Slavi Košir
Jakob Čuk
Helena Križnik
'Če se v hiši z mladostnikom nič ne spremeni, ostane, kot je bilo, je nekaj narobe.' (foto: Наталия Когут / Pixabay )
'Če se v hiši z mladostnikom nič ne spremeni, ostane, kot je bilo, je nekaj narobe.' | (foto: Наталия Когут / Pixabay )

Znova v šolo: poskusimo zjutraj od otroka dobiti pogled, nasmeh in …

30.08.2022, 09:59 Mirjam Judež

Pred prvim šolskim dnem je bil z nami zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič, z njim pa smo spregovorili o izzivih, ki jih prinaša 1. september in odhod v šolo. K branju vabljeni tudi starši najstnikov. Prebrali boste kar nekaj dobrih, koristnih misli. Pogovor s psihoterapevtom je vodila Mateja Subotičanec.

Kakšno napako nehote naredijo starši svojemu otroku, ki gre v 1. razred?

»Otrok bo morda prvič šel v svet, pogreša svoje prijatelje iz vrtca. Ta prehod lahko olajšamo. Temeljno vprašanje je, kako bo otrok ostal povezan z vami medtem, ko nas ne bo. Starši pogosto naredimo napako, da ne naredimo prostora za otroško stisko. Otrok je lahko v stiski in včasih želimo starši v dobri veri obrniti vse na dobro. Prav je, da naredimo tudi prostor, da otrok pove, česa se boji, da to stisko vzamemo resno. To bo otroku olajšalo prvi šolski dan in ločenost od nas. Otrok lahko dobi pred odhodom v šolo nek mali tatoo (nalepko), znakec, z njim se odgovorimo: »Ko ti bo hudo, pritisni sem, vedi, da mislim nate. Pote pridem takrat in takrat, učiteljica te bo potolažila in se lahko obrneš nanjo.« Lahko ima otrok nek predmet, manjši kos tkanine, ki diši po nas, tudi to ga lahko pomiri.«

V prejšnjih časih starši niso šli z nami v šolo. To ne pomeni, da takrat otroci nismo imeli stisk, le znajti smo se morali sami ...

»Separacija je najtežja otrokova stiska, otrok antropološko računa na pomoč odraslih, staršev, da mu bodo to stisko olajšali. Otrok se ob pomoči staršev lahko pomiri, le tako bo lahko neodvisen. Tudi raziskave kažejo, da bo otrok, ki se lahko nasloni na starša, učitelja, kasneje bolj samostojen kot tisti, ki je bil morda »porinjen v svet«.«

Starši pogosto naredimo napako, da ne naredimo prostora za otroško stisko. Včasih želimo starši v dobri veri obrniti vse na dobro. Prav je, da naredimo tudi prostor, da otrok pove, česa se boji, da to stisko vzamemo resno. To bo otroku olajšalo prvi šolski dan in ločenost od nas.

Se je treba pripravljati na novo šolsko leto?

»Če je pogovor priprava, potem je odgovor »da«. Če smo se uspeli z otroki povezati v času počitnic, bodo morda šele zdaj povedali, kaj se je dogajalo v prejšnjem šolskem letu, kar ni bilo najboljše. Na koncu šolskega leta se veliko stvari ne pove, ker samo čakamo na konec. Spontani pogovor o tem, kako je bilo lansko leto, je dragocen. Takrat otrok lahko govori o hrepenenjih, strahovih, upanjih za naslednje šolsko leto. To je najbolj pomembna priprava.«

Zakaj se začnejo otroci večinoma odpirati staršem šele ob koncu počitnic?

