Robert Božič
Andrej Jerman
Helena Križnik
Dr. Aleš Maver (foto: STA)
Dr. Aleš Maver | (foto: STA)

Maver upa, da nova slovenska politika ne bo poskušala ugajati agresorski Rusiji

16.06.2022, 10:12 Alen Salihović

Medtem, ko se v Ukrajini nadaljuje vojna se v Sloveniji na novo vlado obrača vse več znanih osebnosti. Z novim odprtim pismom glede politike do Ukrajine so se tokrat oglasili bivši premier in zunanji minister Miro Cerar, nekdanja predsednika državnega zbora Pavle Gantar in Gregor Virant ter tudi teologa Ivan Štuhec in Janez Juhant. Med drugim poudarjajo, da ni čas za popuščanje ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, temveč za odločno podporo ukrajinski obrambi.

Zadnje pismo je neke vrste odziv na poziv vladi iz prejšnjega tedna, pod katerega se je podpisalo skoraj 20 osebnosti, med njimi tudi nekdanja predsednika republike Milan Kučan in Danilo Türk. Slednji so opozorili, da zahodno oboroževanje ukrajinskih sil podaljšuje konflikt in da ni realnih možnosti, da bi te lahko v celoti pregnale agresorja s svojega ozemlja. Nekako gre v smeri popuščanja Rusiji.

Drugo pismo, ki ga je podpisalo več kot 50 osebnosti, prvi je podpis prispeval politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič pa je po besedah sopodpisnika dr. Aleša Mavra bolj jasno in neprizanesljivo do agresorske Rusije: »Naša izjava bolj izhaja iz podmene, da je že s tem, ko se je ruski režim, odločil za napad na Ukrajino, prestopil mejo racionalnega, da je zapustil območje racionalnega in da torej z njim neki racionalnih dialog v bližnji prihodnosti najbrž ni mogoč, ter da bi popuščanje pri nekaterih zahtevah, ki naj bi jih ruskih režim imel, prej spodbudilo nadaljnjo agresijo, kot pa jo zaustavljalo.«

Podpisali so se še Ivo Jevnikar, Alenka Puhar, Brane Senegačnik, Gregor Golobič, Roman Jakič, Matej Avbelj, Tamara Griesser Pečar, Janez Kopač, Rajko Pirnat, Janez Šušteršič ter Žiga Turk. Gre za precej širok nazorski nabor oseb: »V primerjavi s to veliko preizkušnjo in s to veliko krizo celo naši običajni boji v slovenskem peskovniku stopijo v ozadje in to je gotovo pozitivno sporočilo te izjave.«

Pismo je pozdravil poslanec NSi Janez Žakelj, veseli ga prav tako pester nabor podpisnikov: »Ja, v Novi Sloveniji smo veseli tega pisma, ki ima široko podporo palete različnih podpornikov ljudi z različnimi nazorskimi prepričanji. Dejstvo je, da je Ukrajina napadena s strani Rusije in dejstvo je tudi, da pozdravljamo v NSi podporo z vsemi sredstvi napadeni Ukrajini.«

Zanimivo je stališče zunanje ministrice Tanje Fajon. Ta je v izjavi za RTV Slovenija ponovila, da skupni cilj še vedno ostaja iskanje možnosti, da bi Rusijo spravili nazaj za pogajalsko mizo. Zunanja politika Slovenije bi morala biti osredotočena na humanitarno in razvojno pomoč, je prepričana Fajonova. Slovenija tako odstopa od zunanje politike, ki jo je zastavila vlada Janeza Janše. »Vsaj osebno pričakujem, da ne bo prednjačila v tem, da bi se skušala prilagajati ali skušala ugajati agresorju, ampak da bo še naprej tako kot doslej postavljala v ospredje žrtve. To pa so Ukrajinke in Ukrajinci,« je povedal dr. Aleš Maver.

Celotna vsebina PISMA

1 Veseli nas, da v slovenski in evropski javnosti vlada široko soglasje o nesprejemljivosti neizzvanega in surovega napada Ruske federacije na suvereno, mednarodno priznano državo Ukrajino. Veseli nas, da se nam je uspelo poenotiti v obsodbi grozodejstev, ki jih na plečih Ukrajincev izvaja ruski režim. V teh oblačnih časih za Slovenijo, Evropo in svet nas pomirja, da v veliki meri soglašamo, da pobijanje otrok in nemočnih, barbarska obleganja, kakršna smo nekoč z grozo gledali v Bosni in na Hrvaškem, stradanje, obstreljevanje in uničevanje nekdaj cvetočih mest in vasi, napadanje civilnih objektov, preganjanje ali celo deportacije ljudi z njihovih domov, ropanje in požiganje zalog hrane, rušenje kulturnih spomenikov ter navsezadnje enostranske aneksije nimajo mesta v sodobni Evropi in zaslužijo brezpogojno obsodbo. Skupna nam je tudi želja, da bi se trpljenje čim prej končalo in bi zavladal mir. Na tem skupnem soglasju je treba graditi politiko, ki naj jo Slovenija zagovarja v mednarodnih forumih.

