Nekrolog ameriškega politologa Roberta Jervisa

Svet | 06.01.2022, 11:07 Igor Kovač

9. decembra 2021 se je v 82. letu starosti od (akademskega) sveta poslovil dr. Robert Jervis - profesor mednarodnih odnosov na Columbia University v New Yorku v ZDA. Spomin nanj je želel počastiti Igor Kovač, premierjev svetovalec za zunanjo politiko, ki je v preteklosti za Radio Ognjišče večkrat komentiral aktualno dogajanje po svetu. Je tudi raziskovalec na The Center for Peace and Security Studies na Univerzi Kalifornije v San Diegu.

Nazadnje sva se srečala jeseni leta 2017 v Washingtonu, ob robu konference ISSS. Bil je vidno upočasnjen, a sem to pripisal letom in ne, kot smo s kolegi izvedeli pozneje, težki bolezni. V času pandemije so se najine poti križale zgolj še v virtualnem svetu - oba sva sodelovala pri projektu, ki je luč sveta ugledal leta 2021, The Oxford Handbook of Grand Strategy.

Bob je bil eden velikanov znanosti mednarodnih odnosov. Njegova dela so se dotikala vprašanj signaliziranja in strateškega komuniciranja, percepcij ter nuklearnega orožja. Hkrati je pisal in razmišljal tudi o ostalih temah.

Profesor Jervis je doktoriral leta 1968 na Berkeleyu, žal pa ga ni odlikovala jasnost pri pisanju. Talenti so pač različni. Kolegica Eleni Ekmektsioglu je ob njegovi smrti ugotavljala: "Redki so ljudje, ki bi pisali tako nestrukturirano, a vseeno imeli tako briljantne misli." Njegovi teksti so težko berljivi tudi za vsega hudega navajene teoretike. A hkrati je bil simpatičen, poskočen, predan negovanju svoje kozje brade, predvsem pa darežljiv s svojim časom ter z nasveti in zgodbami. Teh je bilo veliko, saj je od leta 1978 sodeloval z ameriško obveščevalno agencijo CIA.

Prav to je bilo povod, da sem prvič pristopil k njemu. Pripravljal sem svoj syllabus, izvleček, za predavanja o obveščevalnih dejavnostih. Ob tem me je presenetilo, kako malo je pravzaprav pravih znanstvenih del o tej temi, ki bi pojasnjevala določen pojav oziroma odkrivala vzročne povezave med spremenljivkami. Večino literature predstavljajo zgolj historične deskripcije. V tej nišni akademski skupnosti je bil profesor Jervis bleščeča izjema. Rigorozno se je dotaknil vprašanj, zakaj obveščevalne skupnosti odpovedo, kako izboljšati obveščevalni proces, analiziral je problem politizacije obveščevalne skupnosti ter zakaj se politični odločevalci in obveščevalci ne strinjajo. Toplo priporočam njegovo knjigo iz leta 2010 Why Intelligence Fails: Lessons from the Iranian Revolution and the Iraq War, kjer Bob razgrne svojo tezo, da do napak obveščevalne skupnosti ne pride ob večji politizaciji ali načrtnemu všečnemu poročanju političnim odločevalcem, ampak v primerih, ko politični odločevalci in tudi sama obveščevalna skupnost ne razumeta narave obveščevalnega dela, kaj lahko od njega pričakujeta in kaj od njega lahko zahtevata. Ključno vlogo pri tem igra pomanjkanje samozavedanja o svoji lastni pristranskosti in posledično mehanizmu, ki bi to nadzoroval. V pogovoru sva se večkrat dotaknila vprašanja, kako je zadeva urejena v moji domovini. Žal sem takrat, morda je tako še danes, vedel več o ZDA kot o Sloveniji. Pa vendar... Drugega zdravila za hubris političnih odločevalcev, kot so volitve, ni ne v ZDA ne v Sloveniji. Politizacija družbenih podsistemov je torej epifenomenalna. Ključni so upravljalci podsistemov in njihovo (ne)razumevanje podsistema, ki ga upravljajo.

