Slavi KoširSlavi Košir
Marko ZupanMarko Zupan
Marta JerebičMarta Jerebič
Mitja Markovič (foto: Izidor Šček)
Mitja Markovič | (foto: Izidor Šček)

Mitja Markovič: "Taki, kot smo mi, taka bo Cerkev tretjega tisočletja."

Radijski misijon 2022 | 08.04.2022, 10:10 Nataša Ličen

Kakšna bo cerkev tretjega tisočletja, razmišljamo danes, šesti dan radijskega misijona. Zahtevno vprašanje za nekoga, ki ni ne jasnovidec, ne družbeni analitik, ne ekleziolog in ne prerok. Kot zavzet kristjan in duhovnik, sicer vem odgovor, sveta in grešna bo, premalo sveta in še vedno preveč posvetna, tako kot je bila v vseh obdobjih od prve Jezusove ekipe naprej.

Enkrat navdušena nad njim in poslušna, drugič pa spet v skušnjavi vsem in vsakomur pametovati, celo Jezusu. Kakšna bo torej vendarle cerkev tretjega tisočletja? Odgovoriti bom skušal na tri načine.

Najprej kar z ugibanjem, tudi malce s pogledom v zgodovino, ki jo imenujemo za učiteljico modrosti. Pa naj nas malce pouči.
Ugibam torej, da bo cerkev v tretjem tisočletju še vedno capljala malce zadaj. Tudi v tretjem tisočletju bo malo pozno odgovarjala na izzive sodobnosti.
In tudi v tretjem tisočletju bo še vedno slabotna, ob tem, ko bi si želela biti zmagovita in močna. Ne želim si, da bo res tako in ne mislim, da je vselej tako prav. Kot rečeno, zgodovina nas pač marsikaj nauči tudi o cerkvi.

Ugibam, da bo še naprej nihala in iskala ravnotežja med skrajnostmi. Ob pretirani zagledanosti drugega krščanskega tisočletja v svoj hierarhični del in njene vodstvene strukture, si predstavljam, da bo tretje krščansko tisočletje zagledano na teren v njen večinski, to je laiški del.
Predstavljam si, da bo papež čez sto let sklical sinodo, na kateri se bodo pogovarjali o tem, kako znova ovrednotiti in utrditi vodstveno službo v cerkvi, ki bo dotlej opazno stopila v ozadje in bo deležna zelo malo pozornosti.

Ugibam, da se bo cerkev tretjega tisočletja malce oddaljila od črk in osvobodila ter zaplavala v resnični svobodi duha. Manj zagledana bo v drobnarije dogem in detajle popolnosti liturgije in v širino molitvenih jermenov, kot bi dejal Jezus in bolj bo vstopala v svobodo pristnega odnosa in v veselje sinovstva, hčerinstva.
Ugibam, da bo od triumfalističnih statistik drugega tisočletja kopala na globoko in skušala utrjevati temelje, negovati korenine.

Najprej bo na marsikaterem področju šokirana, pravzaprav je že. Marsikje se ne bo znašla in se že ne znajde.
Čez čas bo ugotovila, da so drugačne okoliščine lahko tudi izziv, da so morda celo boljše, da družbena moč ne pomeni nujno zvestobe Jezusu, da odlične statistike ne pomenijo nujno tudi resnične vere in da klanjanje in poljubi prstanov ne pomenijo nujno evangeljskega duha.

In bo svobodneje zadihala. Globoko bo dihala in zdravih rdečih lic bo od svežina duha in od poti navkreber. Tako le ugibam o cerkvi tretjega tisočletja.
No, in tu z ugibanji končujem. Raje vprašam Jezusa, saj Jezus sam pripoveduje, kakšna bo cerkev, ne le cerkev tretjega tisočletja, ampak cerkev vsakega stoletja in vsakega tisočletja.
Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo? Med vami pa ne bo tako. Ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik.
Med vami pa ne bo tako.

Saj vem, da je v izvirni formulaciji tudi delček imperativa, a vedno znova se mi zdi zgovorna tale povedna formulacija. Med vami ne bo tak.
To, da drug drugemu služimo, je naravno stanje cerkve. Edino naravno stanje, edino pravo stanje. Tako je prav ali pa cerkev ni čisto zares cerkev.
Med vami ne bo tako.

Tale Jezusov odgovor na vprašanje, kakšna bo cerkev tudi tretjega tisočletja, seveda ni vselej resničnost. Njegov odgovor vedno ne drži, ker se mu mi prevečkrat izneverimo, a karkoli drugega od tega, kar pravi Jezus, je pač stranpot.

In tudi, če smo na stranpoti tako dolgo, da se nam že zdi v redu in je ta stranpot postala samoumevna, je še vedno stranpot in še vedno potrebuje spremembo, torej spreobrnjenje.
Cerkev tretjega tisočletja bo torej odprta duhu, Jezusova bo, evangeljska. Marsikaj, kar so naplavili valovi minulih stoletij, bodo še višji valovi znova odplaknili. Marsikateri peščeni gradovi bodo znova ostali le lepa peščena plaža. Ja, gradovi. In časti in položaji in zagledanost v drobnarije in zlate palače in nasploh vse palače in imetje, ki je samo sebi namen in ni v službi ljubezni do ubogih. Seveda je vse to v evangeljski perspektivi le pesek in vsi ti peščeni gradovi bodo ostali le pesek.