2 Vendar se uresničevanje želje po miru v sedanjih razmerah kaže kot izjemno težavna naloga, ki terja zares razumno ravnanje. Tako ni le zato, ker agresor trenutno ni pripravljen opustiti svojih uničevalnih načrtov in ekspanzionističnih ambicij. Če naj bo mir res trajen in trden, mora v sebi nositi vsaj osnovne poteze pravičnosti. V nasprotnem primeru se bo slej ko prej izkazalo, da gre le za premor pred novim napadom ali celo za mir, kakršen vlada na pokopališčih.

3 Da bi bil mir pravičen, je treba v prvi vrsti prisluhniti tistim, ki jim je bil mir samovoljno in surovo odvzet. To so v konkretnem primeru državljanke in državljani Ukrajine. Če bi se ob začetku neizzvanega ruskega napada sami odločili, da bodo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zaščitili tako, da se premočni sili ne upirajo in v zatišju počakajo na boljše čase, bi morali njihovo odločitev spoštovati brez omalovaževanja. Vendar so se odločili drugače. Domnevamo, da so se za odločen oboroženi odpor odločili tudi zato, ker sovražnik in ideologija, s katerima so se morali dokončno soočiti 24. februarja letos, nista nova. Ne stegujeta rok le po ozemlju Ukrajine, marveč ukrajinski narodni identiteti in kulturi zanikata pravico do samostojnega obstoja. Zanikata pravico Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi in omalovažujeta ukrajinski jezik, pogosto z besediščem in dejanji, ki jih predobro poznamo iz naše zgodovine in na katere nas je v svojem opusu spominjal nedavno preminuli pisatelj Boris Pahor. Na ozemljih, ki so že pristala pod rusko okupacijo, od Krima do hersonskega okrožja, se to v polnosti potrjuje. Ker so se Ukrajinke in Ukrajinci kot skupnost opredelili za to, da obstoj svoje države in samobitnosti ubranijo z orožjem, je njihova izbira po našem prepričanju zavezujoča tudi, ko premišljujemo o primernem ravnanju slovenske zunanje politike. V nasprotnem primeru bi pristali na logiko imperializma in zanikali vrednote, na podlagi katerih se je Slovenija osamosvojila. Menimo, da ni mogoče verodostojno obsojati ruske agresije na Ukrajino in hkrati vleči potez, ki bi vodile k oslabitvi ukrajinskega odpora kot podlage za pravičen in trajen mir.  

4 To pomeni, da moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti držav na razpolago. Tudi zato, ker je režim Ruske federacije že v preteklosti grobo kršil načelo nedotakljivosti državnih meja kot steber evropske in svetovne ureditve po moriji druge svetovne vojne. Dejstvo, da je nasilna kršitev ozemeljske celovitosti Gruzije in Ukrajine, skupaj s tiho dejansko ukinitvijo samostojnosti Belorusije, minila brez hujših posledic za Rusko federacijo, ni le ustvarilo nevarnega precedensa, temveč služilo – ne prvič v sodobni evropski zgodovini – kot spodbuda za frontalni napad. Zato je nedopustno, da bi tuje države v imenu "miru za naš čas" pristale na trgovanje z ozemljem napadene države. Slovenija je bila v preteklosti sama žrtev ekspanzionističnih skomin in genocidnih politik režimov v njeni soseščini. Tudi zato je v vitalnem interesu naše države, da zastavi ves svoj ugled in vpliv, da se zoperstavi vrnitvi k "münchenskemu formatu" pogajanj, kjer prizadeta država čaka na odločitev samooklicanih velesil. Polom "sporazumov" iz Minska nam dokazuje, da takšen format ne vodi ne v stabilnost ne v mir, temveč služi zgolj za upravičevanje kršitev mednarodnega prava in vodi k nadaljnji agresiji.

5 Seveda se je mogoče pogovarjati o tem, da odnos zahodnih držav, ki so se štele za zmagovalke hladne vojne, do Ruske federacije, ki se je morala soočiti z izgubo velikega imperija in negotovo usodo številnih rojakov v drugih delih propadle Sovjetske zveze, v zadnjih treh desetletjih ni bil vselej ustrezen in spoštljiv do občutljivosti ruske javnosti in naroda. Toda narobe bi bilo, če bi kot suho zlato posvojili razlage sedanjega ruskega vladajočega režima o občutku ogroženosti zaradi širitve evroatlantskih povezav proti vzhodu Evrope kot motorju njegovih neracionalnih odločitev. Pri tem ne smemo pozabiti, da želja Ukrajincev po članstvu v EU izhaja iz istih teženj, ki so bile v ozadju včlanitve Slovenije in ostalih postkomunističnih držav leta 2004, prizadevanje po članstvu v zavezništvu, ki bi zmoglo močnejšo sosedo odvrniti od napadalnih skomin, pa se v luči zadnjih mesecev ne kaže le kot povsem razumno, temveč tudi kot pereče aktualno.   

