Fokolarin iz Sirije: Med vojno ni nihče od duhovnikov ali redovnikov zapustil države

Novice | 01.05.2022, 15:00 Marjana Debevec

’Mnogi pravijo: če boste vi odšli, naše življenje nima v Siriji nima več smisla’, je na srečanju na Vrhniki povedal sirski fokolarin Robert Chelhod. Veliko pričevanje za ljudi, ki so zaradi izjemno težkih razmer izgubili vsako upanje, je v tem, da med njimi živijo fokolarini iz različnih držav. ’Pravijo: mi hočemo odpotovati, vi pa ste hoteli priti k nam v Sirijo.’ To pa velja tudi za Cerkev nasploh. Med vojno namreč nihče od redovnikov, redovnic ali duhovnikov ni odpotoval iz države. Ostali so zato, da bi bili z ljudmi, je še pojasnil Chelhod.

Kako bi opisali Sirijo pred vojno in danes?

Sirija je bila pred vojno bogata dežela, z izjemno kulturo in arhitekturo. Vojna pa je stanje povsem spremenila. Ljudje živijo zelo težko, tudi zaradi embarga, ki nima vpliva na oblast, ampak prizadene samo narod, ki počasi umira. Ni namreč več sredstev, da bi našo deželo obnovili. Ljudstvo živi v veliki revščini: ni službe, ni osnovnih surovin. Sirija mora namreč kupovati svojo lastno nafto od Američanov, ki še vedno zasedajo Severni del države, kjer so največja črpališča te surovine. Poleg njih so tam še Turki in drugi. Situacija torej še vedno ni rešena.
V državi vlada tudi močna gospodarska kriza. Minimalna plača na primer znaša 60 dolarjev, kilogram mesa pa stane 10 dolarjev. Pri nas je velika devalvacija denarja. Najbolj osnovne potrebščine so zato vedno dražje. Bencin lahko kupimo samo na črnem trgu, kjer pa plačamo trikratno ceno. Enako velja za kurilno olje. Mnoge družine ga niso uspele kupiti, ker je zelo drag, zima pa je bila letos pri nas zelo huda. Enako velja za zdravila, za kirurške posege. Električni tok imamo le 2 uri na dan.
Ljudje so utrujeni. Vsega imajo dovolj. Mnogi celo pravijo, da je bilo med vojno lažje. Takrat je vsaj krožil denar.
Drug velik problem je v tem, da vsi hočejo oditi. Kristjanov je bilo pred vojno 13 odstotkov, zdaj pa jih je komaj 5 odstotkov. Vlada obup, še posebej mladi bežijo iz države in pri tem veliko tvegajo.

Zaradi embarga, ki so ga uvedli Zahodne države, pomoč ne more prihajati preko bank. Znajti se morate na različne načine, da pomoč pride v državo. Kako vi z vašimi projekti Semena upanja pomagate ljudem?

Na začetku vojne smo začeli pomagati družinam. Saj je v trenutku zmanjkalo vsega: zdravil, hrane, kurilnega olja. Poskušali smo jim pomagati z denarjem ali pa z nakupom najnujnejšega. Potem pa nismo ostali samo na ravni pomoči. Najprej smo pomislili na otroke, ki so zaradi vojne in begunstva preživeli hude travme. Če želimo zgraditi novo Sirijo, so namreč oni naša prihodnost. Tako smo zanje organizirali popoldanske aktivnosti, kjer jim nudimo ne le učno, ampak tudi psihološko pomoč. Imamo že tri centre za popoldansko spremljanje otrok.

Opazili smo tudi, da je vojna povzročila razmah raka. Bolnikom smo priskrbeli zdravila, predvsem pa psihološko podporo.
Začeli smo projekte v podporo ženskam, ki so predvsem v muslimanskem svetu še zelo zapostavljene. Mnoge med njimi so med vojno izgubile svoje može. Začeli pa smo še tečaje za vzgojo na človeški in poklicni ravni. Zdaj imamo vsega skupaj 16 projektov. Gre za veliko delo. Imamo 250 zaposlenih in več kot 2000 neposrednih prejemnikov pomoči. Lahko si predstavljate, da za vse to potrebujemo veliko denarja. Na letni ravni to znaša okrog 800.000 evrov.

Ob tem bi rad izrazil našo hvaležnost celotni Evropi za pomoč. Hvala pa tudi akcijam in dejavnostim po raznih koncih sveta, kot je tudi izdelava in prodaja sveč Matevža, Ane in Jakoba. Spomnim se, ko so mi prvič poslali 25 evrov, od prodaje sveč pred hišo. Sliši se malo, ko pa smo mi to izvedeli, je za to predstavljalo stokrat več.