»Eden od temeljev varne navezanosti je, da poznamo svojega otroka, kar pomeni, da nismo odvisni od tega, kaj nam otrok pove, ampak se toliko zanimamo za otroka, da od otroka kaj izvemo, sicer bomo sčasoma ugotovili, da v našem tempu življenja morda nismo zmogli priti do otrokovega srca. Poleti, ko smo več skupaj, se ta vez lahko vzpostavi globlje in otrok spontano pove, kaj se je zgodilo, ker se počuti dovolj varno. Dobro je, da se otroku zahvalimo, da nam je zaupal, tako obstaja večja verjetnost, da nam bo zaupal tudi v prihodnosti.«

Najstnik potrebuje vedno znova nove izzive, novosti, ki jih razvojno potrebuje. Del novosti bo preizkušal na nas, del pa bo prevzela družba preko raznih dejavnosti v šoli, cerkvi, na področju kulture in športa. Zanimivo je, da je kemična spojina dopamin pri najstnikih nekoliko nižja in zraste v zanimivih novih aktivnostih. Dopamin pa najstnik nujno potrebuje za dobro počutje. Če ga ne dobi v novostih, je bolj ranljiv, da si bo dopamin dvignil z alkoholom, marihuano, prezgodnjo spolnostjo, zato so najstniki tako dovzetni za te stranpoti.

Ni dobro, da svojega otroka ocenjujemo po vedenju, ampak bi se bilo bolje vprašati, kaj nam s tem vedenjem sporoča, drži?

»Če otroško vedenje gledamo s tega vidika, kaj nam otrok želi sporočiti, je treba imeti pogum za uvid v lastno otroštvo. Tam je odgovor. Kako so ravnali z nami? Pogosto smo nagnjeni k temu, da v neki meri delamo podobno, kot so delali starši z nami. Poglejmo v lastno otroštvo na vse tisto, za kar smo staršem hvaležni, tudi tisto, za kar jim morda nismo hvaležni. Ne gre za kritiko. Prav je, da sproti odpuščamo, ampak tiste stvari, ki jih mi od staršev nismo dobili v otroštvu, v sedanjosti potrebuje naš partner, naš otrok in drugi ljudje okrog nas. Ne glede na primanjkljaje, ki smo jih imeli v otroštvu, mi lahko vzgajamo v t. i. varni navezanosti, če z odraslega vidika ovrednotimo, kako je bilo nam kot otroku in kaj bi takrat rabili. V to zgodovino je dragoceno pogledati, ker nam daje odgovor za sedanjost.«

Zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič
Zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič © Družinski inštitut
Nekje pri 12. letu se začne puberteta, takrat otroci z vedenjem sporočajo, da nas praktično ne rabijo več …

»To nikakor ne drži. Za nas starše je potrebno veliko potrpežljivosti. Za otroka je pomembno, da začne ta prehod v samostojnost, ki se bo zgodila kasneje, del tega je tudi preizkušanje mej. Da veš, kje je meja, jo moraš občasno prestopiti, kar je razvojno normalno. Ta čas adolescence med 12. in 24. letom ni čas: joooj, hormoni ga/jo dajejo, samo, da bo minilo. Gre za čas velikih izzivov. V možganih mladostnikov se izgrajujejo pomembni sistemi, ki bodo postali 3000-krat zmogljivejši, zato še kako rabijo odraslo osebo, s katero se veliko pogovarjajo, se ob njej brusijo. Najstniki so tudi naravno pomlajevalo nas odraslih, ker če v hiši z najstnikom ostane vse tako, kot je, bodo težave. Če pa vemo, da najstnik potrebuje vedno znova nove izzive, novosti, ki jih razvojno potrebuje, pomeni, da bo del novosti počel tudi z nami, del pa bo prevzela družba preko raznih dejavnosti v šoli, cerkvi, na področju kulture in športa. Zanimivo je, da je kemična spojina dopamin pri najstnikih nekoliko nižja in zraste v zanimivih novih aktivnostih. Dopamin pa najstnik nujno potrebuje za dobro počutje. Če ga ne dobi v novostih, je bolj ranljiv, da si bo dopamin dvignil z alkoholom, marihuano, prezgodnjo spolnostjo, zato so najstniki tako dovzetni za te stranpoti.«

Večkrat poudarjate, naj bi si starši vzeli čas za to, da se poslušamo in slišimo. Kaj izgubimo starši in otroci, če tega časa ne zagotovimo?

