Žavbi brothers | (foto: Danej Brakič)
ŽAVBI BROTHERS: Dogovarjamo se po bratsko
Oddaje Marjan Bunič
V ’Glasbenem medgeneracijskem večeru’ smo predstavili mlado skupino, ki se z velikimi koraki markantno postavlja v slovenski zabavnoglasbeni prostor – Žavbi brothers. Zasedbo sestavlja šest bratov: Tadej, Matija, Jernej, Marko, Luka in Tomaž, od absolventa do osnovnošolca, ’pred vrati’ pa čakata še dva, Jakob in Jan, ki se trenutno bolj posvečata nogometu, a se z veseljem sem ter tja pridružita vajam, kaj zapojeta ali zagrabita tamburin.
Glasba se v družini Žavbi iz Šmarja pri Kopru pretaka iz roda v rod. Oče Fabio in mama Marta sta pevca in igrata klavir ter kitaro, nona je organistka pri cerkvenem zboru ... Pogovarjal sem se z Matijo in Jernejem.
Prihajate z Obale in ustvarjate že nekaj let, a zdaj, po izidu prvega avtorskega albuma »Mali raj«, se je šele začelo dogajati ...
Doslej smo v glavnem igrali na Obali, kjer smo imeli prijetne nastope in spoznali ogromno zanimivih ljudi, zdaj pa bi radi naše ustvarjanje predstavili tudi komu drugemu, širši Sloveniji. Že sodelovanje na letošnji Stični mladih je bil nek tak preskok. Zelo lep nastop je bil in želimo si še čim več takih.
Vaše pesmi so zelo sončne, spodbudne, optimistične. Je to primorska duša?
Delamo glasbo, ki izhaja iz nas, iz našega doma, iz našega življenja, našega bratstva in morda je ravno zaradi tega nekaj posebnega. Nismo namreč bend, ki se je sestavil za nek projekt ali snemanje albuma, ampak smo bend, ki je pri nas doma živel, še preden smo sploh začeli ustvarjati. Naše prijateljstvo in bratstvo pač daje nek poseben pečat naši glasbi in albumu.
Vsi ste multiinštrumentalisti, čeprav niste obiskovali klasične glasbene šole.
Res je. Precej bolj praktično je bilo, da so učitelji prihajali k nam domov, ker nas je bilo pač toliko. Tako smo se naenkrat učili več inštrumentov: harmoniko, klavir, kitaro, violino ... Zdaj se sicer vsak od nas primarno posveča enemu inštrumentu, se pa na odru še vedno dostikrat menjamo.
Kdo pa vodi vaje?
Skupaj se dogovarjamo. Ne po principu podjetja ali neke organizacije, ampak po bratsko. Težko se je uskladiti za skupen termin za vaje (sploh zdaj, ko študiramo v različnih mestih), a to naredimo tako, da ni nihče od nas prikrajšan, da je za vsakega dobro. Naša vaja je pravzaprav druženje. Štartamo že npr. s kosilom, potem imamo skupno kavo, potem vadimo, po vaji pa se spet ne razbežimo, ampak se včasih pogovarjamo še pozno v noč. Zanimivo bo, kakšen bo preskok, ki bo sledil, ko bomo šli enkrat vsak na svoje. Zdaj dejansko nisi nikoli sam, vedno je doma še kdo od bratov, dva, trije in takoj pade namizni tenis, košarka ... Vedno je lepo in zabavno.
V eni od pesmi pojete: »... hodil bom po poti do obljubljene dežele le s pravimi ljudmi ...« Kdo so ti 'pravi ljudje', kako jih iščete?
Vsi ti ljudje so prihajali sproti. To smo mi med sabo, naša družina, naši prijatelji, tisti, s katerimi ustvarjamo ... Enostavno začutiš ljudi, ki gredo s tabo čez dobre in slabe trenutke, ki te spodbujajo, in obljubljena dežela je že sam občutek, ko imaš ob sebi take ljudi.
Eden od 'pravih ljudi' je prav gotovo tudi producent Jan Baruca ...
Res je. On je začutil nas, mi smo začutili njega. Z njim smo prvič stopili na pot resnega, profesionalnega snemanja in ob sproščenosti ter ustvarjalnosti nas je znal prav usmerjati in nam je dal predvsem svobodo. Spodbujal nas je, naj ustvarjamo tako, kot sami čutimo ali želimo pokazati, in se ne prepustimo trendom ali zahtevam radijskih postaj.
Dokaj enostavne melodije, ki zlezejo pod kožo, večglasno petje in zelo svetla, optimistična in osebna besedila, to je na hitro nekaj vaših značilnosti. Pod avtorstvo se podpisuješ ti, Jernej.
Pesmi nastajajo spontano in prihajajo iz dna duše v nekih trenutkih sreče ali pa v trenutkih žalosti. Mislim, da morajo biti in ene in druge, da lahko zajameš celotno življenjsko zgodbo neke osebe oziroma pri nas benda in naše družine. Zato si pri tem ne bi lastil preveč zaslug – seveda napišem glasbo in besedilo, ampak je to nek odraz benda, družine, okolja, v katerem živim, in ljudi, s katerimi se največ družim. Če tega ne bi doživljal, ne bi bilo nobene pesmi, zato smo vsi enako zaslužni pri ustvarjanju.
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v našem avdio arhivu.