Problem je, da denar zaradi embarga ne more do nas priti preko bank. Zato iščemo vedno načine, da prinesemo denar. Vedno je nek čudež in ne vem, kako to, da še vedno nadaljujemo. Pogosto grem preko meje s polnimi žepi denarja in s tem vedno tvegam.

Kako kot Gibanje fokolarov živite te težke čase? Rekli ste, da v ljudeh umira upanje. Na kakšen način ga vi poskušate ohranjati?

Vsi ti projekti se imenujejo Semena upanja. Čutimo namreč, da preko teh projektov sejemo upanje. Poznam nekatere, ki so že hoteli odpotovati iz države, pa so se potem odločili, da bodo ostali. Zanje je to postalo kot posebne vrste poklicanost.
Kot Gibanje fokolarov smo med vojno živeli naprej. Otroci, družine so vedno prihajali v fokolar. Zanje je to bila oaza miru. Nadaljevati smo s srečanji za formacijo. Seveda nismo mogli potovati. Zato pa so lokalne skupnosti po raznih krajih postale bolj zrele. To je bil pozitiven vidik vojne, ki spominja na izkušnjo prvih kristjanov. Apostoli niso mogli iti vsepovsod, ampak je skupnost življenje peljala naprej.

Res je, da sta dve tretjini članov gibanja odpotovali,. Kot število pa se nismo zmanjšali, ker so se nam pridružili mnogi drugi. Življenje kljub vsem gre naprej. Upanje se pri nas ohranja predvsem preko osebnih stikov z ljudmi. Sedaj, ko je varno potovati, fokolarini in fokolarine potujemo po vsej Siriji in obiskujemo ljudi. Vedno znova namreč potrebujejo, da jih opogumljamo.

V Božjo slavo vam povem, da nas ves dan prosijo za pomoč: včasih je treba koga poslušati, opogumljati, ali pa nekomu konkretno pomagati. Mnogi pravijo: če boste vi odšli, naše življenje nima v Siriji nima več smisla. Dejstvo, da na primer v Siriji vidijo portugalsko fokolarino, ali pa belgijskega fokolarina, jim vliva veliko upanja. Pravijo: mi hočemo odpotovati, vi pa ste hoteli priti k nam v Sirijo. To pa ne velja le za Gibanje fokolarinov, ampak za Cerkev nasploh. Med vojno nihče od redovnikov, redovnic ali duhovnikov ni odpotoval iz države. Ostali so zato, da bi bili z ljudmi.

Kar 80 odstotkov prejemnikov vaše pomoči je muslimanov. Kaj to pomeni za odnos med kristjani in muslimani?

Pred vojno smo živeli neko sožitje med kristjani in muslimani. V vsakem mestu je bilo malo drugače. Kristjani v Alepu so zelo zaprti. Zato obstajajo krščanske in muslimanske četrti. Nismo pomešani. Ko se je začela vojna, sem obiskal škofa, ki mi je rekel: 'Videl boš, da se bo med vojno rodili novi kristjani.' To se je res zgodilo.

V vojni so trpeli predvsem muslimani. Njihova območja so bila bombardirana. Ti muslimani so pobegnili iz svojih domov in se naselili v krščanskih četrtih. Po sili razmer se je torej vzpostavil bolj živ stik z njimi. Kristjani so muslimane sprejeli. Cerkev jim je veliko pomagala. Lahko rečemo, da se je zgodil čudež pristnega medverskega dialoga v vsakdanjem življenju. Prej smo živeli neke vrste dialog prijateljstva, zdaj pa gre bolj za dialog resnične ljubezni. Kot fokolar smo imeli nekaj prijateljev muslimanov.

Preko projektov pa pomagamo več kot 80 odstotkov muslimanom. Pri tem pa ne gre samo za materialno pomoč, ampak gradimo tudi odnose. Preko otrok spoznamo njihove mame in celotne družine, vidimo, kako živijo. Potreben je čas za gradnjo globljega odnosa. Upanje za prihodnost Bližnjega Vzhoda je le v medverskem dialogu.

Kako pa vam mi, ki živimo po različnih krajih v Sloveniji, lahko pomagamo prižigati upanje, graditi mir v Siriji, Ukrajini in drugje po svetu ter skupaj dvigati dušo sveta?

Vsak od nas najprej postane orodje miru, tam, kjer je. Res je, da je mir tudi družbeni koncept. Če si ti v miru, sem tudi jaz v miru.
Druga stvar je moliti za mir. Tretje pa je biti tudi konkretni, nekaj storiti. Kot je storil Matevž. Res je, da potrebujemo tudi denar. Predstavljajte si Ukrajino, ali pa Sirijo, koliko denarja potrebujeta za ponovno izgradnjo. Ukrajina ima to srečo, da ima Evropo blizu. Sirija pa je preveč daleč. To lahko konkretno storimo.