»Za nas je bistveno, da smo občestvo, da nisva samo jaz in Ti, Gospod.«

| 07.04.2022, 09:35 Mirjam Judež

V misijonski Svetovalnici petega dne radijskega misijona smo gostili br. Staneta Beštra, provincialnega vikarja slovenskih kapucinov, predstojnika in voditelja Doma duhovnosti Kančevci, redovnika, brata kapucina in duhovnika. Današnji dan ima naslov: Kje se konča moja skupnost? Pogovor je vodil Marjan Bunič.

Kako vi čutite skupnost?

»Zelo me nagovarja to, da je Cerkev katoliška, kar pomeni vesoljna. Da se za naše pojme ne konča nikjer. Gotovo pa so občestva znotraj Cerkve med seboj povezana, imajo nek določen zaokrožen krog, pomembno pa je, da so odprta navzven. Tako doživljam samega sebe kot kristjana, duhovnika, kot Jezusovega učenca in tudi kot pastirja ali oznanjevalca evangelija.«

Vsi si želimo močno, čvrsto, povezano, aktivno občestvo. Kakšen je ideal?

»Ideal občestva je v tem, da smo najprej povezani v Gospodu. »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi.« Ta zavest včasih manjka. Pomembno je, da je občestvo povezano, da se čuti, da pripada tej skupnosti, da je življenje znotraj tega občestva v lepih medsebojnih odnosih. Gotovo je v ospredju občestva nekdo, ki ima odgovornost za vodenje, povezovanje občestva, če gledamo človeško. Religiozno, versko gledamo pa je naš voditelj, »glava«, Jezus.«

Duhovniki smo potrebni pastoralnega spreobrnjenja, da se odpremo laikom, njihovim darovom in jih pritegnemo k sodelovanju. Prav je, da jim omogočimo sprejemanje odgovornosti v občestvu župnije, Cerkve. 

Kako vi skrbite za čim bolj aktivno občestvo?

»Imam zelo konkretno izkušnjo iz mojega redovnega življenja, ko sem bil večkrat krajevni predstojnik ali predstojnik krajevnega bratstva. To odgovornost zbiranja, povezovanja in tudi pretakanja življenja v občestvu, to skrb moram neprestano gojiti in se napajati iz evangelija, iz zgledov. V svojem življenju sem bil župnik, kaplan, imel sem lepe izkušnje z župnijskim občestvom, občestvi znotraj župnije in imam najlepše spomine na vse kraje, kjerkoli sem bil.«

Kančevci, kjer ste zdaj, je pretočna točka malih občestev. Je tu drugačen pristop?

»V Domu duhovnosti Kančevci je malo drugačna izkušnja, pa v bistvu nič drugačna. V Kančevce občestva prihajajo. Pride župnija skupaj z župnikom, kateheti, animatorji, voditelji … Sami po sebi so čudovito občestvo, ki se umakne na poseben kraj, kjer se lahko na duhovnih vajah, dneh duhovne obnove, obogatijo ob določeni temi. Kot voditelj tedna duhovnosti jih sprejmem in po potrebi vstopim mednje, če nas potrebujejo. Takšna občestva nas zaprosijo za spoved, za kakšen pogovor, predvsem pa se trudimo, da lahko oni zaživijo kot občestvo, ki raste in se gradi na duhovnih vajah.«

Je pa pomembno, da kar se zgodi na takšnem vikendu, da se udejanji tudi realnem življenju …

»Iz osebne izkušnje, ko sem bil kot župnik vključen v občestva, sem videl, kako pomembno je, da se določeno občestvo umakne na samoten kraj, da se duhovno obnovi, da »preveri« svoje življenje, svoje medsebojne odnose in prejme določene spodbude. Potem se lahko vrne v vsakdanje življenje, v župnijo in živi kot boljša skupnost. Za nas je bistveno, da smo občestvo, da nisva samo jaz in Ti, Gospod. To je temelj. Smo mi in Ti, Gospod, ki nas povezuješ.«

Kako voditi dinamiko v malih občestvih (zakonskih in drugih skupinah znotraj župnije), da gre v pravo smer, da ne postanejo to ljubiteljski krožki?

»To je prihodnost Cerkve, župnije. Duhovnikov nas je vedno manj. V preteklosti smo duhovniki animirali na vseh področjih v župniji, zdaj pa nam zmanjkuje energije in časa, župnije se večajo, vsak duhovnik zelo hitro dobi še kakšno župnijo zraven in vedno bolj se moramo duhovniki odpirati laikom in jih pritegniti k sodelovanju, da postanejo naši tesni sodelavci in prevzemajo določeno odgovornost za posamezne skupine v župniji. Pri skavtih, kjer sem bil kot duhovni asistent, sem imel predvsem nalogo biti z njimi in poskrbeti za duhovno spremljanje, vse ostalo imajo skavti lepo porazdeljeno med seboj tako, da jih gradi in da občestvo skavtov raste. V zakonski skupini društva Družina in življenje sem podobno doživel. Naj pohvalim ustanovitelja zakonca Siter, da gradita nastajanje in vodenje zakonskih skupin na laikih. Voditelji DiŽ-evih zakonskih skupin so zakonski pari, laiki, ki nosijo glavno odgovornost za občestvo ene zakonske skupine in družin, ki se spletajo okrog njih, duhovnik pa je duhovni spremljevalec in tisti, na katerega se lahko obrnejo.«

V nekaterih deželah so prodajali cerkve, ker vernikov ni bilo. Tudi pri nas se združujejo župnije, manj je duhovnih poklicev … Vloga laikov je, da se ohrani življenje v župnijah.