In cerkev bo svobodna, osvobojena, osvobojena ne le peščenih gradov, ampak tudi moralizma, za katerim se je tolikokrat skrivala in odvračala pogled drugam.
Cerkev tretjega tisočletja bo osvobojena iskanja moči in vpliva. Osvobojena iskanja potrditve s strani zemeljskih oblasti.
Ne strankarska, ampak za vse, do nikogar izključevalna, zazrta v prihodnost in ne v preteklost. Živela bo iz upanja in pogleda v tisto skrajno prihodnost, ki je uresničeno Božje kraljestvo, ko bo Bog vse v vsem.

Cerkev tretjega tisočletja bo družinska hiša. Skupna miza, za katero sedijo bratje in sestre ob svojem očetu, veseli drug drugega in ponosni na svojo očetnjavo. Še naprej se bodo seveda tu in tam tudi spričkali, kot se to dogaja v vseh normalnih hišah, a globoko v sebi bodo hvaležni, da imajo dom, kamor se zatečejo in kjer najdejo mir in sprejetost.
Pristna bo cerkev tretjega tisočletja.

Izumetničenost v besedah in ponarejenost v odnosih in vsakršna vzvišenost. Vse to bo prešlo.
Cerkev tretjega tisočletja ne bo pridigarska, ampak pričevanjska. Njenih besed ne bo spremljal dvignjen žvigajoč kazalec, ampak iztegnjena dlan, ki želi sprejeti. Ne pesti, ki udarjajo po mizi ali po ambonu, ampak roke, ki želijo sprejeti.

Ne mrkega pogleda, ampak radostna. Pristno vesela bo cerkev tretjega tisočletja.
In, ja, sinodalna bo cerkev tretjega tisočletja. Pa ne toliko v izražanju mojih kapric in želja, kakor smo si v prvem trenutku navdušenja nad Frančiškovim povabilom predstavljali sinodalnost.
Sinodalnost ne pomeni cerkev po mojih željah. Sinodalnost pomeni, da skupaj iščemo in prečiščujemo odgovor na vprašanje, kakšno cerkev želi Sveti duh?
Ja, sinodalna cerkev tretjega tisočletja bo cerkev na poti, ne za obzidjem, ampak prej v šotoru, morda celo v bivaku. Ne le na izhojenih poteh, ampak v iskanju novih prehodov in občudovanju še ne videnih razgledov.

Cerkev tretjega tisočletja bo že kmalu pozabila na stranpoti drugega in prvega. Že kmalu ne bomo vedeli več, kaj je to klerikalizem in ne kaj je zloraba moči.
Ne bomo se več spomnili, kaj pomeni iskati družbene privilegije in ne kaj pomeni širiti evangelij z močjo tega sveta. Vse to se bo razblinilo. Ker ni božje. Zato se ni treba prav veliko ukvarjati s tem, kako narediti dobro cerkev, saj Duh dela, kar Oče hoče želi, le preveč jezov ne smemo postavljati na reko življenja in oken ne smemo zapirati pred pišem Svetega duha.
Vse, kar ni v Jezusovem duhu, itak počasi in vztrajno odpade in vse kar je zlagano se ob soju luči pokaže v vsej svoji zgrešenosti.

Ne ugibam. Vem, Jezus nam je sam povedal in Duh to uresničuje.
Med vami ne bo tako, kdor hoče biti velik bodi vsem strežnik.

Končno na vprašanje, kakšna bo cerkev tretjega tisočletja, odgovarjam še svojo čisto osebno željo. Kaj si torej sam želim? Kakšna naj bo cerkev tretjega tisočletja?
Želim si, da bo cerkev tretjega tisočletja takšna, kakršna je bila tista ob koncu drugega, ki je v času mojega mladostnega iskanja in tavanja, objela mene. Taka, ki me je srečala ob poti in me ljubeče objela. Mi dala potrditev. Mi pokazala, kako lahko v njenem objemu uporabim svoje talente. Mi pokazala, da je služiti njej izziv in pot polne življenjske uresničitve. Mi ponudila prostor sprejetosti in srečanja.

Tako cerkev si želim.
Tako, ki živi v pristnih odnosih, v resnični ljubezni. Tako, v kateri se človek lahko zmoti in ni treba, da je popoln. Tako, ki človeka sreča tudi na gorski poti in sredi noči pod zvezdnim nebom. Tako, ki človeka potolaži sredi divje nevihte in okrepi srce v nevihti divjih čustev.
Tako cerkev si želim.

In dobro vem, želje niso dovolj, tudi če so še tako lepe. Tako cerkev, kot si jo želim, tako cerkev, kot si jo želimo, moram, moramo soustvarjati.
Cerkev ni nekdo drug, ki bo to naredil. Cerkev smo vsi mi, ob Jezusu, ki je naša glava, v Duhu, ki oživlja in ustvarja skupnost. Tako cerkev, kot si želimo, tako moramo živeti.
Taki kot smo mi, taka bo cerkev tretjega tisočletja.

Radijski misijon 2022
Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.