Dr. Zvonka Zupanič Slavec: Beseda je prvo zdravilo

Via positiva | 14.07.2022, 18:00 Nataša Ličen

Življenje ima svoj začetek in ima tudi svoj konec. Kot je rojstvo zveličavno, smo ga neskončno veseli in ga praznujemo, tako moramo tudi smrt vrniti življenju. Ljudem se moramo približati in jim pomagati na naraven način tudi pri njihovem odhajanju, ker je to del življenja.

Naša naloga je, da tudi starajoči se populaciji damo svoje mesto, da pomagamo pri vseh humanih pristopih umiranja, se o tem pogovarjamo, razvijamo paliativno oskrbo, omogočimo ljudem, da zapustijo ta svet v svojem okolju, med svojimi. To je kakovost tudi zadnjega dela življenja in sprejemanje tega, da smo končni in da je smrt sestavni del življenja.

V studiu smo v oddaji »Via positiva« gostili dr. Zvonko Zupanič Slavec, dr. med., zgodovinarko medicine in medicinsko humanistko, predstojnico Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Izšla je njena tretja iz enciklopedičnega cikla štirih knjig o zgodovini zdravstva in medicine na Slovenskem.

Živimo v družbi, kjer je vredno tisto, kar prinaša dobiček.

»Mariborčanka sem, rojena v družini petih otrok, v ljubečem okolju, verskem, spoštljivem, dostojanstvenem, zelo delovnem, kjer smo se vsi naučili boriti zase in za okolje, hkrati pa prenašati tudi visoke vrednote v življenja naprej, tudi v naša.«

Hipokrat je rekel, samo dober človek je lahko dober zdravnik. Sicer je res, da medicina postaja vse bolj scientistična, znanstvena, vse bolj tehnicistična. Zato zmanjka časa za pogovor.

»Prve tri knjige obsegajo skoraj dva tisoč strani in skoraj pet tisoč različnih slikovnih predlog. Predstavlja zgoščen, enciklopedičen prikaz razvoja zdravstva in medicine pri nas, ki predvsem poizkuša ohranjati zanamcem razvojno pot slovenskega zdravstva in medicine in povedati, koliko dobrega, plemenitega, dostojanstvenega je bilo narejenega pri nas za našega človeka pa naj bo to v preventivni, kurativni ali rehabilitacijski medicini, na vseh teh različnih področjih pa seveda z visokim etičnim odnosom do bolnika in njegovih svojcev. Ohranjeno je veliko poslanstvo zdravstva in vseh njenih soustvarjalcev, v veliki meri zdravništva, za ves slovenski prostor.«

Zdravnik ne vsiljuje, ne zahteva, zdravnik pove in svetuje, na bolniku pa je odločitev. Toliko rok pomoči je na voljo bolniku, od društev do socialnih dejavnosti, bolnik ni sam. Le poiskati mora in se povezati.

»Na področju zgodovine medicine in medicinske humanistike delujem dolgo. Večina mojega življenja je povezana s tem. Skozi čas veš, da moraš neko sled pustiti za seboj. Ko sem čutila, da lahko s ptičje perspektive pogledam na celotno zdravstvo, sem se odločila, da to skušam strniti v pregledno delo, kjer bodo številni podatki na zelo sistematičen, logičen in seveda verodostojen način predstavljeni široki javnosti. Pred desetimi leti sem koncipirala kazalo, to je vedno prva stvar, ki je obsegalo celotno zdravstvo in medicino ter povabila medse nekaj dolgoletnih fakultetnih sodelavcev, ki imajo visok odnos tudi do razvoja medicine.«

Ohraniti moramo dostojanstveni, spoštljivi odnos do vseh velikih osebnosti skozi stoletja in se zavedati, da tudi sami nekaj zmoremo.

