| (foto: )
POČIMO MEHURČKE: Dialog med kristjani in muslimani
Oddaje s. Meta Potočnik
V Sloveniji živi nekaj deset družin iz Turčije, ki se zaradi tamkajšnjih razmer težko vrnejo v svojo državo. Živijo podobno kot ostale družine, a stikov z njimi jim pogosto primanjkuje, pravijo. Z malimi koraki medsebojnega srečevanja bi bilo lahko njihovo življenje veliko boljše.
V Sloveniji pa živi tudi nekaj sto tisoč ostalih družin. Vsaka s svojimi krizami, opravki, preobremenjenostjo, pa tudi z radostmi in uspehi. Med seboj se zelo razlikujejo, morda niti ne veliko manj kot v odnosu do turških.
A do medsebojnih stikov skoraj ne prihaja. Zakaj? Ko pa se obe skupini zavedata, da jima primanjkuje srečanj. Da v svetu hitenja niti ne gradimo več skupnosti, da postajamo vse bolj odtujeni. In da nihče ni prav zares zadovoljen s tem, kam gre družba, država – in kako se razvijamo.
In tako je v Celju pri Sv. Jožefu potekal že 2. medkulturni tabor večjih katoliških in turških muslimanskih družin, ki živijo pri nas. Prijave so bile zapolnjene le po treh urah!
To nam daje vedeti, da so se organizatorji (Župnijski Zavod sv, Jurija, Socialna akademija in Društvo Medkulturni dialog) zelo potrudili in že lani prepričali udeležence, da je vredno priti skupaj.
Takšen je odmev Roka Piska:
»Z muslimani se doslej skoraj nisem osebno srečal. Bili so neka verska skupnost, tam nekje daleč od mojega sveta. Moje predstave o njih so krojile podobe iz medijev, ki pa običajno (žal) prinašajo predvsem radikalne izraze islama. V Celju pa je prišlo do osebnega srečanja. Drug pred drugim smo stali ljudje z imeni, družinami, težkimi in lepimi zgodbami. Katoličani in muslimani. Slovenci in Turki. Otroci in odrasli. Štiri dni smo preživeli skupaj. Štiri dni novih spoznanj in novih vprašanj. Prišli smo kot tujci, odšli kot prijatelji.
Spoznal sem, da islam ni homogen, kot sem si ga doslej predstavljal. Tako kot je krščanstvo skozi stoletja razvilo različne izraze (katolištvo, pravoslavje, protestantizem ...), se je zgodilo tudi v islamu. Od bolj skrajnih oblik, ki se nam kažejo skozi medijska poročila, pa do dialoško naravnanih smeri, kakor je gibanje Hizmet.
Pretresle so me zgodbe družin, ki so pred 6 leti bile s strani oblasti označene za izdajalce in celo teroriste (!), ker se niso uklonili. O begu v Slovenijo in usodi tistih, ki jim beg ni uspel ... Hvaležen sem bil ob pogledu na otroke, ki so skupaj tekali naokrog. Brez predsodkov. Kar deževala so vprašanja, ko smo skupaj obiskali celjsko stolnico. Vprašanja o krstu, molitvi, zakramentih ... Prav tako z naše strani vprašanja o islamski molitvi in verski praksi. V spoštovanju in globoki odprtosti.
Zadnji večer so nam turški prijatelji pripravili ašuro. Legenda pravi, da je to sladico prvič pripravil Noe, ko je njegova barka po potopu pristala na gori Ararat. Zbral je vse ostanke hrane ter jih zmešal v eno sladico. Dejansko je ašura zanimiva mešanica sadja, oreščkov in drugih sestavin. Ašura se ne miksa. Vsaka sestavina v njej ohrani svojo obliko in okus. Ena od udeleženk mi je rekla, da v tej sladici vidi nas: tako različni, pa vendar prav skupaj ustvarimo nekaj tako okusnega.«
Še več pa lahko slišite v rubriki Življenje išče pot ....