6 Glede na razvoj v zadnjih dveh desetletjih je treba ugotoviti, da je ravno narava ruskega režima ključni dejavnik, ki države v njegovi soseščini spodbuja k čim hitrejši in temeljitejši integraciji v nadnacionalne povezave, katerih težišče leži dlje na zahodu. Še pred frontalnim napadom na Ukrajino se je namreč pokazalo, da tako kot ruski režim ne priznava subjektivnosti ukrajinskemu ljudstvu in državi, tako na območju, ki ga ima za svojo vplivno sfero, ne trpi avtonomnega političnega in družbenega razvoja v posameznih državah. Ukrajinski "greh" v njegovih očeh ni toliko ločevanje od Rusije kot oddaljevanje od nedemokratičnega družbenega modela, ki prevladuje v njej. Možnosti Ukrajine in drugih ruskih sosed, da same izbirajo svojo pot v prihodnost, ne smejo imeti manjše teže kot varnostni pomisleki ruske javnosti, če jih ta v danem trenutku sploh lahko verodostojno izrazi v jeziku in dejanjih, ki so vredni skupnosti miroljubnih držav.

7 Končno mora Slovenija, tako kot druge evropske države, ukrajinski odpor proti ruski agresiji podpreti na podlagi lastnih temeljnih interesov. Iz uradnih izjav Vladimirja Putina in vidnih predstavnikov ruskega režima je namreč jasno, da pod vprašaj ne postavljajo "zgolj" državnosti Ukrajine, marveč celotno evropsko ureditev, ki je nastala kot posledica procesov demokratizacije v Sovjetski zvezi, začetih pod vodstvom Mihaila Gorbačova. Naivno bi bilo torej misliti, da bi popuščanje glede Ukrajine ustavilo revizionistične namere ruskega režima; kot spet kažejo izkušnje iz preteklosti, je veliko verjetneje, da bi jih le še podžgalo. Znatna sredstva, ki jih je ruski režim v preteklem desetletju vložil v financiranje nedemokratičnih sil v Evropi in drugod – tudi v času, ko sta največji državi v EU iskali dogovor, ki bi zadovoljil ruske zunanjepolitične interese v Ukrajini, pa čeprav za ceno mednarodnega prava – pričajo, da je destabilizacija evropskega projekta za uradni Kremelj enako pomemben cilj kot ozemeljska širitev v prostoru nekdanjega sovjetskega in ruskega imperija.

8 Na podlagi navedenega vztrajamo, da razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir, ki pa ga je po našem mnenju možno doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi, za katero so se ob izbruhu vojne odločili Ukrajinke in Ukrajinci. Prav tako verjamemo, da mora iskanje trajnega miru izhajati iz neomajnega spoštovanja suverene in demokratično izražene volje ukrajinskega ljudstva.

24 ur molitve in posta za domovino bo pod geslom Naj nas poveže molitev! (photo: ARO) 24 ur molitve in posta za domovino bo pod geslom Naj nas poveže molitev! (photo: ARO)

V ŽIVO: 24 ur molitve in posta za domovino

Tudi letos, ob 31. obletnici samostojne slovenske države, Slovenci doma in po svetu vnovič ustvarjamo verigo molitve in posta za domovino, tokrat pod geslom »Naj nas poveže molitev!«. Molitev bodo ...

Družina vstopa v eno od rimskih bazilik (photo: Posnetek zaslona vabila na Svetovno srečanje družin) Družina vstopa v eno od rimskih bazilik (photo: Posnetek zaslona vabila na Svetovno srečanje družin)

Ulice Rima napolnilo družinsko veselje

V Rimu se bo nocoj začelo 10. Svetovno srečanje družin. Do nedelje bo dva tisoč predstavnikov z vsega sveta prisluhnilo pričevanjem in iskalo odgovore na sodobne izzive družine. Vodilna misel bo: ...

Prof. dr. Janez Zidar, specialist nevrologije z Natašo Ličen po oddaji na Radiu Ognjišče (photo: Rok Mihevc) Prof. dr. Janez Zidar, specialist nevrologije z Natašo Ličen po oddaji na Radiu Ognjišče (photo: Rok Mihevc)

Kaj povzroči bolezen ALS?

Vzroki za nastanek ALS niso znani, hipotez pa je več. Še pred leti se je zdelo, da je vzrok lahko en sam. Danes smo skoraj prepričani, da je vzrokov več in da jih je pri posameznem bolniku lahko ...