»Če tega časa ni, se dogaja nek epidemičen pojav v družbi: navezanost na vrstnike. Lahko nam nekaj časa ustreza, da je otrok veliko s prijatelji, na socialnih omrežjih, da imamo mir, ampak potem začne najstnik svoja kompleksna vprašanja, pri katerih bi rabil odrasle možgane, reševati z vrstniki, to pa pogosto povzroči nek zastoj v razvoju. Pomembno je ohranjati stik z otrokom. Dr. Neufeld predlaga zanimiv, konkreten način, ki je dostopen vsem in mu je pri zadnjih dveh otrocih precej spremenil življenje. To je zajtrk navezanosti. Nekje 80 % družin doživlja jutranjo hektiko: hitro moramo pojesti zajtrk, hitro umiti zobe, se spakirati, hitro v šolo, vrtec, na fakulteto, v službo. Če lahko ta čas nekoliko ustavimo, naredimo »oazo miru«, kar pomeni, da si vzamemo 5 do 10 minut za otroka in ga zapeljemo v pogovor, ki mu je všeč (ne o učenju ali nepospravljeni sobi). V tem času poskusimo dobiti od otroka tri stvari: pogled, nasmeh in da nam prikima. To kimanje ima veliko nevrobiološko ozadje. Če nam nekdo prikima, pomeni, da smo v stiku. Če dosežemo to troje, bo šel otrok v svet drugačen, bolj bo odporen proti vrstniškemu zbadanju, s tem vstopimo v njegov svet in nas otrok kot neko hrbtenico nese s sabo v zunanji svet. To lahko naredimo kadarkoli, vedno.«

Kako v času šole skrajšati čas na ekranih?

»Malo nam bodo pomagale že obveznosti same. Z otroki naredimo urnik, pri katerem aktivno sodelujejo, da bodo imeli občutek obvladljivosti. Na urniku naj bo vse od obveznosti do proste igre. Starši ne imejmo le vprašanj: si se učil matematiko, vadil violino …, ampak tudi: si se dovolj igral. Prosta igra na urniku kot protiutež ekranom bo zelo dobro izhodišče za razmišljanje. Naši možgani so učljivi, se prilagajajo tudi na uporabo ekranov, mora biti pa ta uporaba omejena. Zelo priporočam da je v vsakdan umeščena prosta igra, v kateri otrok čustveno predela marsikaj, kar se mu dogaja čez dan. To je nek psihološki počitek, iz katerega veje različna ustvarjalnost otroka.«

Poskusimo z zajtrkom navezanosti. Nekje 80 % družin doživlja jutranjo hektiko. Če lahko ta čas zjutraj nekoliko ustavimo, si vzamemo 5 do 10 minut za otroka in ga zapeljemo v pogovor, ki mu je všeč, poskusimo v tem času dobiti od otroka tri stvari: pogled, nasmeh in da nam prikima. Če nam nekdo prikima, pomeni, da smo v stiku. Če dosežemo to troje, bo šel otrok v svet drugačen, bolj bo odporen proti vrstniškemu zbadanju, s tem vstopimo v njegov svet. To lahko naredimo kadarkoli, vedno.

Je urnik bolj pomemben za starše, ali tudi za otroke, da se naučijo, da ne mečemo časa stran?

»Struktura, meje, to daje otroku veliko varnost, znotraj strukture je pa lahko tudi fleksibilnost. Ni narobe, če je včasih kakšna ura na urniku označena z »nič« ali »počitek«, da si jo otrok prosto oblikuje. Če te strukture ni, otrok velikokrat ne doživlja neke varnosti, to mu lahko poveča anksioznost, potem se tudi potreba po umirjanju z računalniškimi igricami lahko poveča.«

Ko sva govorila o ločitvi otrok od staršev. Nekateri otroci se krčevito oklepajo staršev. Kdaj je ta navezanost nezdrava?

»Za navezanost nikoli ne rečemo, da je nezdrava, ker je vedno dobra. Navezanost vedno rojeva zmožnost separacije. Včasih navezanost zamenjujemo s posesivnostjo, ki se tudi lahko zgodi, ko ne gledamo na koristi otroka. Navezanosti se včasih bojimo, češ, če se bomo preveč navezali, če bo otrok preveč odvisen od nas, če ga bomo preveč zavijali v vato, ga bomo imeli še pri 30h-ih na kavču doma. Raziskave kažejo prav nasprotno. Otrok, ki se lahko nasloni na starše, starš, ki mu nudi v tem obdobju otroštva navezanost, je bolj samostojen na zdrav način kot odrasel.«

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...