2. misijonski večer: »Vsak človek ima svoj goreči grm!«

Radijski misijon 2022 | 05.04.2022, 22:00 Robert Božič

»Glede preteklosti imamo dve drži, tvegani drži. Eno je pozaba, izguba spomina. Druga pa, če mislimo, da je samo prihodnost pomembna. Potem ostanemo brez korenin in nas vsak veter zanese,« je na začetku letošnjega drugega misijonskega večera razmišljal dr. Igor Bahovec. Jure Sešek je ob njem gostil tudi uršulinko s. Meto Potočnik in Mateja Cepina, direktorja Socialne akademije. Pogovor je zaokrožil današnja misijonska razmišljanja o pomenu pravilnega vrednotenja preteklosti, tako osebne kot družbene.

»V duhovnem življenju pa se je zelo pomembno spomniti, kje nas je Bog že obiskal, kje smo ga srečali. To je zgodba naše osebne vere, osebnega življenja in podobno tudi naroda in Cerkve... Brez preteklosti najbrž nima smisla trezno govoriti o sedanjosti, druga skrajnost pa je, če se preteklosti spominjamo na tak napačni način, da nas zadeva zagreni, ali pa da imamo o preteklosti tako naivno predstavo, kako je bilo lepo...«

Biti nežen in prizanesljiv

»Potem pa je dr. Bahovec spomnil na staro zavezo in zgled Davida. »Nekateri pravijo, da ko je David padel, in vemo tudi, kaj je potem David storil naprej, da je stopil v en proces očiščenja, ki ni bil lahek, vidimo, da je postal nežen. In ko se mi spomnimo svojih padcev, postanemo lahko do drugih bolj prijazni. Zato in dobro in slabo, (ki smo ga doživeli) nam pomaga živeti danes. Če se prav spominjamo. Tukaj pa si moramo pomagati, da prav beremo preteklost!«

A znamo v Cerkvi na Slovenskem prav gledati nazaj?

Dr. Igor Bahovec odgovarja: »Mislim da imamo tukaj še veliko rezerve. Najprej bi bilo dobro, da bi identificirali nekaj svetih mož in žena ... recimo glede občutka do solidarnosti je bil tak naprimer Janez Evangelist Krek. Dobro je, da najdemo osebe, da vidimo, kako se da živeti. To je ena stvar, ki nam manjka in to je sploh problem zahodnega človeka, da smo zgubili občutek.«

»Recimo v Evropski uniji praktično ne vemo, kdo so naši ustanovni očetje. Pa so trije med njimi kristjani, ki gredo v proces beatifikacije. Torej ta vrnitev v pravo zavedanje (velikih) preteklih mož in žena je bistvena za naprej. Zakaj? Ker če imamo nekoga, neklik, ki pa ga ne idealiziramo, ampak vidimo, da je naredil korake naprej, to omogoča, da imamo tudi mi pogum za tako držo. Liki iz preteklosti so v vsakem narodu zelo pomembni, kjerkoli in povsod, še trdi dr. Igor Bahovec, ki je danes pripravil tudi mali misijonski nagovor.

Spominjanje močnih dogodkov v preteklosti je na osebni ravni izredno pomembno

Tudi Matej Cepin je prepričan, da je pogled v preteklost pomemben. V nocojšnjem večernem misijonskem pogovoru je spregovoril o lastni zgodbi, ko ga je pred leti nagovoril ogled filma o Mojzesu: »Takrat se je mene dogodek Mojzesa ob gorečem grmu zelo močno dotaknil. In začel sem razmišljati, kaj so zame moji goreči grmi, in dejansko sem takrat, šele kot 19-letnik, vstopil k skavtom ...«

»In potem sem skozi vsa ta leta opazoval, da ima vsak človek v svoji preteklosti neke »goreče grme«, da so vsa naša življenja lahko interpretirana kot neke puščave, in da je edini način, da prideš skozi to puščavo, da iščeš energijo v svojih gorečih grmih. Za vsakega med nami so ti popolnoma različne stvari ... srečanje z neko osebo, branje določene dobre knjige, potovanje, ...«

»To so tisti trenutki, ki se jih kasneje spomniš, kot bi se zgodili včeraj ... In zanimivo, vsak človek lahko najde te svoje goreče grme, o njih ganjeno govori in pri vsakem vidiš, da ga vlečejo naprej v poslanstvo, ki je ponavadi izven cone udobja.«

Pomembne besede upanja

Morda nam je kristjanom lažje razmišljati o zgodovini, ker smo pri bogoslužju vsaj vsako nedeljo tudi povezani z njo. Poslušamo božjo besedo, poslušamo zgodbe iz stare in nove zaveze. Ob branju Svetega pisma je to ena sama zgodovina, ki nas oblikuje.

S. Meta pa je ob tem dodala: »Včasih sem razmišljala, zakaj so v srednjem veku tako zelo Žalostno Mater Božjo častili, pa govorili o »solzni dolini«. Podobno kot generacije ljudi pred menoj, sem se tudi sama spraševala, kaj je tem ljudem bilo, da so življenje samo tako videli, kaj je bilo tako hudo.«

»Potem pa, ko sem bolj spoznavala zgodovino, pa sem videla, kaj se jim je takrat hudega dogajalo, vojne, kuga, potem sem razumela, da niso imeli druge možnosti, kot da so v svoji veri svojo bolečino prislonili k Mariji, h mami. In so videli v tem neko pot k Bogu, pot vstajenja in tolažbo.«

»Podobno je mogoče v Svetem pismu brati preroka Jeremijo in dogajanje v Babilonu.... In ko te njegove besede upanja in načrtov za prihodnost, beremo in slišimo danes, potem pa tudi danes ni tako hudo, če imamo malo premalo duhovnikov, če imamo sestre premalo poklicev ...

»Božja beseda pravi: »Upanje vam dam. Prihodnost vam dam.« Kako pa? Ja, to boste pa še videli. Potreben pa je korak, potrebno je stopiti v proces, živeti danes, biti vesel in ne kisel kristjan, kot pravi papež. Stopi v reko, delaj dobro ...«

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.