Dr. Maver: Kremeljski tiran živi v peklu, ki si ga je zgradil in za katerega se je odločil sam

Svet 24. 08. 2022, 09:59 Alen Salihović

Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov je minil tudi v znamenju ruskega napada na Ukrajino. Da gre za vzpon totalitarizma s strani ruskega predsednika Vladimirja Putina je bilo mogoče slišati v več nagovorih. Tako je zgodovinar dr. Aleš Maver sinoči na akademiji v ljubljanski stolnici dejal, da je neizzvana brutalna ruska agresija na Ukrajino, ki traja že pol leta, lahko zrasla iz zemlje, obilno pogojene z omalovaževanjem spomina na žrtve totalitarizmov.

"Prvi, najpomembnejši in nosilni steber totalitarizmov je laž."

Ker prav danes mineva pol leta od ruskega napada na Ukrajino se najprej ustavimo pri nekaterih poudarkih iz govora zgodovinarja dr. Aleša Mavra. Dejal je, da je nemogoče prezreti, da je bila cesta za napad na Kijev tlakovana z dvema pomenljivima dogajanjema. Eno je bilo že dve leti trajajoče vsesplošno obračunavanje z demokratičnim gibanjem v Belorusiji, drugo sodna prepoved organizacije za varstvo človekovih pravic Memorial. Prav tako po besedah dr. Mavra ni naključje, da so Memorialu kot enega glavnih grehov obesili »prikazovanje Sovjetske zveze kot teroristične države«. Sedanji režim v Kremlju se je namreč na žive in mrtve zvezal z bogato dediščino in tehnologijo te iste propadle tvorbe, je dejal dr. Maver. »Prvi, najpomembnejši in nosilni steber totalitarizmov je laž. Ta je njihov najgloblji temelj in zato hkrati njihova najšibkejša točka, paradoksno pa sočasno izhodišče njihove moči. Vsi totalitarizmi 20. stoletja in sodobni neosovjetizem si na zastave pišejo obrambo pravic ljudstva, a se vsi po vrsti iztekajo v oblast oligarhičnih klik, ki so pogosto ožje od tistih v tradicionalnih družbenih modelih. Prikrivanje tega preprostega dejstva, ki je bilo bistrejšim opazovalcem razvidno že vsaj v tridesetih letih 20. stoletja, ko so mnogi z občudovanjem gledali na domnevno veličino totalitarnih projektov, zajema večino prizadevanj njihovih nosilcev.«

Zvočni posnetek nagovora dr. Aleša Mavra

Drugi steber je manj opazen

Drugi steber, ki ga razkriva kremeljsko lomastenje, je po besedah dr. Mavra morda manj opazen. Gre za to, da so nas skušali totalitarizmi prepričati, da ima njihovo vsesplošno obvladovanje družbe podlago v suhi, natančni, neosebni znanosti. »Jemati resno domnevno znanstvena izhodišča totalitarnih družbenih modelov je izjemno nevarna igra. Njihovi temelji so namreč tako v primeru fašizma kot nacionalsocializma in komunizma izrazito prvinski in tako rekoč vulgarni. Pravzaprav je v njih iskati globljo idejno podlago že prva napaka. Enako velja za poskuse, da bi dali sedanjemu kremeljskemu režimu plemenitejšo in bolj vsebinsko podlago, kot jo ima. To je v eni svojih težko razumljivih miselnih akrobacij povsem jasno dojemal tudi Edvard Kocbek, ko je svojemu dnevniku zaupal: »Vedno bolj razumem, da ima v veliki zgodovinski perspektivi boljševizem svoj smisel: pri tem me vedno manj moti, da ga mora dopolniti v tako preprosti, preveč poenostavljeni, skoraj banalni obliki svetovnega nazora. Skoraj gotovo, da se bo preval izvršil v nasilno radikalni obliki.«

Tretji steber: nemoč in nebogljenost številnih intelektualcev

Pri tretjem stebru pa je omenil presenetljivo nemoč in nebogljenost številnih intelektualcev ob trku s totalitarizmi 20. stoletja, podobno sliko vidimo danes tudi v Ukrajini. »Ko gre za rusko agresijo na Ukrajino, ugotavljamo, da se kljub v veliki meri ustreznemu odzivu mnogi intelektualci spet ne znajo posloviti od preteklih iluzij. Zlasti privid Rusije kot prve dežele socializma, vsaj pri manjšini pa v zadnjih letih enako bloden privid iste Rusije kot domnevnega branika tradicionalnih vrednot, jim zastira pogled na laž v temelju sedanjega kremeljskega režima. Tako je tudi zato, ker je njegov predhodnik, sovjetski sistem, uspel v veliki meri uspešno prodati svoje videnje, v katerem so bili zaščite spomina deležni storilci in ne žrtve. Samo resnična osredotočenost pogleda nanje je lahko zdravilo za iluzijo.«

Prepričan sem še v nekaj drugega. Da živi kremeljski tiran v peklu. Ne v peklu, v katerega bi ga vrgel dobri Bog. V peklu, ki si ga je zgradil in za katerega se je odločil sam.

"Pomlad prihaja in Ukrajina bo."

Nagovor pa je dr. Maver sklenil z besedami: »Prepričan sem še v nekaj drugega. Da živi kremeljski tiran v peklu. Ne v peklu, v katerega bi ga vrgel dobri Bog. V peklu, ki si ga je zgradil in za katerega se je odločil sam. V peklu, v katerem vsak trenutek trepeta, da se bo njegova na pesku in laži zgrajena hiša vsak čas sesula, ker jo bo odnesel piš resnice. Tega strahu ne morejo preglasiti vile v vseh koncih ruske države ne zlate pipe ne oglušujoče bobnenje bombnikov, pa tudi jok žrtev ne. Ne bi ga mogel odpraviti niti vstop v ruševine Kijeva, o čemer verjetno sanja vsako noč. Kajti dokler obstaja najmanjši otoček drugačnega mnenja, hišica iz laži ni varna. Takšno življenje je človeška in civilizacijska beda, neprimerljiva s kakšno drugo bedo. Ena sama zaresna misel na žalostno životarjenje tirana v senci privida moči lahko odplavi vsako iluzijo, vsako občudovanje takšnega režima. In nihče ne razkriva resnične bede totalitarnih družbenih modelov bolj kot pogled na njihove žrtve. Ker pa 23. avgustu, dnevu spomina nanje, sledi jutri 24. avgust, ko bo trpeča Ukrajina praznovala enaintrideset let svoje neodvisnosti, naj mi bo dovoljeno, da sklenem z besedami morda najbolj znanega sodobnega ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča: Pomlad prihaja in Ukrajina bo.«

Naj mi bo dovoljeno, da sklenem z besedami morda najbolj znanega sodobnega ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča: Pomlad prihaja in Ukrajina bo.