Pahor ob začetku Drage poudaril nujnost zavračanja sovraštva in razdvajanja

| 02.09.2022, 20:08 Alen Salihović Slovenska tiskovna agencija

Demokracija in osamosvojitev sta bila nujna predpogoja za resnično narodno enotnost, a tudi v uveljavljenih demokracijah se pojavljajo razdiralne in sovražne tendence, ki jih moramo zavrniti, če želimo živeti skupaj in v miru, je v današnjem nagovoru ob začetku 57. študijskih dni Draga opozoril predsednik republike Borut Pahor.

Pahor je poudaril, da so ideje sovraštva in razdora našla plodna tla tudi v nekaterih kulturah in družbah z daljšo tradicijo demokracije, Slovenci pa "tega strupenega sirupa (...) nikakor ne smemo zaužiti."

Tudi formalni instrumenti, kot so zakoni, predpisi in institucije, po njegovem ne morejo v celoti preprečiti razraščanja takšnih idej, ki se lahko resnično ustavijo samo, če narod dobro pozna svojo zgodovino in se zaveda nevarnosti razkolov, sovraštva in izključevanja.

Sicer pa je položaj slovenskega naroda po mnenju predsednika republike zaradi članstva v EU ter paktu Nato odličen, saj da so "osnovni, temeljni strukturni pogoji za njen obstoj in razvoj tako rekoč idealno postavljeni".

Pahor se je v zagovoru zahvalil tudi študijskim dnevom Draga za njihovo dolgoletno zavzemanje za demokratizacijo, osamosvajanje Slovenije ter miroljubno sožitje med slovenskim in italijanskim narodom.

Zbrane je nagovoril tudi tržaški župan Roberto Dipiazza in poudaril odlične odnose med Slovenijo in Italijo. Predsedniku Pahorju se je poleg tega v imenu mesta in občine Trst zahvalil za njegov angažma pri ohranjanju spomina na bazoviške junake in žrtve fojb, ko sta se jim leta 2020 s sklenjenimi rokami skupaj poklonila s italijanskim predsednikom Sergiom Matarello.

Prvi dan Drage 2022 je posvečen nekaterim dobrim praksam in zgodbam o uspehu, tako v Sloveniji kot v zamejstvu, študijski dnevi pa bodo potekali še v soboto in nedeljo. Študijski dnevi Draga na Tržaškem tradicionalno potekajo že od leta 1966. Povezujejo Slovence iz matične domovine ter Italije, avstrijske Koroške in zdomstva.

Temeljna izhodišča srečanj Draga so slovenstvo, krščanstvo, demokracija in strpni dialog, razpravljavci pa bodo naslovili manjšinske, vseslovenske, občečloveške in duhovne družbene izzive.

Govor predsednika države v celoti

Spoštovane gospe in gospodje.

Zalotil sem se, da se v govorih v zadnjih mesecih mojih desetih predsedniških let hote ali nehote posvečam vprašanju krepitve naše narodne in državljanske skupnosti.

Zanimivo se mi zdi, da od vseh mogočih in nemogočih vprašanj sili v ospredje moje pozornosti kot osrednje vprašanje prav to: kako negovati, razvijati in krepiti našo narodno in državljansko skupnost, da bi se bili pripravljeni in zmožni soočiti s problemi in priložnostmi sedanjega in prihodnjega časa.

Potreba po naslavljanju tega vprašanja bržkone izvira iz mojega trajnega stremljenja, da bi tisto, kar nas povezuje v skupnost, vedno premagalo tisto, kar nas razdvaja in jo trže.

Hočem reči, da skupnost ni samoumevna in da je potrebno zanjo skrbeti in jo negovati.

Verjetno to velja za sleherno skupnost, še zlasti pa velja za narodno skupnost. Spričo dejstva, da imamo Slovenci zdaj tudi svojo lastno državo, se skrb za narodno skupnost v veliki meri prepleta s skrbjo za državljansko skupnost.

S tem, ko smo Slovenci uspeli ustanoviti lastno državo, smo na najboljši možni način dolgoročno zavarovali pravico in dolžnost, da samostojno odločamo o svoji usodi. S tem, ko smo se po naši suvereni volji priključili Evropski uniji, smo to pravico in dolžnost še trdneje okrepili in zavarovali.

Lahko rečemo, da zlasti zaradi članstva v Evropski uniji in Zvezi NATO, zaradi naše narodne in državne identitete po naši volji pripadamo t. i. zahodnemu svetu. To je bilo tudi osnovno programsko vodilo slovenske politične pomladi.

Ko torej govorimo o skrbi za našo narodno skupnost, lahko z olajšanjem ugotovimo, da so osnovni, temeljni strukturni pogoji za njen obstoj in razvoj tako rekoč idealno postavljeni, da bolje ne bi mogli biti.

S tega vidika lahko ugotovimo le potrebo po tem, da to umeščenost našega naroda in države v skupno evropsko družino in zahodni svet skupaj z našimi partnerji in zavezniki aktivno razvijamo.