»Duhovniki smo potrebni pastoralnega spreobrnjenja, da se odpremo laikom, njihovim darovom in jih pritegnemo k sodelovanju. Prav je, da jim omogočimo sprejemanje odgovornosti v občestvu župnije, Cerkve. Presenečenje smo lahko doživeli v stiku z misijonskimi deželami, ko misijonarji pripovedujejo, da evangelizacijo vodijo kateheti, katehistinje. Duhovnik pa jih vzgaja, oblikuje, izobražuje, pripravlja, da so sposobni, da oznanjajo, poučujejo, zbirajo skupine. Naj dodam še liturgično, glasbeno noto. Zelo me nagovarja, kako ljudstvo v misijonih med bogoslužjem poje, pleše. Na moja pozna leta poklica v Kančevcih sem začel gojiti molitveni ples poleg prepevanja. Vstopil sem v to, kar nam pomaga tudi s telesom izražati to, kar čutimo v srcu. To je nekaj izredno lepega in obogati. Odpreti se darovom laikov in jih pritegniti v življenje cerkve konkretne župnije. To pa ni lahko, tu smo si duhovniki različni. Nekateri imajo izjemen dar vključevanja ljudi v župnijo, nekateri to počnejo malo težje, jaz sem nekje na sredini.«

Za nas je bistveno, da smo občestvo, da nisva samo jaz in Ti, Gospod. To je temelj. Smo mi in Ti, Gospod, ki nas povezuješ.

Čigava je župnija? Do katere mere sežejo kompetence nas, laikov, kako graditi Cerkev, sooblikovati skupnost?

»V mojem življenju sem zelo dobro izkusil, kako je tudi vsaka skupnost sociološka stvarnost. Jaz, brat kapucin, živim v občestvu bratov kapucinov, ki je moj dom, kraj, od koder odhajam in se tja vračam. To je pomembna stvar za mojo identiteto. Imel sem srečanje z različnimi gibanji in ko greš v gibanje, se vključiš, potem pa se moraš odločiti, kdo si ti. To je dragocena izkušnja. V vseh občestvih je tako, najbolj je jasno v domači družini. Tam si doma, od tam izviraš in se tja vračaš. V župniji je tako. Župnik je postavljen za očeta vsem, pastirja vsem župljanom, ampak pastir je pameten, zna opazovati, voditi, povezovati. V Cerkvi je znan izraz »subsidiarnost«: to pomeni, da nekdo, ki ima glavno vodstveno vlogo ali službo, zna tudi nekomu, ki ima bolj stransko vlogo, prepustiti tisto, kar mu »leži« po naravi. Zaupa mu odgovornost. To je pa umetnost, ki se je vedno učimo. Prositi moramo Sv. Duha za to.«

Poslušalka Eva je bila pred dnevi na postnem romanju po Vojvodini, kjer jo je navdušilo dejstvo, kako toliko različnih verskih skupnosti živi v sožitju in vsaka je ponosna na svojo tradicijo.

»Pomembno je vzgajati voditelje. To sem izkusil pri skavtih, katerih glavna naloga je, da vzgajajo voditelje. Tudi v Cerkvi se lahko kaj naučimo, kako pomembno je vzgajati animatorje in voditelje. Tudi jaz se vedno z veseljem spominjam Vinka Kobala in njegovega prizadevanja. Tu so še oratoriji s sobrati salezijanci, so šole animatorjev, ki bi jih bilo morda potrebno še bolj poživiti. Drži, da potrebujemo vzgojo laikov zato, da bi lahko prevzemali določene odgovornosti po župnijah.«

Drago iz Radeč pravi, da duhovno izhaja iz gibanja Pot Vinka Kobala, katerega temeljno delo je bilo mlade usposobiti za delo v župniji. Tega je med nami čedalje manj.

»Pomembno je vzgajati voditelje. To sem izkusil pri skavtih, katerih glavna naloga je, da vzgajajo voditelje. Tudi v Cerkvi se lahko kaj naučimo, kako pomembno je vzgajati animatorje in voditelje. Tudi jaz se vedno z veseljem spominjam Vinka Kobala in njegovega prizadevanja. Tu so še oratoriji s sobrati salezijanci, so šole animatorjev, ki bi jih bilo morda potrebno še bolj poživiti. Drži, da potrebujemo vzgojo laikov zato, da bi lahko prevzemali določene odgovornosti po župnijah.«