Voditelj Jure Sešek | (foto: Rok Mihevc)
Molk ni vedno zlato
Naš pogled Jure Sešek
Oktober. V sebi ima lepo vsebino, ki, sodeč po (ne)odmevu sobotnega srečanja v Beltincih, »večinskih medijev« ne zanima kaj dosti. Mislim na to, da je »mesec rožnega venca« in »misijonski mesec«.
Mislim na to, da je »mesec rožnega venca« in »misijonski mesec«. Pa mislite, da boste v »posvetnem čtivu« in programih kaj slišali o zbranih na Brezjah, o molitvi, ki kljub vsemu še živi po družinah in župnijah? Se vam zdi, da boste lahko prebrali, slišali ali videli kak intervju več z misijonarji? Rožni venec in misijoni. Še kaj podobno lepega bi se našlo v vsebini jesenskih tednov, a omenjeno se mi zdi res tako žlahtno, da bi si zaslužilo odmev v medijih, ki se ob takih temah sicer obrnejo proč. No, zaslužilo bi si, prav bi že morda bilo, pričakovati kaj takega v naši deželi pa je še vedno bolj utopija, kot kaj resnega.
Spomnim se, kako smo včasih na dan Stične mladih pričakovali televizijski Dnevnik in se vnaprej spraševali, če bodo uredniki pustili pripraviti kak prispevek, če bodo srečanje mladine sploh omenili. Najpogosteje ga niso.
Spomnim se, kako smo včasih na dan Stične mladih pričakovali televizijski Dnevnik in se vnaprej spraševali, če bodo uredniki pustili pripraviti kak prispevek, če bodo srečanje mladine sploh omenili. Najpogosteje ga niso. Če že, so mu namenili le kak skop utrinek. Pozneje so prišli nekoliko drugačni časi, najverjetneje se jim je zdelo prav, da ustvarijo vtis širine, lepo zveneče »pluralnosti« in veseli smo bili, da so tudi take vsebine našle prostor med prispevki o dogodkih, ki so se zgodili.
Vedno se mi je zdelo nenavadno, ko so rekli: če o dogodku ne bodo govorili na televiziji, je kot, da se ni zgodil. Mislil sem si, da ni tako zelo pomembno, da bodo ljudje, ki so se ga udeležili, pač sami nesli dober glas naprej. Pa ni dovolj. Danes o doživetem lahko poročaš sam, pa je spet podobno. Pravijo: če o uspehu ne spregovoriš prek facebooka ali instagrama, je tako, kot da ga ne bi dosegel. Ja, medijski molk ima pač razloge. Ponavadi niso najlepši.
Ja, medijski molk ima pač razloge. Ponavadi niso najlepši.
Sicer pa, morda me res neupravičeno skrbi, morda se največji res dotikajo le tistega, kar zanima večino. Ko smo včeraj na našem facebook profilu objavili bližnjico do članka Alena Salihovića na naši spletni strani, do zapisa, ki govori prav o tem, da je večina zamolčala enega izmed večjih dogodkov v Cerkvi v Sloveniji, smo hitro dobili tudi odgovor, da večinskega naroda ti dogodki pač ne zanimajo. Fant, morda je pa res tako. Saj ne vem. Živim v mehurčku, ki ima rad take novice, v družbi takih, ki jih je zanimalo kako je bilo, koliko romarjev se je zbralo, kaj so porekli Hrvatje in Madžari, kakšen je bil romarski utrip, koliko škofov je z obiskom dalo priznanje pobudi in organizatorjem ... Mehurček, tak, ki bi ga nekateri radi preluknjali ali vsaj odpihnili.
No, če bi na tradicionalnem shodu v Beltincih škof Peter morda zahrumel kaj proti sodobnim trendom v družbi, bodite brez skrbi: slišali bi, še danes bi odmevalo. Če bi hrvaškemu škofu veter odpihnil mitro in jo odložil v blatni luži, bi tudi najverjetneje videli prizor.
No, če bi na tradicionalnem shodu v Beltincih škof Peter morda zahrumel kaj proti sodobnim trendom v družbi, bodite brez skrbi: slišali bi, še danes bi odmevalo. Če bi hrvaškemu škofu veter odpihnil mitro in jo odložil v blatni luži, bi tudi najverjetneje videli prizor. In slišali, da se je v Prekmurju zgodilo »nekaj velikega«, pa četudi omenjeni »večinski narod« besede »mitra« sploh ne razume več. Tako pa za mnoge ni bilo »nič pretresljivega«, le pet tisoč dobronamernih ljudi, ki so slišali poudarke o bratstvu in vezeh, ki nas družijo, o tistem, kar nas povezuje, ne razvaja. Celo o Bogu, s katerim se pogovarjajo vsak v svojem jeziku. Si morete misliti! Kaj pa je to takega v primerjavi s petimi navijači, ki bi se, denimo, po tekmi Dinama in Maribora stepli pred kakim lokalom. Lepo vas prosim. To bi zanimalo večino, to!
Prav radoveden sem koliko pozornosti bodo tradicionalnemu dogodku namenili sosedje, ko se bo čez dve leti odvil na Hrvaškem. Že slišim: »O, veš, Hrvatje so pa v takih primerih drugačni. Vera, narod in podobne vrednote so tam še ... So tam še ... So tam še vrednote! Pri nas pa ... » Pri nas pa kaj?
Modre misli govorijo o tem, da je ob tarnanju in jezi najlažje in najbolj prav spreminjati sebe. Da je to edino, kar gotovo lahko storimo, da je prav utrjevati dobro v sebi in skrbeti za čist prag pred domačim vhodom. Zato: vabljeni, da prav izberete, da prisluhnete tistim, ki bi radi govorili resnico, ki ne želijo ničesar zamolčati, ki živijo v prepričanju, da »večina« ni tako zelo zelo drugačna od ostalih. Od morda res neme in mirne manjšine. Tudi jutrišnji dan bomo začeli z rožnim vencem in se zavedali vabila: moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Prosimo pa tudi za vse, ki so s temi besedami odšli med ljudi na različne celine, za misijonarje, katerih delo vedno bolj razumemo. Zakaj? Zato, ker jih potrebujemo tudi na našem koncu. Pa še kako.
