Radijci na Uršlji gori | (foto: Izidor Šček)
Na god sv. Uršule z Uršo na Uršljo goro
Radijski utrip Mirjam Judež
V petek je godovala sv. Uršula, devica in mučenka. Urša Sešek ni ne eno, ne drugo, pa vseeno jo krasi to lepo ime, ki ji ga je pred 50-imi leti izbral njen oče. Urša ima že kar nekaj let navado, da na svoj god zaprosi za dopust in jo mahne na Koroško, na Uršljo goro.
Zadnja leta ugotavlja, da je pot do vznožja iz Ljubljane kar dolga, pa tudi sicer, tudi navkreber je bolj zabavno, če ima človek družbo. Letos si je zaželela družbe radijcev, saj nas je že ob sklepu radijskega kolesarjenja na mali šmaren povabila, naj si rezerviramo 21. oktober za romanje, pohod na Uršljo goro ob njenem godu. Ker je svojo resno namero še nekajkrat vmes ponovila, smo videli, da misli zares.
Sveto Uršulo upodabljajo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sv. Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najbolj znamenita tista na koroški Uršlji gori.
Uršula, raje Urška ali Urša, je vedno bolj priljubljeno žensko ime na Slovenskem. Ime Uršula izhaja iz latinskega Uršula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni 'medvedka'.
V petek, 21. oktobra, se nas je v zgodnjem jutru 12 radijcev posedlo v tri avtomobile in odrajžalo na Koroško. Pot je bila kar dolga in pestra, na željo slavljenke smo žrebali, kdo sedi v katerem avtu in tudi kje. Šoferji pa so, hvala Bogu, lahko vozili svoje avtomobile, le sopotniki so bili drugi. Vnemale so se zanimive debate, pa tudi »kdor molči desetim odgovori« je zgovoren pregovor, pravšen za tistih nekaj, ki so del poti malo zadremali.
Romanje na Uršljo smo začeli iz Ciganije nad Topolšico. Pot je bila lepa in ne predolga, tudi strma (600 višinskih metrov je nekako treba premagati). Najboljši opis bi bil: »učinkovita«. Ker je na Uršlji gori na ta dan že tradicionalno sv. maša ob 11. uri, smo srečevali številne romarje, ki so sopihali v hrib z istim namenom, kot mi. Ker »iste ptice skup letijo« in smo bili vsi namenjeni k sv. maši, nismo bili zelo presenečeni, da so nas ljudje prepoznali. Če smo pošteni, so prepoznali najprej Jureta, potem Uršo in potem, ko so zagledali še ostale, veseli vzkliknili: »Ooo, Radio Ognjišče! Koliko vas je!« Deležni smo bili veliko spodbudnih besed (sploh ob nedavnem izklopu oddajnika v Bohinju) in pohval. Sodelavci smo se malce pošalili, da smo imeli kar eno nenadejano »mini srečanje PRO«.
Na vrhu Uršlje nas je pozdravil kar močan veter, zato smo se preoblekli, pogreli s čajem in okrepčali. Po kratkem počitku pa smo šli v polno cerkev k sv. maši, ki jo je daroval župnik iz Slovenj Gradca Simon Potnik. Tudi on nam je v pridigi namenil posebno mesto in dal priznanje za naše delo. Takole nekako je rekel: »Zdaj so pa Radio Ognjišče želeli utišati, jim vzeli oddajnik v Bohinju in jih še na tak način »matrajo«. A veste, prav je, da jih »matrajo«. To pomeni, da delajo dobro.« Ljudsko petje polne cerkve so spremljale citre, česar človek tudi ne doživi prav pogosto. Pa dolgoletni 25-letni mežnar je svoje »posle« predal svojemu nasledniku. Bilo je lepo in doživeto.
Po maši še sprehod do križa na vrhu Uršlje, potem pa sestop v dolino. Bil je res lep, bogat dan, ki pa smo ga zaključili pri naših prijateljih Ediju in Faniki Jurjevec v Šport centru Prodnik v Savinjski dolini, kjer smo se do sitega najedli. Joj, kako je bilo dobro.
Lep, preprost izlet je povezal radijske sodelavce, pa tudi nas s poslušalci, ki smo jih srečevali na poti.
V nadaljevanju pa še nekaj besed o sv. Uršuli.
