Škof Štumpf: Danes so vse vse krajevne cerkve v Evropi znašle ponižane, uboge

Slovenija | 07.02.2023, 17:46 Alen Salihović

V Pragi se je v nedeljo začelo celinsko zasedanje sinode za Evropo. Na njem v živo sodeluje 200 udeležencev, še dvakrat toliko pa na daljavo. Našo krajevno Cerkev v Pragi zastopajo podpredsednik Slovenske škofovske konference in soboški škof Peter Štumpf, celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki je odgovoren za sinodo v Sloveniji, sociolog Igor Bahovec in sestra Anja Kastelic.

Škof Štumpf je v izjavi za naš radio izrazil veselje nad odprtostjo delegatov iz vseh krajevnih Cerkva v Evropi. Ob dopoldnevih vsaka od njih predstavi sinodalno pot, ki jo je do zdaj prehodila in ugotovitve. O vtisih drugega dne zasedanja pa je dejal: »Danes so vse vse krajevne cerkve v Evropi znašle ponižane, uboge, zdesetkane pred Gospodom Jezusom in pred človeško družbo in tudi na tej sinodi sedaj zrejo svojo raztrganost, ki so jo povzročile mnoge zlorabe, stoletja moči oblasti cerkvenega vodstva in tudi vplivov družbe na Cerkev. Zato so vse krajevne cerkve sedaj prišle skupaj v Prago, da druge drugo pogledajo, kaj se je zgodilo, si podelijo bolečino, se opogumijo za spreobrnjenje, spravo in pokoro in zato je v Pragi res pretresljivo to srečanje bratov in sester cerkva Evrope, ker nekako vsi poskušamo čutiti kot eno, kot skupnost, ki veruje, ki išče svojo sinodalno pot.«

Slovensko poročilo sta v Pragi predstavila celjski škof Maksimilijan Matjaž in Anja Kastelic. Kot nam je sporočil škof Štumpf sta slovenska predstavnika edina do sedaj  na sinodi govorila v imenu mladih. »Imela sta zelo dobro predstavitev imela, ki je zbudila pozornost vseh sinodalnih udeležencev,« nam je sporočil škof Štumpf.

Tudi nadškof Martin Kmetec je predstavil sinodalno pot v Turčiji. "Med sonodalnimi udeleženci je naš rojak deležen posebne pozornosti, saj je nadškof zelo preizkušene Cerkve. Vse je pozval k spoštovanju in ohranjanju apostolske vere in edinosti Cerkve," nam je sporočil škof Štumpf.

Izjava škofa Petra Štumpfa za Radio Ognjišče

Evropsko celinsko sinodalno srečanje smo pričeli v nedeljo, 5. februarja zvečer s sveto mašo. Že ob prihodu je bilo čutiti zelo veliko dobre volje, pozornosti in odprtosti delegatov iz vseh evropskih cerkva. Nekatere sem poznam že iz drugih mednarodnih forumov.

To sinodalno srečanje je zame posebna izkušnja bratskega občestva, ki je prišlo skupaj, da bi od Kristusa prejeli življenje, si ga podelili drug drugemu in ga delili po naših cerkvah in občestvih. Sinoda je torej poslušanje Svetega Duha, ki nam govori o poteh, kako priti do življenja v Kristusu. Zame je nekaj povsem novega to, da v času sinodalnega srečanja in razprav tudi veliko molimo. Vsaka krajevna Cerkev je namreč pripravila svojo molitev. Te molitve so čudovite, glasbeno tudi opremljene, seveda v duhu tamkajšnje krajevne tradicije, in tudi cerkve liturgije ali kulture. Ob dopoldnevih namreč vsaka krajevna Cerkev v petih ali šestih minutah predstavi svojo sinodalno pot, ki jo je sedaj prehodila in pri tem izpostaviti prednosti, ki so se nakazale na tej poti. Po petih predstavitvah tako vedno pride na vrsto molitev. To daje vsem našim razpravam

in srečanjem izjemno čudovitost. Med nami se čuti, da smo si blizu in res bratje in sestre v Kristusu.

Kaj je moj prvi vtis v tem drugem sinodalnem dnevu? To, da so se vse krajevne Cerkve v Evropi znašle ponižane, uboge, zdesetkane pred Gospodo Jezusom in pred človeško družbo, in sedaj v ogledalu zrejo svojo raztrganost, ki so jo povzročile mnoge zlorabe, stoletja moči in oblasti cerkvenega vodstva in zato so vse krajevne Cerkev sedaj prišle skupaj, da druga drugo pogledajo, kaj se je zgodilo, si podelijo bolečino, se opogumijo za spreobrnjenje, spravo in pokoro.

V Pragi je zares pretresljivo to srečanje bratov in sester Cerkva Evrope. Najbolj pa to, da sta med nami tudi katoliška Cerkev iz Ukrajine in Rusije. Sedaj dve sovražni deželi, pa vendar v obeh ena katoliška Kristusova Cerkev, ki pa se ne sovraži, temveč moli skupaj, prosi Boga za mir skupaj in se pogovarja skupaj, kako ena drugi pomagati deliti življenje na tej sinodalni poti.

Kakšni so prvi vtisi glede evropske sinode v Pragi v primerjavi s Cerkvijo na Slovenskem? Tako sedaj v Pragi ne tem sinodalnem srečanju delegacij evropskih Cerkva ,kakor tudi pri nas doma čutimo veliko dolžnost, da obnovimo zavest pomena svetega krsta in poslanstva, ki iz tega izvira. To dolžnost čutijo tudi ostale Cerkve po

Evropi. Gre namreč za formacijo v veri in za poslanstvo evangelizirarnja in katehiziranja vseh krščenih.