»V svojem elektronskem sporočilu imam zapisano: »Zmoremo, ker verjamemo, da zmoremo.« Kaj to pomeni?, gre za brezmejno predanost in upornost, čeprav bo dolgo trajalo, vemo, da bomo prišli do konca. Vnele so se mi celo kite na rokah, ker sem tako vztrajno in dolgotrajno tipkala. To je bila moja odločitev, narediti to delo. Knjige kažejo, kako se iz preteklosti učimo in kako ne smemo pozabiti lekcij, ki nam jih je preteklost dala. In znato to tudi, ko se nekaj pojavi, spet uporabiti. Od nekdaj so obstajale izolacije in karantene. Tudi maske so že uporabljali. Lažje bomo razumeli, zakaj je recimo v času črne kuge umrlo pol svetovnega prebivalstva in tako naprej. Če znamo dragocene izsledke preteklih časov vnesti tudi v sodobni čas in jih spoštovati, se zavedati, da smo mi samo členi neprekinjene verige, spoštovati naše predhodnike, na katerih ramenih mi jahamo, je to tisto, kar nas dela močne in pokončne. Razumeti je treba, tudi slovenski narod je dal svoj prispevek k svetovni zgodovini medicine.«

Bolni je v stiski s svojo boleznijo

»Bolezen ima svojo pot. S pogovorom se zdravnik dotakne bolnika z vsem tistim mehkim, toplim, srčnim, empatičnim, kjer da vedeti, da razume bolnikovo stiko. Bolnik je vedno znova v podrejenem položaju v primerjavi z zdravstvenim osebjem. Bolnik se boji, kaj bo z njim, kako se bo bolezen odvijala, kaj bo z njegovimi svojci in tako naprej. Pri tem je ogromno bolnikom z brezmejnim zaupanjem do zdravnikov, ki tudi sami veliko naredijo. In so takšni, ki težko sprejmejo, da ima bolezen svojo pot, da se je vedno ne da premagati in da smo nenazadnje minljivi. Dolgoživost tudi ni samoumevna, življenjska doba se daljša. V medicini je bilo narejenih več izjemnik korakov, recimo cepljenje. S tem smo v svetu ohranili milijarde življenj. Izjemni podatki, ki jih ne smemo pozabiti. Medicina ima močna orodja, znanje, s katerimi pristopi, ne smemo pa pozabiti, da je treba na življenje gledati racionalno.«

Smo varuhi življenja, smo rešitelji življenja, mi smo tisti, ki življenje globoko spoštujemo in ohranjamo. Seveda, smo tudi tisti, ki bolnikom pomagamo, da dostojanstveno odhajajo, dostojanstveno umirajo. Za nas smrt ni tabu, ampak končna postaja v življenju.

Hipokratov etični kodeks je prvi takšne kodeks sploh, pri katerikoli stroki. Svetost življenja, ta visoki odnos do življenja, je prvo pri vsakem zdravniku. Zdravnik zdravi, rešuje, podaja roko, ki tudi zapira oči, ampak na naraven način. Zdravnik ima v sebi ogromno zgodb. Več kot jih je, bolj se v njem oblikuje pogled na bolnika, na človeka, na njegovo trpljenje, na njegove muke, želje in potrebe. Pri evtanaziji se ljudje danes žal ne zavedajo, da gre tu pogosto za zavajanje, da gre za neko strašno trpljenje, prd katerim bi rešili bolnika. V medicini dobro vemo, da je bolečino možno obvladovati. Redke so bolečine, ki se jih ne da. To v medicini jasno povedo. Zavzemamo se za to, da se tudi konec življenja ohranja, kot je bilo to doslej, po naravni poti, s pomočjo zdravstvenega osebja, ki proti trpljenju pomaga s protibolečinsko terapijo in tudi s paliativno oskrbo, ki človeka pripravlja na smrt. Na svetu je približno dvesto trideset držav, niti deset jih nima uzakonjene evtanazije.«

To je tanka ločnica, pri kateri težko prepoznamo, kdaj smo jo prestopili in se je morda v izvoru neka dobra ideja izrodila, namesto za človeka delamo proti njemu.