Evropska unija zagotavlja varen razvoj naših narodnih istovetnosti, hkrati pa krepi skupne evropske istovetnosti, ki nas ne ogrožajo, pač pa dopolnjujejo.

Če je s tega, recimo mu, zunanjega vidika torej vse lepo in prav, se zdaj sprašujem, ali se toliko bolj posvečamo vprašanjem naše skupnosti navznoter? Naj spomnim, tu mislim na vzgojo vseh tistih vrednot in praks, ki to narodno in državljansko skupnost krepijo.

S tega vidika bi bilo prav, če bi se Slovenci nikoli ne otresli bojazni, da se nam lahko kdaj v prihodnosti pripeti, da nas bi usodni evropski in svetovni dogodki pričakali razdvojene in nas potisnili v razkol.

Menim, da nas je prav ta bojazen v prelomnih 90. letih zavarovala pred nevarnostjo, da bi nas prelomne zgodovinske okoliščine ob padcu Berlinskega zidu, demokratizaciji in osamosvojitvi razklale, kot se je to zgodilo v času 2. svetovne vojne in po njej.

Zato, prav zaradi nje, je prevladalo stremljenje k enotnosti, ki je zavarovalo naše vitalne narodne in državne interese.

V tem smislu je treba razumeti odločilno vlogo in pomen demokracije za ta uspeh. Šele, ko se je slovensko narodno in politično življenje popolnoma demokratično razživelo, je bilo mogoče prav ob spoštovanju vseh razlik ustvarjati nacionalni konsenz.

V tem smislu tudi danes skrb za krepitev demokratičnih institucij, vrednot in demokratične politične kulture najbolj temeljno zavaruje našo narodno in državljansko skupnost.

Smo pa dolžni videti, da sama formalna demokratična infrastruktura ne preprečuje nevarnih tendenc za medsebojno sovraštvo in izključevanje, ne pri nas, ne drugod v demokratičnem svetu.

Ta zahodni svet, ki mu pripadamo, zdaj preizkušajo te nevarnosti, da bi namreč tisto, kar nas razdvaja, postalo močnejše od tistega, kar nas združuje. Tako znotraj narodov in držav, kot med njimi.

Tu moram opozoriti, da lahko formalni instrumenti, kot so zakoni, predpisi in institucije to lahko v veliki meri preprečujejo in sankcionirajo, toda ne v celoti.

To celoto na nek način zapolnjuje šele, kar osebno imenujem s tradicionalno oznako narodna in državljanska zavest.

Gre za našo individualno in molektivno zrelost, da se zavedamo naše odgovornosti do skupnosti in da od skupnosti pričakujemo spoštovanje naše individualnosti in dostojanstva.

Ocenjujem, da bo od te zrelosti ali nezrelosti v prihodnosti v večji meri kot si danes mislimo odvisna naša narodna in državljanska skupnost, zlasti, če bi prišlo do usodnih zgodovinskih procesov, ki bi utegnili ogrožati našo evropsko in nacionalno skupnost samo.

V vseh teh letih pred in po osamosvojitvi sem lahko opazoval skušnjave, da bi se politično in sicer medsebojno izločali, vendar sem znova in znova ponosno ugotavljal, da neka nevidna slutnja (verjetno z drugimi besedami zgodovinska izkušnja) Slovence kot skupnost odvrača od takih radikalnih poizkusov, iz ene, druge ali tretje strani.

To je dobro.

Vidimo pa, da se celo v družbah in kulturah z daljšo demokratično in državno tradicijo od naše dogaja, da to razdvajanje naleti na razumevanje in zaskrbljujoč uspeh.

Tega strupenega sirupa Slovenci nikakor ne smemo zaužiti. Politično, nazorsko in sicer, različni kot smo, moramo skupno zavračati vse tisto, kar vzpostavlja nevarnost razdvajanja, sovraštva in celo izločanja.

Ker smo bili v tem uspešni v času velikih domačih, evropskih in svetovni dogodkov pred več kot 30 leti, imamo državo in relativno blaginjo in varnost in evropsko družino in vse, kar je bistvenega za naš razvoj.

Še enkrat, to nam je takrat uspelo ne zato, ker so nam tako velevali napisani zakoni, ampak ker smo imeli pred očmi zgodovinsko izkušnjo razkola in njegovih strašnih posledic za naše narodno telo.

Rad bi se ob zaključku zahvalil Dragi, ki je pred tistimi dramatičnimi časi in v njih nagovarjala Slovence k demokraciji, spravi in evropskemu duhu, in to počne tudi poslej.

To je bilo in ostaja dragoceno za vse nas Slovence v zamejstvu in domovini, pa tudi za sožitje z italijanskim narodom in grajenje skupne evropske kulturno-politične dediščine.

V upanju, da bo tako tudi naprej, želim Dragi še veliko uspešnega dela.