Pepeljenje | (foto: Župnija Marijino oznanjenje)
P. Christian Gostečnik: Post je milostni čas, ko lahko začnemo drugače, začnemo znova. #video
Duhovnost Nataša Ličen
V postu svete maše prenašamo iz frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani. V sredo, na pepelnico, je študentsko sv. mašo, ki jo je glasbeno obogatil zbor Mladost Pesem Prijateljstvo, daroval prof. dr. p. Christian Gostečnik. V pridigi je zbrane v cerkvi in prek radijskih valov nagovoril s pomenljivimi besedami.
»Post je ureditev svojega doma. Doma svojega telesa, doma svojih odnosov. Doma, kjer zares bivaš v vsej polnosti. To si ti. Tvoji prijatelji, tvoji soštudenti, tvoji starši, fant, dekle, stari starši, kdorkoli v tvojem življenju, ki ustvarja tvoj dom, domačnost.«
Najmočnejša dela, ki jih narediš sočloveku, so tista, da ga ne kritiziraš več vsevprek.
Spoštovanje
»Lahko bi celo rekli, da je post sestavljen iz treh bistvenih komponent. Iz spoštovanja. Spoštovanja do svojega telesa. Kaj vse mi danes počnemo s temi telesi? Včasih jih zakajamo, nažiramo, utapljamo, stradamo. Samo, da bi bilo to telo vitko, lepo.
Post je milostni čas, ko lahko preurediš svoje življenje, ko lahko začneš drugače, ko začneš znova.
Pa ne samo to, velikokrat zato, da bi utišali notranje najgloblje hrepenenje po ljubezni in po odnosu, ki ga nismo sposobni. Zato ustvarjamo vsemogoče rituale, da bi utišali to telo, ki hrepeni po ljubezni, ki hrepeni po svetem in drugačnem, po najglobljem.«
Za koga moliš?
»Druga komponenta vsakega posta je ljubezen. Za koga moliš? Kdo je v tvojem svetu tisti človek, ki mu boš posvetil molitvene, ne samo obrazce, ampak misli, želje, kričanje v nebo, da bo bolj tvoj?, da boš ti z njim zaživel novo življenje.
Če sebe ne urediš, kako lahko daruješ sebe drugemu, če sebe ne urediš in sebe ne spoštuješ in sebe nimaš rad, kot vemo, zelo težko privabiš kogarkoli v svoj odnos. Pomeni, da očistiš svojo notranjost, vsega tistega, kar te ovira na poti k drugemu, vse od zavisti, ljubosumja, včasih tistih težkih čutenj, ki jih nosimo v sebi, neodpuščanja, celo sovraštva. To nas tako globoko ovira in zavira. In molitev je tista, ki nam najgloblje uresničuje in pomaga, da očistimo svoje srca, očistimo svojo notranjost.«
Vsak od nas pa v svojem srcu najmočneje ve, da sta iskrenost in ponižna molitev pa morda tisto, ki najgloblje očiščuje.
Darovanje
»Že res, da smo mi tisti, ki vstopamo v odnos. Že res, da so oni ljudje, ki so z nami v tem odnosu tudi bistveni, najmočnejši pa je vedno odnos, ki edini zdravi, odnos z Bogom, odnos do sebe, odnos do drugega. Tako dobro vse to vemo, in post je tisti, ki nam tukaj prihaja z največjo močjo nasproti, da začnemo znova in drugače. Saj ne gre samo, da odrinemo par kovancev. Najmočnejša dela, ki jih narediš sočloveku, so tista, da ga ne kritiziraš več vsevprek.«
»Sposobni smo tu in tam dobesedno odreti drug drugega, sploh kadar ga ni poleg. Kritiziramo osramotimo, ponižujemo. Kaj ni največji dar darovati človeku njegovo dostojanstvo? Mu dati nazaj spoštovanije in ljubezen, ga razumeti v njem samem, mu dati globoko sočutje? To so tisti darovi, ki smo jih lačni, žejni smo jih. Lakota in žeja nas tu in tam dobesedno ženeta vsevprek in vsepovsod, samo da bi dobili osnovno pozornost, ljubezen, sočutje. Jih lahko ti daš?, pa je danes izziv posta.«
Največja naloga
»Kaj je tisto najgloblje, kar veš, da bi moral storiti, že zdavnaj, najtežje, pa še nisi storil? Do bližnjega, do sebe, do Boga? Pa natančno veš, da tvoja pot lahko postane zelo drugačna, če storiš ravno to, najtežje. Včasih je odpuščanje, včasih molitev, včasih obisk koga? Včasih topla beseda komu, ki mu je že dolgo nisi dal, nekaj kar spremeni tebe, tvoj odnos in svet, v katerem živiš.«
