Pretresljivo je videti ukrajinske matere...

Novice | 29.03.2022, 11:02 Marjana Debevec

V javnosti še vedno odmeva papeževa posvetitev Rusije in Ukrajine Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Njegovega goreča molitev je na praznik Gospodovega oznanjenja po besedah grkokatoliškega duhovnika iz Ukrajine Mykhayla Malnyka iskala prostor v Božjem Srcu in ga rotila za dar miru. Za naš radio je pripravil naslednji zapis.

34. dan vojne... V spominu in srcih mnogih ostajajo podobe papeža Frančiška, ki se je predlani sam odpravil na prazen Trg s. Petra. Takrat je bil veliki petek, ko je papež pred križanim molil za končanje pandemije. Tiste podobe so predstavljale samoto vseh, ki so se borili z boleznijo in tudi s smrtjo v prenatrpanih bolnišnicah.

Druga podoba, ki je ne bomo pozabili, pa je izpred nekaj dni, na praznik Gospodovega oznanjenja, ko je papež Frančišek med molitvijo pred kipom Device Marije prosil za dar miru v vseh narodih, še posebej v trpečem ukrajinskem ljudstvu. Gre za podobo vere, ki išče prostor v Božjem srcu in ga roti, naj pospeši čas miru. Človek je namreč utrujen od tega, da se mora vedno boriti in trpeti.

Papeževa molitev, ki se je dvigovala k Devici Mariji, je bila krik, ki je rotil za dar miru, ki naj bi v srcu vsakega človeka, še posebej pa v srcih močnih tega sveta, premagala vsako sebičnost. Sveti oče je spomnil na dramo človeštva, zavračanja Boga, nezmožnosti dialoga, padca v greh in odvisnosti od sebičnosti.

V svoji molitvi je orisal stanje sveta in jasno povedal, da za končanje vojne in gradnjo miru najprej treba premagati sebičnost. Ni dovolj, da se orožje ustavi, da ugasne hrup vojne, da se konča iztrebljanje vesti, potrebna je sposobnost tistih, ki imajo moč, da razumejo, da ne moreš vladati svetu s sebično vestjo, ki je navezana samo nase.

Papež je govoril o spoštovanju hiše stvarstva, vendar ravno pomanjkanje spoštovanja do stvarstva, do osebe in vsega, kar je dal dobri Gospod, sproža delitve in vojne.

Kako naj premagamo tesnobo in strah?

Dosegli smo občutljiv trenutek konflikta, ni videti kančka miru, vsak dan se širi uničenje in prevladuje smrt. Zato mora biti molitev papeža Frančiška za nas spodbuda k upanju, da premagamo tesnobo in strah, ki prevladujeta v srcu vsakega človeka. Škoda je verjeti, da je vojna lahko rešitev za težko stanje, ki je nastalo v odnosu med državama.

Papež Frančišek je svojimi globokimi in močnimi besedami takole izrazil potrebo po miru. »Medtem, ko hrup orožja ne potihne, naj nas tvoja molitev odpre miru. Naj tvoje materinske roke pobožajo tiste, ki trpijo in bežijo pred bombami. Tvoj materinski objem naj objame tiste, ki so prisiljeni bežati in zapustiti svoje domove.«

Vsak dan na obrazih tistih, ki so zbežali pred vojno in na tujem pričakujejo boljše čase, zaznavam željo po miru.
Pretresljivo je videti matere, ki od daleč gledajo na svoje otroke in jokajo zaradi negotove prihodnosti. Matere, ki bedijo nad otroki in jih tolažijo, saj ponoči ne morejo spati zaradi strašnih podob vojne, ki so se jim vtisnile v spomin; svojo misel pa pošiljajo ljubljenim, ki se daleč od njih borijo za svobodo. In živijo v upanju, da se bodo znova videli.

Doživljamo tudi trpljenje tistih, ki še niso uspeli pobegniti iz vojnih območij in prosijo za pomoč, iščejo podporo in varno pot, da bi lahko odšli. To ni vedno mogoče. In takrat v njihovem glasu zaznam tišino smrti in jok obupa.

Potem do nas prihajajo tudi prošnje po rešitvi otrok, še posebej tistih, ki so nastanjeni v državnih ustanovah in za katere ni nobene gotovosti. V vseh treh primerih je treba najti neko rešitev, prositi za pomoč. Ni namreč pravično, da ti majhni otroci trpijo še bolj, saj so že tako prikrajšani za družino.

Vojna je nekaj najbolj proti človeškega

Papež Frančišek je takole molil: »Odžejaj suhost našega srca in suhost jeze zaradi vsega tega, kar se dogaja; odžeja tiste, ki so obupani in ne vidijo več izhoda in tiste, ki so v srcu osamljeni. Vodi nas po poteh miru.«

Zadnji dnevi so bili pri nas relativno mirni. Včeraj in danes niso tulile sirene. Okrog nas se prebuja življenje. Vrnili so se tudi gradbeni delavci. S tem, ko začenjajo vse na novo, premagujejo strah, čeprav nimajo nobenih zagotovil za naprej.
Ta mesec vojne smo živeli tako, da smo mir prinašali z našim življenjem. Bili smo navzoči ne le z besedami, ampak tako da smo darovali naša življenja. Mislim, da je vojna nekaj najbolj proti človeškega, kar obstaja. Izbriše namreč človekovo dostojanstvo in veselje do življenja.

Še vedno upamo, da bo kmalu napočil čas miru: miru v naših srcih, mir v Ukrajini, mir v Evropi.

Ta vojna nas uči, da se moramo bolj potruditi, da osvobodimo vest vseh oblik sebičnosti. Papež se je skliceval na mirovne poti, govoril je o svobodi, ki jo mora imeti vsak človek, da dojame Božjo navzočnost. Ta svoboda mora biti hrana za njegov obstoj, ki temelji na ljubezni in spoštovanju življenja.

Ponovno preberimo molitev posvetitve, ki naj postane odsev našega življenja. To namreč, kar je papež spregovoril z vero in ganjenostjo, je dar, ki ga je dal vsakemu izmed nas, dar, ki ga je treba razumeti in živeti. Poklic k miru zadeva predvsem tiste, ki so vpleteni v konflikt, mir pa je notranji pogoj vsakega izmed nas, da lahko sledimo potem, kjer so dialog, ljubezen, spoštovanje, navezanost na življenje in pozornost do stvarstva.

Mir bo prišel...