Tako v Cerkvi na Slovenskem kot sedaj tukaj na sinodalnem srečanju v Pragi čutimo pomen ovrednotenja žene pri njenem mestu in poslanstvu v Cerkvi in v imenu Cerkev tudi zunaj nje. Da žena nima svojega mesta v Cerkvi, je pavšalna trditev. V Cerkvi je veliko žena, vendar njihovo mesto in poslanstvo nista ovrednotena kot nujni pri poslanstvu Cerkve. Žene se v Cerkvi še vedno znajdejo mimogrede, gotovo velikokrat zaradi vere, potem pa tudi zaradi ljubezni do služenja ali katehiziranja, vendar pa je pri tem umeščanju žene še vedno preveč spontanosti, nedorečenosti, nelagodnosti in zato tudi mnogokrat izključevanja, ko recimo žena ni več koristna za neko opravilo. Ženske v Cerkvi ne smejo biti zaradi opravil, temveč zaradi svoje krstne poklicanosti in mnogih karizem, ki jim jih daje Sveti Duh, da bi z njimi Cerkev imela tisto polnost občestva, kot si jo je zaželel Kristus, ki je tudi sami žene vključil v oznanjevanje Božjega kraljestva.

Udeleženci sinode v Pragi smo se porazdelili na dvanajst jezikovnih skupinah. V svoji jezikovnih skupini, ki govori italijansko, sem omenil, da moramo pri sinodi zelo paziti, da na sinodi o ženah ne bomo govorili zgolj iz antropološkega vidika, ampak se nujno moramo ozreti na Marijo, ki je model čudovitosti ženske.

Mariologoijo bo torej nujno potrebno odpreti kot tisti teološki prostor, ki bo še posebej skrbno gojil dolžnost do umeščanja žene v poslanstvo oznanjevanja in evangelizacije, kjer je imela sama Mati Marija nenadomestljivo vlogo.

Na sinodi v Pragi smo tudi ugotovili, da za nekatera cerkvena občestva ni najbolj primerno govoriti o tem, da moramo iti na obrobja. Nekatere kristjani v Evropi, recimo tam, kjer so v manjšini, so že itak tako na obrobju, da bolj na obrobje ne morejo več iti. Itak nikdar niso bili v središču, ker ga nimajo, saj so tudi njihove Cerkev obrobne, v zgodovini močno preganjanje, in tudi že sedaj, tako da so vedno ti kristjani na skrajnem obrobju. V takšnih primerih bi bilo bolje razmišljati, kako takim bratom in sestram pomagati, da jih obrobje ne bo uničilo in izbrisalo. Sinoda tudi v tem primeru pomeni pot upanja.

Nekateri na sinodi močno pogrešajo žrtve spolnih zlorab, da bi tudi one spregovorile. Predvsem francoska in nemška sinodalna delegacija sta izrazila, da brez tega srečanja z žrtvami in globokega priznanja zločinov zlorab in obžalovanja in kesanja, bo sinoda izgubila svoj namen. Ne gre samo za rano nekaterih, temveč gre za rano vse Cerkve. In zato je potrebno to rano ozdravljati.

Zame je bilo ganljivo, kako se v francoski Cerkvi veselijo duhovnikov, kot tistih bratov, ki so zaradi svojega duhovniškega posvečenja velik dar Cerkvi. Tam namreč že dolgo ni več samoumevno, da bi župnije imele duhovnike, ker jih preprosto ni. Toda če pa duhovnik je, tam Cerkev močno poživljena zaradi njegovega posvečevanja Božjega ljudstva. In verniki se tega veselijo in v tem vidijo velik dar.

Sinoda je torej poseben čas poslušanja Svetega Duha. Tudi zato na sinodi v Pragi govorimo, poslušamo, molimo, smo v tišini, obhajamo sveto mašo, pojemo, pa zopet govorimo, poslušamo, molimo, so v tišini, obhajamo sveto…Gre za hojo v Svetem Duhu, ki nas tako uči, da sinoda je preprosto krščanstvo samo. Sinoda nam odkriva, kaj v bistvu krščanstvo sploh je. To je poslušanje v Svetem Duhu in zato je tudi verovanje. Sinoda ni proces proti škofom, ampak je proces za škofe. Sinoda ni proces proti nikomur, ampak je proces za vsakega. V tem je čudovitost Kristusovega nagovarjanja v ljubezni in podarjenem odrešenju.

Sinoda si torej postavlja vprašanje, kako predati vero naprej mladim kot vrednost za življenje sveta. Naša verna občestva postajajo, ki niso sicer vase hrami ali kašče, ki niso vase zaprte, vendar so to kraji, kjer sta doma vera in človečnost. Mnogi se bodo zatekali v te hrame, ker bi radi živeli, Že sedaj je duhovna lakota
velika in to čutijo verni in neverni. V te hrame naših vernih skupnosti se bodo zatekali tudi tisti, ki so tako ubogi, da z njih ni več mesta nikjer drugje. Torej te naše skupnosti so trdnjave odrešenja, kjer domuje Kristusovo življenje. Samo okrepljeni v teh trdnjavah s Kristusovim življenjem bomo lahko misijonarji novice o odrešenju v svetu.

 

Prevod celotnega Delovnega dokumenta za celinsko fazo sinode.