bodo šibke in nekakovostne. Upam, da bodo poslušalci ob pogovoru začutili nekaj navdušenja za gozd, se preobuli in odšli poslušat gozdove."

Naš gost
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...