Ana Ahačevčič: Zdaj pa soli, kjer si!

Radijski misijon 2022 | 07.04.2022, 10:10 Marjan Bunič

Aktivna članica svoje župnijske skupnosti, žena in mama, skavtinja in pevka zasedbe 'Alfa in Omega' Ana Ahačevčič, je pripravila današnji kratek misijonski nagovor. V njem se je dotaknila svojega doživljanja občestva.

Osmega marca sem dopolnila 35 let, petega julija pa bo 35 let, odkar sem postala članica meni najbolj pomembne ali pa najljubše skupnosti - Cerkve. A zlagala bi se, če bi rekla, da sem že 35 let aktivna. V tej skupnosti nisem. Časi so bili drugačni in moja oči in mami me najprej nista vodila v cerkev, kjer bi na glas lahko povedala vse, kar si mislim o maši pri enem letu, tako kot lahko danes počnejo moji otroci. A pri šestih, sedmih letih sem vstopila v prvo skupino, k ministrantom, pa k skavtom.

Spominjam se, da je bil moj prvi stik z javnim nastopanjem branje prošenj, ko mi je pater dovolil, da si izposodim njegovo pručko, stopim nanjo in povem oziroma preberem prošnje. To je bilo takrat nekaj zelo pomembnega.

Veščine javnega nastopanja so se pri meni in še pri marsikom začele za ambonom. Pri skavtih sem dobila vodstvene veščine in tiste pomembne kreposti, ki me spremljajo, upam da, še danes: poštenost, ščitenje šibkejšega. Lahko bi še in še naštevala.

V mislih mi odzvanja skavtski zakon: »Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat.« Pa ni treba, da si skavt. Pravzaprav sploh ni treba, da si kristjan ali katolik - zdi se mi, da to velja za vsakega človeka.

Kjer koli slavimo in promoviramo oziroma vzgajamo zdrave kreposti, je to lahko naš slogan. Vsak je lahko naš prijatelj in tisti najbolj naši so naši bratje in sestre. V tej skupnosti, v tej zavezi rastemo, dobimo korenine in kasneje tudi krila.

Moja vključenost v cerkvene skupine ni pomenila, da drugje nisem aktivna. Ne. Dala mi je zagon, imela sem prijatelje in zaradi njih sem bila bolj pogumna, da sem v razredu lahko dvignila roko ter kaj vprašala, da sem si upala nastopiti na proslavi, da sem lahko šla v službo, kjer ni nihče vedel, da sem verna, ter sem verna tudi ostala.

Pomembno je, da si ukoreninjen v svoji skupini. In vemo tudi, da je skupnost, katera koli pač že je, skupek različnih posameznikov. In posameznik ne nehaš biti, če zaključiš tisto skupnost, ampak si to še naprej. Tako kot pravijo: enkrat skavt, vedno skavt. Ali pa: enkrat ministrant, vedno ministrant. Enkrat Ana, vedno Ana ...

Včasih lahko v želji po ugajanju naredimo več škode kot koristi. Saj vemo, kaj piše v Matejevem evangeliju (5,13): »Vi ste sol zemlje, če pa se sol spridi ...« in tako naprej. Vsi, ki kuhamo, vemo, da sol vržeš in posoli. Če je vržeš preveč, je preveč slano. Če si premalo solila ali če je sol slaba, pa ni tako okusno. In tudi stvarnik nas je vrgel v prostor in čas: Zdaj pa soli, kjer si! ...

Ampak sol se ne bo spremenila v korenček, če je zraven korenčka. To bi bilo zelo čudno. Mi pa včasih v želji po širjenju naše skupnosti ali pa v želji po tem, da bi ugajali, postanemo korenček. Oziroma to ne postanemo, ker ne moremo postati, ampak se trudimo biti korenček, in to je za moje pojme slaba sol.
Nekoč mi je oče rekel: »Z vsemi lahko sodeluješ, ampak pri laži se pa konča.«

Res je in se z njim strinjam in bi rada opozorila sebe 20 let nazaj pa še danes včasih ali pa danes svoje otroke, da zaboli ... Zaboli, ko tvoja varna skupnost, ko tvoj mehurček dregne v skupine ljudi, ki ne delijo tvojih vrednot. Zaboli zato, ker nisi navajen, da kompetence, ki so pravzaprav dobre in pomembne in za katere si praviloma nagrajen z uspešnostjo, kar naenkrat niso več v redu. Zaboli.

Ampak na to moramo biti pripravljeni, ker korenček ne ploska soli, ko ga ta posoli. Praviloma ne, čeprav je za korenček dobro, če se ga sol dotakne. In mi se moramo dotikati drug drugega. Pa to ne pomeni, da smo boljši od drugih, ampak preprosto, da to, kar v skupnosti dobimo, dajemo naprej.

Imam hčer, ki je v drugem razredu osnovne šole in začenja delati svoje prve korake v skupnosti. Zdaj vem, kaj je bilo meni v tem obdobju pomembno in želim to dati njej. Aktivna sem v župniji iz čisto sebičnih razlogov. Želim, da je naša župnija, tista najbližja mojem stanovanju, aktivna, da bom lahko svojega otroka nekam poslala, da bo imela tam prijatelje, da bo doživela to, kar sem doživela jaz, in sčasoma, če bo Bog dal, spoznala Jezusa. Če to ni sebično, povejte, kaj je!

Upam, da bo lahko tudi ona imela Cerkev z veliko začetnico za svojo skupnost in za brate in sestre vse, ki jih sreča v Cerkvi, ker ji bo to dalo krila za življenje. In to želim vsem nam - da bi bili pogumni kristjani.