Mizar Janko Jurkovnik: »Sv. Jožef je moj varuh!«

Naš gost | 01.05.2023, 08:27 Robert Božič

»Sv. Jožefa že celo življenje doživljam kot mojega zavetnika, kot našega varuha. Vsako jutro se mu priporočam, zvečer se mu zahvalim. Iz velikih zagat me je že spravil, sam se ne bi nikoli … Res je skrivnosten svetnik, z neverjetno močjo,« pravi mizarski mojster Janko Jurkovnik.

Čeprav umetniki sv. Jožefa večinoma slikajo kot starejšega moža, ki z mizarskim delom preživlja svojo družino, pa se vsekakor moramo zavedati, da je ta mož v svojih najboljših letih znal stopiti korak nazaj od svojih načrtov in stremljenj, zmogel preprosto reči da božji volji, ki jo z razumom gotovo ni doumel in bil odličen varuh in skrbnik Božjega sina ter njegove matere Marije.

Sveti Jožef ni samo zavetnik vesoljne Cerkve, družin, zakoncev, mladih in delavcev, ampak je v prvi vrsti tudi zavetnik mizarjev, oziroma vseh, ki se ukvarjajo z lesom, pravi mizarski mojster Janko Jurkovnik, ki smo ga v oddaji Naš gost gostili prav na Jožefovo, lansko leto.

Vabim vas, da zanimivemu pogovoru prisluhnete v celoti, v nadaljevanju pa izpostavljam nekaj njegovih aktualnih misli.

Mizar les »oha«

Mizar Janko Jurkovnik pravi, da za mizarja, ki ima les rad, ki ga »oha« (voha), nikakor ni neumestno vprašanje, kateri les ima najbolj rad. »Češnja mi je pri srcu, to je en poseben les, ima poseben vonj, ima poseben čar. Prav vsak les ima svoj čar, je neka umetniška slika, a češnja je zame tista prva...«

Boli ga, ker v Sloveniji, kjer smo bogati z odličnim lesom, to bogastvo premalo cenimo in se marsikdaj oziramo po eksotičnih vrstah lesa ali pa prisegamo na plastiko. Ljudje lesa več ne poznajo, ga ne čutijo. »Boli me, ko dobim od stranke naročilo, naj les prebarvam, tako da ga ni mogoče več opazovati,« pravi Jurkovnik in dodaja, da v njihovem mizarstvu prisegajo na premaze na osnovi olj in voska, ki les zaščitijo in poudarijo njegov čar.

Zame je družina »ta glavna«

Mizar Janko pravi, da je k uspehu mizarstva v veliki meri prispevala njegova žena; »Ona je moja desna roka. Zelo sva povezana, pomagala mi je pri vodenju papirjev, pri delu v delavnici, na montažah...«

Še vedno vsako jutro dan začenjata skupaj, z molitvijo in jutranjo kavo.

Pred skoraj tremi desetletji sta naredila velik korak in nabavila prvi CNC obdelovalni stroj. Takrat sta šla skupaj na izobraževanje v Italijo in od takrat je prav žena prevzela naloge programiranja in to v času, ko je bilo to opravilo neprimerno bolj komplicirano kot je danes.

»Ko sem hodil na montaže, ko je bila žena s štirimi otroki doma, sem hitel, da sem čimprej prišel domov, da smo bili vsaj zvečer skupaj. Da sem bil malo zraven otrok, ker čez dan itak ni bilo »cajta«. Družina mi pomeni vse!«

»Težko bi bilo gledati, da vse to ugasne.«

Janko Jurkovnik je zdaj že v pokoju, še vedno pa rad zahaja v delavnico in z lesom ustvarja »za svojo dušo«. Vesel je, da je obrt prevzel sin in mu z nasveti in kdaj tudi ob montažah priskoči na pomoč.

Otroci so bili vedno ob njima z ženo, in veliko so se igrali tudi v delavnici 'kjer je bilo polno igrač'. Nikoli nista nobenega silila, kakšne korake naj izbira na svoji življenjski poti. Sta se pa vsak dan in to počenta še danes, zatekala k priprošnji sv. Jožefa. In prosila za blagoslov. Janko Jurkovnik je prepričan, da je Bog po priprošnji sv. Jožefa uslišal njune molitve

» V mizarstvu danes potrebuješ sodobne stroje. Praktično celo življenje vlagaš v orodje, stroje, delavnico in razvoj... Človek res težko razmišlja, da vse to ugasne, ker ni naslednika. Zato sem res hvaležen. Hvaležen sem sv. Jožefu in Bogu, da je pri nas 'takle pršlo ven'.«

Vabljeni k poslušanju celotne oddaje.