2. dan Svetovnega srečanja družin

Novice 24. 06. 2022, 10:24 Tanja Dominko

V Rimu do nedelje poteka 10. svetovno srečanje družin. Podtajnica Dikasterija za laike, družino in življenje Gabriella Gambino za Vatican News pravi, da je treba danes nujno začeti z oznanjevanjem lepote zakona in družine. V Rimu je zbranih približno dva tisoč delegatov z vsega sveta. Tam sta tudi Ana in Simon Murko, ki se oglašata s prvimi vtisi.

Drugi dan v Rimu smo obhajali sv. mašo ob prazniku Janeza Krstnika. Kot je on most med Staro in Novo zavezo, tako naj bi tudi družine med seboj povezovale več geracij – »preteklost in prihodnost«.
Poudarka prvega dela današnjega dne sta bila med drugim »hišna cerkev« in starostniki.

Vsaka družina je poklicana k temu, da se trudi za svetost v vsakdanjem življenju. Za rast »hišne cerkve« oz. družinske vere naj bi si prizadevali z namenskim časom za pogovor, skupno molitvijo, skupnim delom, vključevanjem družinske tradicije ter časom za skupno igro. Z močno »hišno cerkvijo« veliko pridobi tudi širša skupnost – župnija.

Čeprav se starši trudijo, da bi bili zgled svojim otrokom, ki si ustvarjajo družine, ni nujno, da jih otroci tako sprejmejo. Otroci še zmeraj ostanejo otroci in naloga staršev je, da jih v molitvi izročajo Bogu ter jih zmeraj sprejmejo, kot oče izgubljenega sina. Sadove njihovega truda pa bodo videli na drugačen način, kot si predstavljajo.

Nagovorjeni pa smo bili tudi mladi – vzeti si moramo čas za svoje t. i. »žive prednike«, ker nam lahko s svojimi izkušnjami dajo več, kot predstavljamo. Spodbujeni smo bili k ustvarjanju medgeneracijskih družin, ki so odprte za starejše, ki so pogosto prenašalci vere in tradicije.

Mlada zakonca sta v drugem delu današnjega dne spregovorila o težkih prvih letih poročenega življenja. Nista čutila opore, ki sta jo pozneje našla v zakonski skupini, kot jih poznamo v Sloveniji. Ob tem sva z Ano čutila hvaležnost, ker čutiva močno podporo v domači skupnosti.

Svojo zgodbo je z nami podelil tudi duhovnik iz Kanade. Njegova zgodba je zelo zanimiva, saj je bil najprej poročen, vendar se njegov zakon ni obnesel. Ko se je ločil, je občutek zapuščenosti delil z skupino lončencev, ki se je odločila, da bo svoje življenje podarila Bogu. Čez nekaj časa je nekdanja žena umrla in odločil se je, da bo postal duhovnik.

Danes nagovarja ljudi in pomaga ločenim, ki so zapuščeni. Poudaril je, da so otroci največja žrtev ločitve in da imajo pravico do staršev, ki so ljubeči drug do drugega. Prednost vidi v dobri pripravi na zakon, ki običajno traja en vikend, primerjal pa jo je s pripravo na duhovniški poklic, ki traja 7 do 8 let.

Zadnji poudarki današnjega dne so se navezovali na materinstvo in očetovstvo – lastnosti, ki odlikujejo dobra starša so prisotnost, ljubezen in varnost. Neokatehumena sta spregovorila o odprtosti svoje družine tudi za posvojitev in nas s prigodami iz številčne družine zelo nasmejala. Mati nikdar ni vedela, za koliko ljudi mora pripraviti večerjo, saj so se pri njih pogosto zlgasili sošolci in prijatelji njenih otrok pa tudi otroci njenih prijateljev.

Sklepno pričevanje se naju je zelo dotaknilo. Starša sta življenje otroka postavila pred svoje življenje. Peti otrok se je rodil z Downovim sindromom. In ko sta starša novico o rojstvu otroka sporočila znancem in na socialnih omrežjih, se je novica hitro razširila po celem svetu in mnoge mame in očetje so se na novo opogumili.

Svoje pričevanje sta zaključila z mislijo: »Da življenju ni odziv brez vesti, temveč priložnost, da nas sodbe drugih in predsodki ne prisilijo, da rečemo ne tistemu, kar čudežno vdre v naš obstoj.«