Ta ugotovitev je v sozvočju matrike analiz Franceta Bučarja. Bučarjeva sistemska teorija je temeljila na političnih upravljalcih podsistemov, ki predstavljajo ključni element razumevanja (ne)funkcioniranja sistema. Moja naslednja epizoda z Jervisom je povezana prav z avtorjem prve slovenske ustave. V poklon predsedniku prvega slovenskega parlamenta sem namreč pripravljal zbornik, ki je izšel pri založbi Springer. Zbornik angleško govoreči akademski skupnosti predstavlja Bučarjevo sistemsko teorijo. France in Robert sta imela nekaj skupnih karakteristik. Prva je že bila podobna sistemska teorija, druga pa je bil omenjen težko razumljiv stil pisanja. Bobu sem omenil idejo o zborniku in mu predstavil Bučarjevo razmišljanje. Sam me je nato spomnil na svojo zanj najpomembnejšo knjigo iz leta 1997 System Effects: Complexity in Political and Social Life. V zahvalah k tej knjigi je Jervis opisal težave, s katerimi se je soočal pri njenem pisanju. Nihče namreč ni želel finančno podpreti projekta, prav tako ga različni publicisti niso želeli objaviti. V pogovoru me je vzpodbudil, da so za družboslovje razmišljanja o sistemih najpomembnejša, saj osmišljajo nenamerne posledice naših dejanj, ki se jim ne moremo izogniti in niti napovedati njihovega učinka. A hkrati so zategadelj ti projekti zelo normativni in manj atraktivni za današnjo pozitivistično znanstveno okolje. Iz kariernega nasveta, kako se lotiti takšnega projekta, sva hitro prešla na vsebinsko debato o naravi družboslovnega raziskovanja. Prevečkrat namreč želimo v družboslovju posnemati naravoslovje - t.i. zavidanje fiziki. Vendar so sistemi, ki jih obravnavata ti različni veji znanosti, popolnoma drugačni. Posledično morajo biti metodologije in teorije drugačne. Bučar in Jervis se strinjata tudi na tej točki. Nauk basni za bralca je, da ne smemo biti ujetniki političnih ali znanstvenih idej.

Ena od zadnjih tem, o kateri je razmišljal in pisal Jervis, je bila kibernetska varnost. Marsikatero veliko ime se je lotilo te teme in se opeklo. Kibernetska domena je v svojih karakteristikah tako fundamentalno drugačna od fizičnega sveta, da zahteva revolucionaren, drugačen način razumevanja strateške interakcije, varnosti in zunanje politike. Na moje vprašanje, zakaj preprosto ne aplicira modela iz svojega članka Cooperation under the Security Dilemma v kibernetiko, je Bob odvrnil, da je to preveč simplistično. V omenjenem članku je Jervis uporabil dve spremenljivki, s katerima je pojasnil okolje, v katerem je sodelovanje bolj ali manj verjetno. Prva je prednost ofenzivnih ali obrambnih tehnologij in orožja, druga je možnost ločiti med ofenzivnimi in obrambnimi orožji. Moje vprašanje je bilo vezano na okolje, kjer bi ofenzivna tehnologija imela prednost ter kjer ne bi mogli ločiti med ofenzivnimi in obrambnimi orožji - ali bi torej to lahko bila dobra razlaga narave kibernetskega sveta. Predvideval sem, da bo Bob odgovoril pritrdilno. Njegov odgovor pa me je presenetil ter pokazal njegovo skromnost, otroško radovednost in holistično akademsko poslanstvo razumeti in razložiti. Po teh lastnostih si ga bom zapomnil in samo upam lahko, da bom tudi sam skozi življenje ohranjal tak elan.

Robert Jervis bo v zgodovino znanosti mednarodnih odnosov primarno odšel kot avtor leta 1976 izdane knjige Perception and Misperception in International Politics. To je bil čas strukturnega trenda v znanosti. Bob pa je šel s svojo raziskovalno agendo v nasprotno smer - osredotočanje na posameznikovo psihološko dimenzijo kot vir zunanjepolitičnih odločitev. Njegovo priporočilo, kako nadzorovati impulzne in iracionalne odločitve, je, da se politiki obdajo z ljudmi, ki v tem procesu igrajo hudičeve advokate. Zelo koristen nasvet! Dragi učitelj, hvala!