Slovenski škofje | (foto: SŠK)
Slovenski škofje voščijo in vabijo na goro
Cerkev na Slovenskem | Rok Mihevc
"Po tej poti ne hodimo sami, ampak v tesni navezi z Njim, ki pozna pot in gleda cilj," je le ena od misli iz velikonočnega voščila slovenskih škofov. Zapisal ga je celjski škof Maksimilijan Matjaž.
Dragi bratje in sestre v Kristusu! Praznujemo najlepši in največji praznik človeštva, praznik zmage življenja nad smrtjo, praznik velike noči. Jezus je svoje učence že pri zadnji večerji povabil, da jih bo po vstajenju pričakal na gori v Galileji. Tam se jim bodo odprle oči, da bodo lahko videli dlje in spoznali pomen dogodkov, ki so se zgodili v Jeruzalemu.
Gora je bila že v Stari zavezi kraj, kjer se Bog razodene Mojzesu in mu izroči deset besed, da bi lahko človeštvo živelo v zavezi miru s Stvarnikom in med seboj. Na gori in ob njej so se preroki in ljudstvo učili prepoznavati njegovo moč in lepoto, ki jih presega, a vendar privlači, ker v njej slutijo tudi svoj lastni izvor in cilj. Tri od svojih učencev je Jezus pred trpljenjem popeljal na goro, kjer jih je pokril oblak in so v njem zaslišali glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, ki sem ga vesel. Njega poslušajte«. Prepoznali so Boga kot Očeta, ki mu je mar za vsakega od njih.
Bog ne odpravlja trpljenja in smrti, obsije pa z lučjo ti dve skrivnosti človeškega bivanja. Ta luč je njegov klic in obljuba, da bo z nami vse dni do konca sveta.
Pot na goro in spust z nje je podoba človeškega življenja. Pomaga nam razumeti velikonočno skrivnost. Bog ne odpravlja trpljenja in smrti, obsije pa z lučjo ti dve skrivnosti človeškega bivanja. Ta luč je njegov klic in obljuba, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vendar ne v obliki sile in moči, pred katero bi moral človek trepetati, ampak v podobi bližine in lepote, v kateri se človek počuti ljubljen in varen. Z vstopom Božjega Sina v človeško smrt, sta tudi smrt in trpljenje postala del poti iz starega v novo, iz človeškega v Božje. Po tej poti ne hodimo sami, ampak v tesni navezi z Njim, ki pozna pot in gleda cilj.
Dragi bratje in sestre, to vero v moč in lepoto Božjega življenja želimo škofje deliti z vsemi prebivalci naše domovine ter z vsemi rojaki v zamejstvu in po svetu. Naj veselje velikonočnega praznika okrepi vse ostarele, bolne in osamljene, vse begunce in nemočne ter vse, ki ste daleč. Kristus je vstal in živi za vse. Aleluja!
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof
